»Oče je bil vratar, mati pa snažilka. Rasel sem s temeljnimi dilemami socialdemokracije.«

Trinajstega aprila bodo v Ljubljani na kongresu stranke SD delegati volili novo vodstvo. Za naslednika Tanje Fajon na čelu SD se potegujejo trije kandidati, in sicer vodja poslancev Jani Prednik, evropski poslanec Milan Brglez in ajdovski župan Tadej Beočanin. Prednik in Beočanin večjih sprememb pri vodenju stranke in kadrovskih premikih ne napovedujeta, večje spremembe pa bi v SD prinesel Milan Brglez, ki je hkrati tudi javnosti najbolj poznan. Na zadnjih volitvah za predsednika republike je Brglez v prvem krogu na tretjem mestu prejel 15 odstotkov glasov.

Socialnim demokratom grozi potop. Zakaj pravzaprav v Sloveniji potrebujemo SD, saj vaše vrednote prevzemajo druge stranke, na primer Levica? 

Drži, naš sedanji v. d. generalnega sekretarja stranke je dejal: Niso problem socialdemokratske vrednote ali ljudje, problem je, ali bo preživela stranka, ki se ji reče Socialni demokrati.

Zakaj je to problem? 

Če v Sloveniji ne bomo imeli stranke SD, bomo našo levico idejno odrezali od Evrope. Usoda slovenske SD je povezana z usodo socialdemokracije v regiji, torej v Evropi. Socialnim demokratom v Evropi lahko očitate, da so se prepogosto, v preteklosti gotovo, zavzemali zgolj za neoliberalizem s človeškim obrazom. Tudi v Slovenijo je ta virus zašel iz Evrope in tako se je začel zaton socialdemokracije. A če se ne vrnemo h koreninam – po Evropi sedaj na račun socialnih demokratov rastejo tako imenovane zelene stranke –, bo levica veliko težje našla skupen glas na področju nujnih sprememb: na primer socialnih izzivov in zelenega prehoda. Če smo iskreni, smo tik pred tem, da tudi na evropski ravni socialni demokrati ne bodo več med vodilnimi. Nekoč so bili poleg ljudske stranke najpomembnejša politična sila, v zdajšnjem mandatu evropskega parlamenta smo za večino sprejeli v to koalicijo tudi liberalce. Torej, če želimo, da socialdemokracija preživi, moramo k svojim izvorom, h koreninam.

Kakšen socialdemokrat ste vi? Mnogi so k SD prestopili s povsem pragmatičnimi ali koristoljubnimi motivi, verjetno v upanju, da bo stranka ponovno dobila tako visoko javnomnenjsko podporo, kot jo je v času začetka vlade Boruta Pahorja. 

Prav Borut Pahor je v Sloveniji sinonim za uvoz neoliberalnih idej v SD, ki se jim reče tretja pot. Res je, da SD po njem ni več dosegla tako visoke javne podpore, kot jo je imela takrat, ko je prevzel vladno krmilo, a po mojem mnenju to ni dokaz, da je bila njegova pot razvoja socialdemokracije pravilna. Sam v SD nisem prestopil, niti nisem šel v to stranko iz pragmatičnih razlogov. V stranko sta me povabila takratni predsednik Dejan Židan in vodja poslanske skupine Matjaž Han, verjetno tudi zato, ker sta videla, da sem že ob vstopu v politiko prišel z izdelanimi socialdemokratskimi načeli. Morda sem bil kdaj še celo bolj socialdemokratsko načelen od kakšnih članov SD.

V katerem primeru? 

Pri zakonu o tujcih sta tedaj SDS in del SMC glasovala za zakon, s katerim smo v nasprotju z našo ustavo in mednarodnimi sporazumi želeli v določenih okoliščinah zapreti mejo pred begunci. Jaz sem bil tedaj proti, ustavno sodišče mi je dalo prav, v SD pa niso bili vsi povsem na moji strani. Ko sem vstopil v SD, sem nekaterim to tudi jasno povedal. In sicer da želim, da v SD stojimo za svojimi načeli, ne pa da se z njimi prosto trguje.

Kakšne so vaše življenjske izkušnje, zaradi katerih lahko rečete, da razumete socialdemokratske vrednote? 

Izhajam iz delavske družine nižjega srednjega sloja; živel sem v delavskem naselju. Hvaležen sem, da smo nekoč imeli sistem, v katerem sem se lahko kljub družinskim omejitvam šolal in s šolanjem nekaj dosegel. Zato sem pripravljen del tega vrniti družbi. Konec koncev sem se zaradi tega začel ukvarjati s politiko.

