Komentar / Nadpatrioti

Janko Lorenci

29. 3. 2024  |  Mladina 13  |  Kolumna

Na nedavnem Janševem shodu v Ljubljani je mrgolelo slovenskih zastav, pele so se slovenske pesmi, dvigali slovenski transparenti, vse je bilo posvečeno Sloveniji in slovenstvu. To je janševski ritual, ki govori: mi edini delamo in čutimo za domovino, mi smo edini pravi Slovenci in patrioti.

A kaj je pravzaprav patriotizem? V bistvu občutek pripadnosti svoji domovini, državi, narodu. Za domovino si pripravljen kaj narediti prav zaradi te pripadnosti, čeprav nekje v ozadju po malem pričakuješ, da ti kaj da tudi ona. Ali da te vsaj ne zatira in goljufa. Skratka, patriotizem pomaga držati družbo skupaj, krepi solidarnost, veča varnost domovine oziroma države, saj so jo patrioti pripravljeni braniti.

V Sloveniji je patriotizma čisto dovolj – »spodaj«. Problem je »zgoraj«, v politekonomskih elitah. O patriotizmu politike ne moremo soditi po polaganju roke na srce ob zvokih himne, vznesenem govorjenju o slovenstvu, povzdigovanju vsega slovenskega. Politika je patriotska, če deluje v korist večine prebivalstva.

Velja to tudi za Janšo in SDS?

Osebno se naš mojster giblje v polkriminalnih vodah. Zaradi Patrie je bil pravnomočno obsojen, kazni pa ga je rešilo ustavno sodišče, tisto, ki ga je s Pahorjevo pomočjo kadrovsko spodkopal. Ne sprejema zoprne pošte, ne plačuje prispevka za RTV, sumljivo posluje z gotovino in zemljišči. Nekoč je klical k nam trojko, strah in trepet gospodarsko ogroženih držav. Na stežaj odpira vrata madžarskemu kapitalu in se mu da financirati. Okupiral je RTV, si podredil policijo, nastavljal le »naše«, za sesuvanje demokracije je zlorabil epidemijo. Demonizira priseljevanje, ki ga iz ekonomskih in demografskih razlogov nujno potrebujemo, ustvarja ksenofobijo v družbi, obsojeni na priseljevanje, in tako vsem otežuje življenje. Zavira tudi zeleni prehod.

Hkrati sistematično zastruplja in histerizira ozračje. To mu očitno povzroča ugodje, v zmedi in kriznem ozračju pa se, strateg strahu, laže polašča vzvodov moči in bega ljudi. Vedno odkriteje posnema Orbána, Trumpa in druščino. Zdaj SDS že napoveduje kazenski pregon lgbt, s prepovedjo splava pa si še ne upa priti na dan. A tudi to bo prišlo: naša rodnost je nizka, migranti kradejo, posiljujejo in morijo, ergo.

SDS je taka kot skrajna desnica povsod na Zahodu: nagovarja frustrirane, razočarane ljudi, ki jih prihodnost navdaja s tesnobo. Janša jim obljublja dvoje: kaznoval bom vzvišene, odtujene liberalne elite, ki so spravile deželo na kant in uničujejo tradicionalne vrednote – vero, družino, domovino (slovenstvo). In zatrl bom lenuhe, migrante, zasvojence, lgbt, vse te družbene parazite, vi pa boste na boljšem vsaj primerjalno. Sistem bi, če ne štejemo demokracije, pustil pri miru, a se sam zavihtel na njegov vrh. Svojim volivcem obljublja predvsem maščevanje.

Ta človek, ki patriotizem predeluje v slepi nacionalizem, dobi ob igranju himne pobožen, patriotski obraz, od slovenstva ga kar razganja. A to je grda prevara, velikanski blef. Je sploh lahko patriot politik, ki ljudstvo iste domovine deli na naše in nenaše, ki je v resnici sovražnik malega človeka, tudi tistega, ki zanj glasuje, saj je svojčas predlagal enotno davčno stopnjo za revne in bogate, ko je na oblasti, pa vedno znižuje davke, brez katerih za navadne ljudi ni spodobnega zdravstva, šolstva, kulture. Ali ni, na primer, sumljiv patriot že zato, ker ga imajo radi šefi bank, vseh po vrsti v tuji lasti?

Ta cinični imitator patriota, ki patrio, domovino, v resnici uničuje, je, gledano skozi čas, najvplivnejši politik v državi. Je inteligenten, a intelekt, povezan s sprijeno psiho, je nevarna kombinacija. Na oblasti je bil že trikrat in na noge je postavil edino stabilno močno stranko, zvesto ukrojeno po sebi. Na drugem polu se ritualno menjavajo novi obrazi z na hitro skrpucanimi strankami. Tak položaj onemogoča normalne reakcije volilnega telesa. Manjšina Janšo goreče podpira, večina ga odločno zavrača in zato vedno znova izvoli nov obraz, manjše zlo, ki pa potem vlada tako, da se lahko Janša vrne na oblast. In tako se vrtimo v začaranem krogu in stagniramo.

Iz tega kalupa se je težko izviti. Že zdaj, sredi mandata, pa se lahko volivci, resni mediji, sindikati, civilna družba, gospodarstveniki s širino in vsi, ki niso goreče opredeljeni, a siti stagnacije in ponavljanja že videnega, zavestno opremimo z distanco do politike kot celote. Jo pogledamo scela in vse njene dele – Levico, SDS, GS, SD, NSi, Vesno, Pirate … Jih že zdaj, ko še ni volilne vročice, primerjamo, gledamo, kaj obljubljajo, kaj delajo, koliko jim je verjeti. In pri tem mislimo tudi nase, na svoj konkretni socialno-ekonomski položaj, tegobe, perspektive, povezane s to ali ono stranko. Kaj nam prinaša GS, kaj SDS, kaj Levica …? Pri tem ugotavljanju nam bi morali bistveno bolj kot doslej pomagati mediji, ki kaj dajo nase in tudi mislijo nase. Saj bodo prvi pohopsani, če se vrne Janša.

Ne gre za ekvidistanco do strank, ampak za ugotavljanje razlik in podobnosti med njimi. Tudi leva sredina je slabo patriotska v smislu, da pomanjkljivo streže interesom večine. Tudi zato lahko janšizem vleče za nos toliko ljudi. Toda Golobova koalicija tako goljufivega patriotizma kot Janša ne zganja in do volitev je treba dopustiti možnost, da se morda rehabilitira. Če se bo, lahko dobi še en mandat, če se ne bo, bomo – bog pomagaj, v sili vrag muhe žre – poiskali nov novi obraz. A če bomo zavestno zlezli iz ukalupljenih strankarskih simpatij in nesimpatij, bomo laže izbrali pravega.

Za večinsko distanco do janšizma pa skrbi janšizem sam. Dovolj je bilo videti zadnji Janšev shod, to himno pojočo, negovano, dobro hranjeno, dobro finančno podprto hiperslovensko smetano SDS in uboge, zavedene, besne protestnike, ki se jim zdi, da jih vodijo patrioti in da jim bo šlo pod njimi bolje.