Prepirajo se med sabo, namesto da bi se prepirali s kapitalom

Brezperspektivno mesto kliče razredno solidarnost in razredni boj, ki pa ju je identitetna politika odpihnila, tako da se zdaj zatirani, izkoriščani, zapuščeni, razlaščeni in pozabljeni žrejo med sabo, namesto da bi žrli finančne in politične centre moči

zadržan +

Jesenice, moja dežela. Zbudi me (Marko Šantić, 2023). 

Šantićev film Zbudi me, ki postane skoraj Dead Man’s Shoes in skoraj Ubijte Carterja (slovenski filmi so pogosto skoraj filmi), svari pred malimi, sivimi, depresivnimi, zapuščenimi, brezperspektivnimi mesti, v katerih mladim preostane le dvoje: da postanejo kriminalci ali pa jezni, toksični, morbidni, fašistoidni nacionalisti, prepričani, da priseljenci izvajajo »genocid nad Slovenci«. Volili bi Trumpa. In Geerta Wildersa. Rok (Jure Henigman), mali kriminalec, ki je izgubil spomin (nekdo ga je »kresnil po tintari«), se vrne domov, na Jesenice, k mami (Nataša Barbara Gračner) in mlajšemu bratu (Timon Šturbej), a dom je tuja dežela. V vseh smislih. Jesenice izgledajo mračno, mučno, opuščeno, depresivno – hladno. Nočejo ga. Vse je isto, a čisto drugače, ker je isto. Mučna drugačnost istega ga navdaja z nelagodjem. Mlajši brat je začuden, da ga vidi (»Kaj pa ti tle?!«), mama pa ga noče videti (»Izgini!«). Sploh ne ve, da ima raka in da je bila »pol leta samo po bolnicah«. Ali pa je pozabil. Kot je pozabil, da je nekomu »odprl glavo«.

Prijatelji – Damjan (Jurij Drevenšek), Selim (Blaž Setnikar) in drugi – ga zavračajo. »Poberi se, da te ne vidim!« Za sabo je pustil razočaranje, opustošenje, jezo, resentiment. A vse je preveč predvidljivo: mlajši brat gre predvidljivo po njegovih kriminalnih stopinjah, njegova mama se predvidljivo ne prelevi v ma Barker, ampak postane trpeča Rozi iz filma To so gadi, »pravi« Slovenci – pozabljeni, jezni, resentimentalizirani »mali« ljudje – predvidljivo objamejo najbolj šolske oblike nacionalizma, rasizma in homofobije (»Zdaj bom pa jaz postal manjšina v svojem mestu«, »Mudžahedini po blokih« ipd.), sam film je predvidljivo nedorečen, Rok pa ima predvidljivo srce. Ne le da noče maščevanja, ampak je nekoč hotel imeti svoj kino. Bolje bi bilo, če ne bi hotel imeti kina in bi se maščeval. Tako bi bil bolj podoben filmu, ki ga hoče verjetno gledati v kinu. Problem je le v tem, da Rok niti ne ve, komu naj se maščuje – to brezperspektivno mesto kliče razredno solidarnost in razredni boj, ki pa ju je identitetna politika odpihnila, tako da se zdaj zatirani, izkoriščani, zapuščeni, razlaščeni in pozabljeni žrejo med sabo, namesto da bi žrli finančne in politične centre moči. Prepirajo se med sabo, namesto da bi se prepirali s kapitalom. A Henigman in Drevenšek vsaj v verbalnih duelih pokažeta, zakaj igrata skoraj v vseh slovenskih filmih. (Kinodvor)

o7QUjc8Aejs