Kaj sta počela vaša mati in oče? 

Oče je bil vratar, mati pa snažilka. Rasel sem s temeljnimi dilemami socialdemokracije. Sem eden redkih v širši družini, ki je dosegel univerzitetno izobrazbo, kaj šele doktorski naziv. Zavedam se, da mi je to omogočila družba oziroma da je vsaj nekoč družbeni sistem vsem omogočal vsaj približno enake možnosti, in zato razumem, kaj pomeni, če država zagotavlja razmere, s katerimi pomaga tistim, ki so že v izhodišču v slabšem štartnem položaju. Moja pozicija socialdemokrata je povsem življenjska, če hočete. Razumem, kaj je to solidarnost in sem se pripravljen za te ideale boriti.

Prej ste govorili o neoliberalizmu, ki se zažira v socialdemokracijo. Koliko je tega v SD? V SD ste tudi v tej vladi recimo zelo močni na gospodarskem področju, kjer je minister Han eden vaših najvplivnejših članov. 

Drži, ta naša komponenta je najrazvitejša, veliko manj pa je razvita druga, ki je za socialdemokratske stranke v Evropi sicer najznačilnejša, in to je navezava na sindikate. Ključna zgodba, ki ji je socialdemokracija vedno sledila, je bil socialni dialog. Socialni dialog je zavedanje, da se pri reševanju družbenih problemov in pri gradnji bolj solidarne družbe ne moreš izogniti vlogi kapitala, s katerim je treba voditi pogovore. Povezava s sindikati, ki je za socialdemokracijo v Evropi tako samoumevna, se je v Sloveniji izgubila. To je nedopustno. Dopustili smo, da nam je te vsebine odvzela Levica.

Ko sem vstopil v SD, sem nekaterim jasno povedal, da želim, da v SD stojimo za svojimi načeli, ne pa da se z njimi prosto trguje.

Delajo v Levici bolje kot v SD? 

Verjetno sedaj ne pričakujete, da bom kandidiral za predsednika ene stranke, hvalil bom pa drugo? Začnimo na začetku: Levica je nastala zato, ker se je SD premaknila v bolj neoliberalni tok in je na levi ostal prazen prostor. Sam razumem, da je temeljna razlika med SD in Levico v tem, da so vrednote SD bolj na strani dialoga med različnimi interesnimi skupinami, kar pomeni, da je socialdemokratska ideologija nekakšen mediator med kapitalom in delom, v Levici pa teh potreb ne čutijo. Ker imamo v Sloveniji sedaj na levem polu dve politični stranki, pa je za prihodnost bistveno, da oboji sodelujemo tudi s ciljem, kako najti ravnotežje med kapitalom in delom. Glede na vsa tveganja v naši okolici – sedaj smo pred digitalnim in zelenim prehodom, ki nam ga otežujejo še vojne – je nujno poiskati družbeni konsenz na številnih področjih. Ne pa, da socialnega dialoga zaradi ene ali druge strani, enkrat pod desno in drugič pod bolj levo vlado, enostavno nimamo in nas to morda niti več ne moti.

Ob zadnjih volitvah ste v SD dosegli veliko slabši rezultat, kot ste ga pričakovali. Vaš protikandidat za mesto predsednika SD Jani Prednik je že tedaj zahteval odstop Tanje Fajon. Je bil slab rezultat njena krivda in bi morala Tanja Fajon odstopiti? 

Ne, slab rezultat ni bil izključno njena krivda, ampak do določene mere posledica političnih okoliščin in stanja v stranki. V prejšnji vladi smo imeli pat pozicijo. Koaliciji KUL ni uspelo vreči Janše, čeprav so v SD vsi na to računali. S tem namenom je tudi Tanja Fajon zelo zgodaj prevzela vodenje stranke. A ker KUL ni mogel zamenjati vlade Janeza Janše, so bili ljudje jezni. Ta jeza se je pokazala v uspešnem referendumu o vodi, a politični kapital se je iz strank preselil k civilni družbi, čeprav se je SD zelo angažirala na strani referendumskih pobudnikov. To nezadovoljstvo se je na parlamentarnih volitvah na koncu izrazilo z veliko zmago Gibanja Svoboda. Slab rezultat SD je bil torej prej posledica množičnega nezadovoljstva ljudi z ustaljeno politiko etabliranih strank. Podobno nezadovoljstvo je sicer pred tem rodilo tudi SMC, LMŠ in še katero drugo novo stranko.

