Speči psi

zadržan

Memento.

Roy Freeman (Russell Crowe), nekdanji policijski detektiv, živi sam, njegovo stanovanje pa je prelepljeno z listki, na katerih so puščice in napotki, kje je kaj: stranišče tam, kuhinja tam, topla voda tukaj, tablete tukaj, zmrznjena hrana tukaj. Na enem listku piše: imaš alzheimerja. Na listku, ki je poleg, pa: tvoja zdravnica je doktorica Mehta. Verjetno je videl Nolanov Memento. Toda Freeman mora po poteh spominov in tovarištva: pred desetimi leti je na policiji zasliševal človeka (Pacharo Mzembe), ki naj bi brutalno umoril uglednega profesorja Wiederja (Marton Csokas), sicer krutega, ošabnega, perverznega manipulatorja, in ki je umor priznal, tako da so ga obsodili na smrt, zdaj pa je tik pred eksekucijo, a trdi, da je nedolžen, in Freemanu se zdi tako prepričljiv, da se – na svoj amnezičen način – loti preiskave, ki ga vodi od upokojenega detektiva (Tommy Flanagan), s katerim sta zasliševala »morilca«, do vzdrževalca profesorjeve vile (Thomas M. Wright), profesorjevega asistenta (Harry Greenwood), njegove fatalne ljubice (Karen Gillan), sicer psihologinje, in njene »kolegice« (Elizabeth Blackmore). Nihče ni to, kar je – vsak je to, kar ni (in kar skriva), a to ni ne vem kaj.

Film – posnet po romanu The Book of Mirrors, ki ga je napisal romunski pisatelj E. O. Chirovici – je počasen, kvazirašomonski, poln zadušljive skrivnostnosti, ključev, spinov, utrudljivih zajčjih lukenj in enodimenzionalnih trupel (»Mrtvi ne govorijo … a za sabo puščajo sranje«), še kar noir, tu in tam kako digresijo sune Prvinskemu nagonu ali rimejku filma D. O. A., glede na to, da amnezični preiskovalci vedno odkrijejo strašne in šokantne reči (izguba spomina sploh ni tako slaba stvar), pa je le vprašanje, kam bo zaneslo Freemana, v Starega, Kralja Ojdipa, Uročenega, Zlovešči otok ali Srce angela. (kino)