Grega Repovž

29. 3. 2024  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Uvodnik / Zadnje dejanje afere Litijska

Ljubljanski župan Zoran Janković je v zadnji oddaji Marcel, ne da bi ga voditelj Marcel Štefančič, jr., vprašal, navedel dva principa, ki naj bi ga opredeljevala kot levičarja, za kar da se ponosno deklarira: »Eden je odnos do sodelavcev, še iz časa Mercatorja, in drug je odnos do druge svetovne vojne.« Ne pravimo, da je kaj narobe z njima. Skrb za zaposlene je vrlina dobrih menedžerjev (pri čemer se ne opredeljujemo, ali je bil Janković res skrben do zaposlenih v Mercatorju ali zaposlenih v mestni upravi). Tudi spoštovanje partizanstva in narodnoosvobodilnega boja je brez dvoma vrlina in pomembna samoopredelitev, ki definira odnos do zgodovine in zgodovinskih odločitev. V Sloveniji imamo namreč še vedno velik del politike, ki ima pozitiven odnos do kolaboracije, tudi RKC do danes ni zmogla obsoditi lastnega sodelovanja in organiziranja podrejenih enot za nemške in italijanske okupatorje ter prisege Hitlerju. Janković hoče s tem tudi povedati, da ima pozitiven odnos do socialistične preteklosti in nekdanje skupne države.

S tem na načelni ravni ni nič narobe. Ampak to ga niti malo ne opredeljuje kot levičarja. Biti levičar je resnejša zadeva, začne pa se pri davkih in socialni naravnanosti. Politika, ki jo vodi Janković v mestu, ni ne leva ne socialdemokratska, podrejena je v veliki meri kapitalu, mesto pa je raj za finančne špekulante na nepremičninskem področju. Janković je – ne glede na to, kaj misli sam – po svojih političnih pozicijah čisti liberalec. In liberalna je bila tudi stranka Pozitivna Slovenija. Ne pravimo, da je s tem kaj narobe, a Janković ni levičar, ampak liberalec, ki pa zase pravi, da je levičar.

Ni namen tega zapisa analiza izjav Zorana Jankovića, njegova vloga je obrobna: citirali smo ga, ker je res najbolje možno opisal, kako si danes socialdemokratski pa tudi liberalni politiki predstavljajo svoje »levičarstvo«. In najbolj so v to zablodo »levičarstva« zabredli prav v stranki SD. Žal se prepogosto izkaže, da je tisto, kar je v tej stranki še socialdemokratskega, prav udeležba med prapori na počastitvah NOB. In njim se to celo zdi dovolj.

Nekdanji predsednik krščanskih demokratov Lojze Peterle je v šali (ki pa jo je rad ponavljal) svojo stranko opisoval s stavkom »pod popkom smo demokrati, nad popkom pa krščanski«. No, socialdemokrati so od Boruta Pahorja s hojo po tretji poti postali pod popkom liberalni, nad popkom pa ostali demokrati, socialno pa se je ob tem nekje izgubilo. Danes nimajo niti enega ministrstva, ki bi se s tem ukvarjalo, vozijo se v kabrioletih in se gredo predvsem finančne špekulacije na presečišču javnega denarja in zasebnih interesov. Kar je res žalostno. Seveda je v nevarnosti, da se ji bo to zgodilo, praktično vsaka stranka, a dejstvo je, da so SD v zadnjih letih res prevzeli prav tovrstni »maherji«. Postali so tudi njen zaščitni znak. Prava socialdemokracija kot ideologija blaginje danes živi le še v sicer starajočem se članstvu stranke. In prav to članstvo je bilo zato tako zelo nezadovoljno in besno, da je stranko prisililo v kongres po izbruhu afere Litijska, ker je nenadoma vsa Slovenija videla, da so stranko SD dejansko prevzeli ti »maherji« in da je vse, kar jim je že leta puščalo slab okus in občutek, preprosto res.

Ob tem ne moremo mimo vloge predsednice stranke in zunanje ministrice Tanje Fajon. Čeprav jo nemalo analitikov trdo obravnava, je neverjetno avtonomna zunanja ministrica. Še več: je prva ministrica za zunanje zadeve, ki je s slovenskimi interesi dejansko jasna tudi na mednarodnem parketu. Prav zaradi Tanje Fajon in njenega političnega poguma je Slovenija danes med štirimi državami, ki znotraj EU najostreje zahtevajo ustavitev napadov v Izraelu, tudi v varnostnem svetu se ne podreja ne ZDA ne EU. Nikoli doslej še nismo imeli tako avtonomnega ministra za zunanje zadeve. A vse napisano ne pomeni, da je bila Fajonova takšna tudi na ravni stranke, torej kot predsednica SD. Ne, naredila je prav pakt s to »poslovno strujo« v stranki in ji popolnoma prepustila njeno vodenje. Brez nje se to ne bi zgodilo. Tudi osebno je nasedla tem ljudem, ker ji je godil občutek moči, pa da ima stranka lepše prostore in ne velja več za neko malce zaprašeno stranko.

In zdaj? Zdaj je stranka SD pred izbiro. Izmed treh kandidatov za predsednika je le eden res prepričan socialdemokrat – in to ravno njen evropski poslanec Milan Brglez, ki je v stranko prišel po ideološkem razhodu v stranki Mira Cerarja. Oba druga kandidata sta nadaljevanje dosedanjega videnja stranke kot nekakšnega podjetja na področju politike. Sicer uglajeni in pahorjansko urejen Jani Prednik nima prepričanj, nikoli se ni politično opredelil do nobene resne zadeve, politiko jemlje kot karierni načrt, ideološko nima ovir in pogleduje tudi proti SDS (v njej ga tudi cenijo). Širši javnosti neznan župan Ajdovščine Tadej Beočanin pa je kandidat prav teh ljudi, ki so stranko pripeljali v sedanje stanje – s Tanjo Fajon vred. Gre za sicer uspešnega, a zelo lokalnega politika, ki tako kot Prednik nima nobenega res socialdemokratskega stališča.

Zakaj pišemo vse to? Ker nam že pogled po Evropi pokaže, kako pomembne so dejansko prave socialdemokratske stranke. In te zdaj v Sloveniji nimamo, odkar je SD zavila v podjetniško smer. A to ne pomeni, da je ne potrebujemo oziroma da so socialdemokratske stranke stvar preteklosti. Nasprotno: Slovenija bi nujno potrebovala vsaj še eno res levo oziroma socialdemokratsko stranko poleg Levice. In zato je kongres SD tako pomemben: ker je po 20 letih že čas, da Slovenija spet dobi dejansko socialdemokratsko stranko. Seveda pa bo na koncu ta kongres lahko zgolj še ena zamujena priložnost.