Ali ni morda nauk vseh teh volitev, da je večina volivcev pri nas liberalno usmerjena? Večina, ki odloča o usodi države zadnjih 30 let, je izvolila LDS, SMC, LMŠ, Gibanje Svoboda. Ima SD na tej podlagi sploh možnost kadarkoli postati veliko in popularno gibanje? 

Ampak vse te liberalne stranke – razen Viranta – so se tudi pretvarjale, da so socialni liberalci! Tudi sam sem socialdemokratski socialni liberalec: branimo človekove pravice, sestavni del človekovih pravic pa so tudi socialne pravice! Na podlagi teh idej in vrednot lahko nastane močno socialdemokratsko gibanje.

Zadnja kriza v SD je nastala zaradi Dominike Švarc Pipan. Kako gledate na njeno vlogo: je prav, da se ni pustila utišati in je s prstom pokazala tudi na po njenem sporno vlogo, ki so jo odigrali nekateri vidni člani SD? 

Na koncu te zgodbe je Dominika Švarc Pipan priznala, da je bila odgovorna za ministrstvo, ki ga je vodila, in je zato tudi odstopila. Je pa nas vse ta primer spodbudil, da moramo socialno demokracijo usmeriti nazaj k njenim temeljnim vrednotam. Če bi jih živeli, se nam kaj takšnega ne bi moglo zgoditi.

Ampak takrat je ravno Dominika Švarc Pipan živela socialdemokratske vrednote. Tudi Tanja Fajon je bila na začetku na njeni strani, sedaj sta obe preteklost. Je Dominika Švarc Pipan pri vas spodbudila kakšne simpatije, je na vas naredila pozitiven ali negativen vtis? Na čigavi strani ste bili? 

Na prihajajočem kongresu SD bomo stranko postavili na nove temelje. Izvolili bomo nove individualne in kolektivne organe. Članstvo ali delegati morajo povedati svoje in ta kongres je kongres vnovičnega pridobivanja kredibilnosti socialne demokracije v Sloveniji. To je poskus reševanja tega, kar ste opisali. V zgodbi stavbe na Litijski sem bil sam na strani tistih, ki so želeli, da se zadeva razčisti. In zame je ta afera priložnost, da uredimo tudi stvari v stranki.

Torej je vodstvo SD ravnalo narobe, ko je hotelo Dominiko Švarc Pipan čim hitreje umakniti? 

Vodstvo je ravnalo v skladu s tistim, kar so v politiki običajno navajeni storiti v takšnih primerih. Izbruhnila je afera, velika javna pozornost je začela motiti delo ministrstva, zato zamenjajmo ministra, so razmišljali. Po vsem tem, kar danes vemo, pa bi sam najverjetneje ravnal drugače kot v tistem trenutku vodstvo SD. Je pa po bitki lahko biti general.

V zgodbi stavbe na Litijski sem bil sam na strani tistih, ki so želeli, da se zadeva razčisti. In zame je ta afera priložnost, da uredimo tudi stvari v stranki.

Dominika Švarc Pipan je dejala, da je znotraj SD splošno znano, da se nekateri fantje gredo neke rabote. Ta njena izjava se je očitno nanašala tudi na vaš Inštitut 1. maj. Ta inštitut plačuje nenormalno visoko najemnino stranki SD, sam pa denar dobiva prek donacij od podjetij. Eden prvih, ki je sodeloval z inštitutom, je bil največji zdravstveni koncesionar Marko Bitenc. Morda je bil tudi donator. Kako naj še verjamemo, da zdravstvena politika SD ni podkupljena? 

Veliko je »mordajev« v tem vašem vprašanju.

Neizpodbitno pa je, da stranka donacije podjetij mimo zakonskih določil zbira prek svojega inštituta. Zaradi tega smo bili kritični do SDS, ki je s takšnimi obvodi zbirala ali še zbira denar prek svojih medijev. Če postanete predsednik SD, boste zahtevali objavo donatorjev inštitutu? 

Inštituti, ki imajo izobraževalno vlogo ali ki spodbujajo javno razpravo, so dobrodošli, če so bili inštituti uporabljeni za kakšne sporne prakse, pa je to nedopustno. S pozivom, da inštitut objavi seznam donatorjev, nimam težav, prav tako pa lahko že zdaj povem, da je moja zaveza članom in članicam stranke, da bom kot predsednik SD članstvu vsako leto natančno predstavil, kakšno je finančno stanje stranke.

