Materinski čut

za +

Anatomija padca.

Materinski čut, sijajni rimejk sijajnega belgijskega psihotrilerja Duelles, ki ga je Oliver Masset-Depasset posnel po romanu Barbare Abel (Derrière la haine), se dogaja na začetku šestdesetih let (sočasno z Oglaševalci), zato se vsi obnašajo tako, kot da leto 2024 ne bo nikoli obstajalo. Mož (Anders Danielsen Lie) namreč svoji ženi, Alice (Jessica Chastain), nekdanji novinarki, ki se hoče po nekaj letih skrbi za dom in družino vrniti v službo (k nekemu časopisu), prostodušno dahne: »A se moraš res vrniti v službo? Saj jaz dovolj zaslužim za oba. Če že ravno hočeš, lahko kaj napišeš za šolsko glasilo.« Alice izgleda kot Tippi Hedren v Hitchcockovih Ptičih, Celine (Anne Hathaway), njena soseda in najboljša prijateljica, pa kot Jackie Kennedy. Neločljivi sta in povsem predani mirnemu, idiličnemu, sterilnemu, pastelnemu, »perfektnemu« primestnemu raju, v katerem živita in v katerem vrtne palčke nadomeščata njuna sinova, Theo (Eamon Patrick O’Connell) in Max (Baylen D. Bielitz), prav tako najboljša prijatelja. Vse to spominja na artificielni svet melodram Douglasa Sirka, ki pa si ga prisvoji Hitchcock, ko mali Max strmoglavi z balkona v smrt, kar raztrga in napne vse odnose, saj je Celine prepričana, da se je Alice premalo potrudila, da je preveč oklevala in da bi lahko preprečila smrt njenega sina, medtem ko je Alice prepričana, da ji hoče Celine zdaj iz maščevanja speljati Thea, ki je itak videti tako, da bi lahko igral tudi v rimejku Prerokbe.

Dom se nenadoma razkrije kot nekaj tujega, nevarnega, srhljivega – heimliche, domačno, je unheimliche, nedomačno, bi rekel Freud. Vsi odtenki paranoje, tesnobe, žalovanja in maščevanja se poravnajo v popolni vihar, ki razkrije tako mračno, hrbtno stran primestja kot mračno, hrbtno stran materinstva. Primestje – božji vrt kapitalizma – je kraj, ki s svojim vzbujanjem nelagodja, dolgčasa, odtujenosti, apatije, zlovešče paraliziranosti, pasivne agresivnosti, neberljive brezizraznosti in norosti kliče »nesreče« in nesrečo, a »nesreče« in nesrečo kliče tudi obsojenost na materinstvo, izsiljeno in vsiljeno materinstvo brez alternativ, patriarhalno materinstvo, ki ženski odreka avtonomijo, neodvisnost in kariero. Primestje je ženskam zapovedalo srečo in materinski čut. In patriarhat si je primestje izmislil zato, da bi lahko ženske ločil od sveta, življenja in kariere. V primestju je bila ženska »na varnem«. No, v stalni nevarnosti. (kino)