Hanna Bervoets: Vse to smo videli

+ + + +

Klik stran

Vse to smo videli je roman, v katerem pripovedovalka odvetniku, ki naj bi zahteval odškodnino zanjo in za njene sodelavce, popisuje odločitev, da ne bo zraven, da ne bo tožila podjetja. Drugače od drugih, kolektiva, ki se mu zdi delo preveč obremenjujoče, razmere prezahtevne in s posledicami, vsekakor takšno, da je delodajalca mogoče tožiti. Pa ne, ker sama ne bi čutila posledic, o katerih govori s terapevtko, dokler je ne odpika, zaveda se, da bi potem prišle na dan vse tiste latentne lastnosti njene ne ravno enostavne osebnosti, ki so se zaradi službe v celoti razmahnile.

Nizozemska prozaistka Hanna Bervoets (1984) od znotraj, a podprto z dokumentarnim in teoretskim gradivom, popisuje postopen pritisk, ki ga čuti skupina, ki čisti, moderira, odstranjuje, cenzurira prispevke na eni od spletnih platform – ta ne sme biti imenovana, je pa dovolj velika, da ima za pornografijo oddelek nekje v Aziji. Sami se ukvarjajo v glavnem s političnimi in idejnimi zadevami, recimo s stavkom oziroma komentarjem, da so muslimani teroristi, ki je diskriminatoren, drugače od tistega, da so teroristi muslimani. Zraven vidijo še vse mogoče, samopoškodovanje najstnikov, mrcvarjenje živali, izpostavljeni so obskurnim teorijam zarote, potem pa po natančnem protokolu odstranjujejo vsebine; vidijo torej tudi vse tisto, česar mi ne, vendar zadeva pušča sled. Čeprav izbrišejo s spleta, se zatakne v njih, podobe, stavki, napovedi, prerokbe.

Poklic se pri pripovedovalki kaže predvsem v ljubezenski dinamiki, tudi pri stikih s sodelavci, ki so očitno nagnjeni k nekaterim čudaštvom in potem začnejo verjeti in zagovarjati tisto, kar jih med selekcijo premami in prepriča. Pri enih je to zanikanje holokavsta, pri drugih teorije o ravni Zemlji ali poudarjeno zavzemanje za zdravo prehranjevanje. Zaradi vsega tega so delovne dobe v podjetju kratke, ves čas menjajo zaposlene in urijo nove, saj nihče ne zdrži prav dolgo. V skupini ljudi, ki večinoma potrebujejo denar in si ne morejo privoščiti manj plačane službe ter se hodijo po delovniku tešit in izdatno nalivat v bližnji lokal, se tako počasi izoblikuje skupinska dinamika. Ta je pogubna, jo pa Hanna Bervoets natančno in nevsiljivo popiše od znotraj, torej z ironijo, v kateri se ob spreminjanju tistih okoli kažeta tudi postopna tesnobnost in sprememba ravnanja pripovedovalke. To stvari nehajo zanimati, prej se je vzburjala s pornografijo, zdaj se ji ta kar naenkrat zdi nezanimiva, saj je preblaga vsaj glede na vzdraženost, ki ji je izpostavljena na delovnem mestu.

Hanna Bervoets s srhljivo zgodbo, ki kaže permanentno napetost čistilcev zaradi izpostavljenosti podobam, seveda komentira in zaostruje tisto, čemur smo vsi izpostavljeni na nedružabnih omrežjih. Ker se oni ukvarjajo s kanalizacijo, tudi s tistim, česar mi, uporabniki, ne vidimo, se seveda postavlja vprašanje: koliko pa pri naši radikalizaciji in včasih nestrpnem izražanju mnenj sodeluje priklenjenost na platforme?