Ko je izbruhnila afera, ste v SD najeli komunikacijska podjetja, ki so poskušala krivdo zvaliti na finančnega ministra in Gibanje Svoboda, češ da je bil Boštjančič tisti, ki si je prizadeval za sporni nakup Litijske. Ste se pripravljeni opravičiti tudi Gibanju Svoboda za to potezo? 

Tega ne poznam, se pa strinjam, da je neprimerno in tudi nesmiselno v koaliciji proti partnerjem voditi vojne tako ali drugače. To velja za vse stranke koalicije. Koalicija ima pravila in treba je znati zgodbe speljati v skladu s koalicijsko pogodbo. Moj očitek Gibanju Svoboda in predsedniku vlade Robertu Golobu je, da ima kot vodja koalicije odgovornost, da skrbi za koalicijske partnerje in dobre odnose v njej. Pomen takšnih partnerjev, kot sta SD ali Levica, v koaliciji je v tem, da dajemo vladi socialdemokratsko naravo in izpeljemo projekte, ki so za nas pomembni, predsednik vlade pa mora takšne uspehe partnerjev tudi primerno predstaviti ali jih priznati. Šele to koaliciji omogoča, da dolgoročno preživi. Nobena stranka sicer ne bo sodelovala v koaliciji, kjer njeno delo ni vidno in priznano ali kjer jih, kot se reče, glavna stranka reže kot salamo. Ena od osnov koalicijskega dela je tudi, da se partnerji ali drugi prizadeti najprej vsebinsko dogovorijo o reformah, šele nato pa jih predsednik vlade javno predstavi in poda zaveze. To je moje načelno stališče. Moje pragmatično stališče pa je, da sam s svojim dosedanjim in prihodnjim ravnanjem ne nameravam stranke peljati v smeri, ki bi tlakovala pot vladi Janeza Janše številka 4.0.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da ne nameravam groziti z izhodom iz koalicije ali tekati pred kamere. Bi pa rad razmerja uravnaval na drugačen način, s pogovorom. Rad bi poskrbel, da bo delovanje te koalicije bolj enakovredno, pa tudi, da bi bil odnos med vlado in parlamentom takšen, da bo ustrezal pojmu parlamentarna demokracija. Želim si, da bi poslanci dobili takšno pomembno vlogo, kot jo predpisuje ustava.

Vaš protikandidat Prednik pravi, da bi morali v SD večkrat zaropotati v koaliciji in imeti tršo držo. 

Ko groziš s čimerkoli, si že v podrejenem položaju. Naša drža ne sme biti trda, ampak načelna. Načelna socialdemokratska drža pomeni spodbujanje dialoga znotraj koalicije. Prizadevati si moramo tudi za to, da v parlamentarni postopek čim manj zakonov pošiljamo na hitro ter da smo znotraj koalicije in v odnosih z drugimi politiki spoštljivi. Po drugi strani pa moramo v SD tudi počistiti pred lastnim pragom. Tudi znotraj SD potrebujemo več demokracije. Na tem kongresu bodo sicer novo vodstvo še izvolili delegati, v prihodnosti pa si želim, da bi tako pomembne odločitve sprejemali vsi v SD po načelu: en član en glas.

Še dve leti je do konca te koalicije. Pri kateri temi bi v SD lahko bolj pritisnili, da se uresniči? 

Do konca mandata moramo delati na področju zdravstva, številnih socialnih reform, tudi glede uresničitvi dolgotrajne oskrbe, potrebujemo davčno reformo, torej pravičnejšo obdavčitev premoženja, z nepremičninami vred. Temelj vseh teh sprememb pa mora biti socialni dialog: tega stavkovnega vala oziroma novega sistema javnih plač brez širšega konsenza ne bomo rešili.

V SD že leta govorite o potrebi po večji obdavčitvi kapitala, natančneje nepremičnin. Predlog premoženjskega davka ste v koalicijsko pogodbo vpisali prav vi, hkrati pa ste imeli generalnega sekretarja, čigar družina spada med nepremičninske barone. Je bil to razlog, zaradi katerega stranka kljub programu ni glasneje zahtevala obdavčitve kapitala, torej nepremičnin? 

Če bom sam vodil stranko, potem upam, da takšnih interpretacij ravnanja stranke ne bo več. Socialdemokracijo je namreč tudi treba živeti in ne samo ustno zagovarjati.

