Michael Polanyi: Razsežnost tihe vednosti

+ + + + +

Michael Polanyi (1891–1976), madžarskobritanski fizik in filozof židovskega rodu, se posveti konceptu tihe vednosti.

Posebna knjiga – ni je mogoče brati, ne da bi razmišljali o njej. Začetek je izzivalen: dejstvo je, da lahko vemo več, kakor lahko povemo. Prikladen tudi za študenta, ki bi protestiral zaradi ocene pri izpitu. A kaj je tisto več? – Misel ima telesne korenine. Jasno, brez telesa tudi ni razmišljanja, vendar pa avtor meri širše, na teorijo, ki postane del tebe in jo ponotranjiš.

Čeprav uporablja termin znanstvenik in raziskovalec, ga ne vzame dobesedno, da je to pač vsakdo, ki raziskuje v znanstveni instituciji. Podobno kot Heidegger, ki v knjigi Kaj je to misliti sposobnosti mišljenja ne pripiše vsem univerzitetnikom. Polanyi tiho védenje opredeli kot neopazne predpostavke, kot spekter znanj, ki si jih tako posvojil, da se o njih sploh ne sprašuješ več. Sodobno gledano, podatki, ki so ti dosegljivi na spletu, niso del tvoje misli, saj ne oblikujejo »na tiho« tvojega razmišljanja. Vednost moraš najprej požirati, poznati probleme, h katerim dodaš slutnjo, da se zadaj skriva še kaj, kar doslej ni bilo izpostavljeno. Slutnja ali genialnost ni samodejen plod raziskovanja, navsezadnje nova ideja pride na misel enemu izmed tisočih. Kaj je ta storil pri tem? Eno pozornost je zamenjal z drugo, pogledal je problem iz dotlej nezamisljive perspektive. S predpostavko, da moraš za novo pozornost poprej izključiti prejšnjo.

In zdaj krucialno vprašanje – je to model, ki se ga je mogoče naučiti, ga torej generalizirati? Nanj avtor ne odgovori, pač pa poudari ustvarjalni zagon domišljije, ki ni stvar božjega navdiha, ampak se mora hraniti iz različnih virov. Tu ni recepta razen permanentne radovednosti, za katero noben predmet ali ideja ni to, kar se nam kaže, saj ima še drugo nevidno stran in skrito notranjost.