Nezaželeni

za +

Nesrečniki.

Prebivalci nekega bloka, baziranega v pariškem primestju Montfermeilu (alias Grand-Bosquetu), v katerem živijo pretežno afriški in bližnjevzhodni priseljenci, skušajo krsto odnesti po stopnicah navzdol, a so prehodi med nadstropji tako tesni, stopnišča pa tako razmahana, da se komaj prebijajo. Blok – del večjega blokovskega naselja – je osiromašen, zastarel, zapuščen, razpadajoč, življenje tu je frustrirajoče, ponižujoče, nečloveško. Še več: spominja na zatiranje. Haby Keita (Anta Diaw), skulirana aktivistka, ki dela v mestni upravi, lahko le nemočno gleda to socialno smrt in druge morbidne učinke deprivilegiranosti – v krsti je njena babica.

Progresivni župan namerava sicer zgraditi nova, dostopna stanovanja, toda na slovesnosti ob demoliranju starega, dotrajanega kompleksa, ga zadene infarkt – in umre. Zamenja ga konservativni zdravnik (Alexis Manenti), ki o politiki, upravljanju mesta in družbi nima pojma, tako da na proteste in napetosti odgovori s popolno traparijo – z uvedbo policijske ure za mladoletne. Kot da so kužni. »Biti mlad ni zločin,« vzklikajo. Lahko bi vzklikali tudi: biti priseljenec ni zločin! Priseljence so namreč v ta geto strpali, kot da so zločinci. A geto trpi, jeza tli, resentiment štrli, kaos brli. Haby hoče spremembe doseči z aktivizmom, po politični poti, njen cinični fant Blaz (Aristote Luyindula), ki je nad oblastmi obupal, pa z ognjem, ludizmom, revolucijo. »Saj ne moreš biti jezen ves čas,« mu dahne Haby, a nianse ga ne zanimajo. Poanta je na dlani: namesto da bi se združili in uprli zatiralski politiki, se žrejo med sabo. Oblasti vedno poskrbijo, da se imajo nekateri v getu bolje kot drugi – ja, oblasti delijo in vladajo. Konfrontacije med militarizirano policijo in radikaliziranim prebivalstvom se stopnjujejo, ulice zaječijo, bloki zagorijo, ošabni, nesočutni župan, ki se svojega ljudstva – svoje baze – tako zelo boji, da vedno takoj aktivira policijo, racije, represijo, nasilje, pa svoje nerazumevanje vnetljivosti banlieueja zategne do skrajnosti: v imenu »varnosti« in »revitalizacije« zapove totalno »evakuacijo« stanovanjskega kompleksa, v katerem je zagorelo. No, ta »evakuacija« pa vse preveč spominja na deportacijo – nacistično deportacijo Judov iz Schindlerjevega seznama.

Ladj Ly je debitiral z Nesrečniki, filmom o deprivilegiranem, zatrtem banlieueju ter spopadu med policijo in priseljenci – nezaželenimi. V Nezaželenih, ki izgledajo kot remiks Nesrečnikov in Gavrasove Athene (Ly je bil koscenarist), se stanovanjsko vprašanje, politično nasilje, rasizem, razredno maščevanje in odvečno prebivalstvo, ki ga je kapitalizem porabil, izrabil in zlorabil, poravnajo v ultimativno božično »pravljico«. (kino)