Kakšen je vaš odnos do materialnega sveta? Vam godi sedanja plača evroposlanca, vas je denar kaj pokvaril, ste se navadili na šoferje, koliko ste se odtujili od zaposlenih v Ljubljani, ki dajo dve tretjini dohodka za najemnino?

Zelo dobro se zavedam, od kod izhajam. Dobro vem, kako sem s kreditom kupil prvo garsonjero za mlado družino, pa s kreditom enoinpolsobno stanovanje. Hišo sem v Logatcu kupil v 3. gradbeni fazi, s kreditom v »švicarjih«. Tako da razumem tudi vse tiste, ki so se opekli na podoben način, kot sem se sam. Razumem zelo dobro, kaj te stiske pomenijo, in vem, da moramo nekaj storiti glede tega. Vsak, ki je bil kdaj v tem položaju, zelo težko gleda stran. In tak pogled te vedno znova boli. Ne mislim se kakorkoli hvaliti s svojimi nekakšnimi humanitarnimi gestami, a mi je povsem jasno, da je treba v Sloveniji graditi družbeni sistem, ki ljudi ne bo izključeval, ampak bo vsem omogočal dostojno življenje.

So vas v Bruslju kakšni lobisti kdaj poskušali podkupiti? Vemo, da je teh primerov kar veliko, priložnosti v Bruslju pa več kot v Ljubljani. 

Moj običajni odgovor na povabila, za katera presodim, da bi lahko prestopila meje sprejemljivega, so vedno, da žal nimam časa. Vabili so me že v različne afriške ali pa sredozemske dežele za več dni, mene in še koga zraven – vse plačano. Če imaš integriteto, to zavrneš, saj prej ali slej postane očitno, da gre v teh primerih le za obliko podkupovanja. Če hočeš resno opravljati svoje delo, pa tudi nimaš časa za kaj takšnega. V naši politični skupini je bilo več takšnih poskusov, ko smo se na primer borili proti zatiranju delavskih pravic.

Gre EU vendarle v smeri krepitve socialnih politik? 

Da, korak za korakom. Na področju gospodarstva po novem ne govorimo le o paktu rasti in stabilnosti, ampak tudi o zelenem prehodu in digitalnem prehodu, ki sta prišla na spored med pandemijo, po njej pa smo mu dodali še stebra socialnih pravic in obrambe. Varčevanje ni več na programu in tudi ideja tekmovanja je danes drugačna. Vsi moramo tekmovati, toda ne na račun nižanja socialnih pravic, pravimo. V tem mandatu nam je na primer uspelo zaščititi minimalno plačo. Če se bo kdaj ponovila grška kriza, države zelo verjetno ne bodo več mogle varčevati z nižanjem pokojnin ali minimalne plače. Prevladujoča socialdemokratska ideja v Evropi je, da je treba krepiti javne servise in storitve, spodbude pa dajati podjetjem le, če se ta obnašajo družbeno odgovorno in če spoštujejo vse pravice.

Kot EU-poslanec ste se sicer najtemeljiteje ukvarjali z oskrbo. Zakaj je to področje postalo pomembno? 

Bil sem poročevalec za razvoj politik na celotnem področju oskrbe, od otroškega varstva, skrbi za invalidne osebe do dolgotrajne oskrbe. S tem področjem, ki je zelo feminizirano, se ne bi v EU nikoli ukvarjali, če ne bi bilo epidemije, v kateri so države spoznale pomembnost teh dejavnosti. Države so se zavezale, da je treba to področje krepiti in podpreti tako, da bodo oskrbovanci imeli lažji dostop do storitev, hkrati pa da bo na drugi strani dovolj delavcev. Na tem področju danes namreč izkoriščamo neplačano žensko delovno silo. Patriarhalna razmerja so v oskrbi tako močna, da jih še celo v Evropski ljudski stranki po novem priznavajo kot problem, ki ga je treba reševati. Področje oskrbe je tudi levi odgovor na demografijo, kjer so nekoč prevladovale desne politike, ki so ženske postavljale v kuhinjo. Leva pozicija pa je, da mora imeti tudi družina podporo v javnih institucijah.

Moje pragmatično stališče je, da sam s svojim dosedanjim in prihodnjim ravnanjem ne nameravam stranke peljati v smeri, ki bi tlakovala pot vladi Janeza Janše številka 4.0.

