Irena Svetek: Črni princ

+ + +

Pritrjevanje rodu

Roman Črni princ je tretji del srhljive in v kri namočene trilogije domače avtorice Irene Svetek (1975), predhajala sta mu Rdeča kapica, naslovljena po dekletu v rdečem plaščku, ki jo najdejo umorjeno, in Sivi volk, kjer je bila združba za čezmejni prevoz mamil zbrana okoli starešine kot volčji trop. Tudi tokrat se začne zagatno, z davnim posilstvom v tradicionalni južnoitalijanski skupnosti, nadaljuje pa z vpogledom tožilca Mia, ki je odraščal v tržaških predmestjih, v primer umorjene ženske. Iznakažene, očitno pretepene, zraven nje pa posušen metulj, običajen, ne kakšen eksot, kar nas seveda takoj asociacijsko odnese nekam v bližino Thomasa Harrisa, avtorja kultnega Ko jagenjčki obmolknejo, in morilcev, ki bi se želeli leviti, preobraziti, ki morijo, da bi si sešili novo kožo.

Irena Svetek zgodbo pelje skozi različne optike, glas dobijo morilci in še bolj njihove travme, in v Črnem princu ga ni, ki ne bi bil tako ali drugače deformiran zaradi travmatičnega otroštva, starševskega in vrstniškega nasilja ali pa prizadet z redkimi boleznimi in zato izpostavljen svetu in v njem naseljenim. Seveda je tudi tokrat glavni Mio, ki se žene čez vse, posebej še, ko na truplu prepozna tetovažo in verižico – ker gre za enega njegovih najbližjih, bi se seveda moral izločiti, vendar se brez nalogov in čez ograje, z vlomi in včasih vrsto srečnih naključij poganja za resnico.

Oziroma njenim približkom, saj tokrat ne le da vsi lažejo ali prikrivajo, to je pač osnova žanra, da lovi govorce na laži in opreza za njihovimi poskusi prikrivanja, kakor se kažejo s tiki in podobnim, temveč imajo vsi svojo drugo, dvojniško plat. Nekatere od teh so kar drastične in radikalne, Irena Svetek nas tokrat potegne v svet sadomazohizma, mračnih kleti in dogovorjenih zmenkov med rablji in žrtvami, v svet izničenja v užitku in med tiste, ki so željni iti do konca in čez. Nič ni, kot se zdi, predvsem pa ne, kot se zdi tožilcu Miu. Ta s svojim delovanjem kot da pritrjuje posplošeni trditvi, da pri nas vsi veliki procesi padejo pri dokazih in neustrezni pridobitvi teh. Proces je tokrat hiter, v nekaj dneh, brez sodnih zaostankov, tožilec vpliva na pričo, ki je njegova ljubica, in ji vsiljuje za obtožnico ugodno strokovno mnenje, njegove priče pa si medtem šepetajo zaupnosti z osumljenim v zaporu. Ni čudno, da so na Mia jezni stalni prijatelji, ki držijo preostale vogale preiskave in dokaznega postopka, sam pa se tako peha, da ga že nekje na sredi potipa infarkt, pa se ne ukloni njegovemu svarilnemu šepetu.

Črni princ je bolj posiljen kot predhodna romana iz trilogije, za popolnitev rešetke, ki naj prikaže, kako smo vsi poškodovani in obremenjeni s preteklimi travmami, pretežno iz primarne družine, mora žrtvovati več, tudi pri prepričljivosti in verjetni umeščenosti v naš prostor in čas. Je pa pisava Irene Svetek nedvomno, recimo ob popisu spolnih praks in fantazij pri Davorinu Lenkovu, najbolj zavezana ekstremom in srhljivemu, včasih, kot rečeno, na račun verjetnosti in mimetičnosti kriminalnih in obkriminalnih postopkov.