Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice

+ + + +

Zaplembe časopisov in tiskovnih zadev v obdobjih 1873–1889 in 1908–1914.

Malo je knjig, ki bi konfiskacijam sledile tako pikolovsko. A ta plus ima svojo ceno – študija ne bo dosegla širnega bralstva. 

O oblikah cenzure v avstro-ogrski monarhiji je objavljenih kar nekaj člankov, zbornikov in monografij. Toda avtor si je drugače od njih vzel čas za posameznosti in tako sledi sodnim razpravam ter odzivom urednikov zaplenjenih besedil. Ni se ustavil samo pri časnikih v slovenskem jeziku, enako vestno je popisal prepovedi nemških listov. Številke so visoke. V zadnjem obdobju cesarstva je sodišče leta 1913 odredilo 62 zaplemb, toda tudi pol stoletja pred tem je omejevanje svobode tiska imelo podoben obseg, leta 1876 je bilo 49 zaplemb, med njimi jih je Slovenski narod doživel kar 31. Legendarni urednik Josip Jurčič je, potem ko so mu konfiscirali dve številki zapored, v naslednji cinično zapisal, naj raje odpravijo svobodo tiska in vrnejo cenzuro, ki mu je ljubša.

Če primerjamo podatke z dobo komunistične Jugoslavije, se pokaže, da je pod Titom kipela svoboda govora. Toda pod Francem Jožefom so bili uredniki svobodni, prosto so bentili čez cenzorje, nadaljevali s tonom in tarčami svojega pisanja, se pritoževali na sodiščih, kjer so kdaj tudi zmagali, avstro-ogrska cenzura je bila namreč omejevalna, ne pa zastraševalna; Jurčič je doživel več kot 100 zaplemb, a ni bil nikoli kaznovan z zaporom niti ga niso lastniki odstavili. Najučinkovitejše orožje cenzorjev sta bila člena KZ, ki sta prepovedovala zasmehovanje državnih organov, torej uradnikov, in ščuvanje ljudstva k sovražnostim zoper priznane skupščine etc. Zato so jima rekli kar »kavčuk paragrafa«, saj sta bila prosto raztegljiva na vsakega nejevoljnega glavarja oziroma političnega funkcionarja.

Pregledno čtivo v slogu, namenjenem peščici.