Deset let ste pisali doktorat. Ta ima 600 strani, 1500 referenc. V njem ste pisali o ontologiji in epistemologiji, pristali pa v politiki. Kje vam ta študijski napor danes koristi? 

Pri zmožnosti videti in razumeti stališče drugega. Pomaga mi najti okvir, ki ga s svojega položaja navadno nisi zmožen videti. Ali konkretneje: zame ni problem volivec stranke SDS, je pa problem politika stranke SDS. Z volivci SDS, tudi te srečujem na svojih terenskih obiskih, ko me pokritizirajo, pogostokrat hitro ugotovimo, da smo vsi ljudje, kar nas razlikuje, so drugačni pogledi na zadeve. Sicer pa menim, da je treba z vsakim človekom vstopati v dialog, sicer težko rečeš, da spoštuješ dostojanstvo ljudi. Ignorirati ljudi je večja žalitev, kot je doživeti žalitev med poslanskimi ali političnimi kolegi.

Ste pa predvsem strokovnjak za mednarodno politiko. Slavoj Žižek je ta teden v enem od intervjujev načelo, da je treba Ukrajini pomagati, prignal do konca z izjavo, da je treba Ukrajini dati tudi jedrsko orožje. 

Menim, da je Ukrajini treba pomagati. Če poskuša filozof družbeni problem rešiti s filozofskega zornega kota, morda lahko pride do takšnega stališča, toda Žižek je pri tem preskočil množico drugih mogočih mehanizmov, skaterimi lahko vplivamo na zaustavitev spopadov, predvsem pa pot k zaustavitvi te vojne ne more biti tretja svetovna vojna. Biti pripravljen pomagati tistemu, ki se pred agresijo brani, je pravilna smer, prav tako pomembno pa je, da smo pri tem konfliktu načelni. S tem mislim tudi na evropski odnos do vojne v Gazi, kjer nas sedaj Južna Afrika uči, kaj je to mednarodno pravo.

Na evropskih volitvah bo desnica, tudi v Sloveniji, nastopila s političnim programom, usmerjenim proti zelenemu prehodu. Gre pri tem za navadni populizem ali so evropski zeleni ukrepi nečloveški? 

Mislim, da gre v tem primeru zgolj za populizem. Znanost pravi, da smo tako ali tako prepočasni.

Bi pa lahko naš kmet malce spremenil perspektivo in ugotovil, da ima konkurenčno prednost, če zeleni prehod podpira in nastopa kot varuh narave.

Kmetje, ki po vsej EU protestirajo, se motijo? 

Očitno želijo kmetje še naprej povečevati pridelek na račun našega zdravja in okolja. Vemo, kakšen odstotek pitne vode v Evropi je že zdaj onesnažen, kaj šele bo. Položaj slovenskih kmetov pa je drugačen od položaja nemških kmetov. Slovenski kmet bi lahko veliko več dosegel z ohranjanjem narave, ker je pri nas biotska raznovrstnost velika v primerjavi z državami, kjer je narava že zelo uničena in morajo obstajati absolutne prepovedi. Čebelarji nam razlagajo, da v Sloveniji že 12 let nismo imeli pomora čebel, kar pomeni, da pri nas škropiva znamo uporabljati. Ampak to velja le na območjih, kjer je narava še ohranjena, na območjih, kjer narava ni več ohranjena, pa ni druge poti kot prepoved takšnih škropiv. Skupni trg žal avtomatsko spodbuja velike kmetije nad 10 hektarjev in slovenski kmet nemškemu pri tem težko konkurira. Bi pa lahko naš kmet malce spremenil perspektivo in ugotovil, da ima konkurenčno prednost, če zeleni prehod podpira in nastopa kot varuh narave. Saj veste, tudi vojska je pri nas uporabnejša pri dejavnostih, ki niso njena primarna naloga, kot so naravne nesreče ali civilna zaščita.

Recimo, da postanete predsednik SD, in recimo, da SD postane ponovno velika in močna stranka. S kom bi raje vodili koalicijska pogajanja in sklepali kompromise: s Toninom, Janšo ali Logarjem? 

Pomembneje od tega je, da se SD toliko demokratizira, da bodo o vsem odločali člani stranke. O takšnih koalicijah in tako pomembnih vprašanjih vodstvo SD samo ne more odločati. Tudi pri drugih vprašanjih, ki so eksistencialnega pomena za stranko, bi bilo treba omogočiti večje sodelovanje članstva in širše posvete.