Beyoncé: COWBOY CARTER

+ + +

Zametki zasnove nove plošče pop velikanke Beyoncé, ki pomeni zares radikalen slogovni zasuk na njeni ustvarjalni poti – ovinek v countryjevsko estetiko – segajo v daljno leto 2016, ko je kraljica sodobnega R & B-ja na podelitvi nagrad ustanove Country Music Association nastopila skupaj z legendami žanra iz skupine Dixie Chicks. Občinstvo v Houstonu je takrat ni lepo sprejelo, po nastopu se je nanjo vsul plaz zgražanja in očitkov o kulturnem prilaščanju, ki so ga sprožili zadrti country tradicionalisti, fiasko pa so spremljali izrazito rasistični podtoni.

Toga, žanrsko puristična in izrazito belska country scena se njene glasbe otepa tudi zdaj, ko je posnela zbirko nalezljivo spevnih country hitov: nekaj countryjevskih radijskih postaj je zavrnilo predvajanje singlov, ki so napovedovali novi album, podobno, kot se je pred leti zgodilo s hitom Old Town Road, s katerim se je med zvezde povzpel ekscentrični pevec Lil Nas X.

Nashville, ameriška prestolnica country glasbe, pristno ruralno doživljanje jugozahoda ZDA že od nekdaj predstavlja kot dosledno belsko kulturo, Beyoncé pa z novo ploščo opozarja na črnske korenine žanra. S predlansko ploščo Renaissance, s katero si je prislužila štiri grammyje – zdaj jih ima že kar 32 – se je poklonila veličastni zapuščini temnopoltih pionirjev plesne elektronike in queerovske klubske kulture. Z drugim poglavjem »renesančne« trilogije se teksaška domorodka zdaj poklanja zgodovini črnske country glasbe in svojim južnjaškim koreninam.

Pri tem so jo, tako ali drugače, denimo z gostujočimi verzi in spoken-word uverturami, podprli tudi veterani žanra, kot sta Willie Nelson in Dolly Parton – Beyoncé na plošči ponudi svojo verzijo njenega megahita Jolene. To pa še zdaleč ni edini mežik klasikam popularne glasbe na tem albumu: odpoje na primer tudi priredbo skladbe Blackbird britanskih legend The Beatles, ki jo je Paul McCartney leta 1969 napisal v podporo gibanju za državljanske pravice.

Pevka se na novem, pretežno countryjevskem terenu presenetljivo dobro znajde in ga izkoristi kot poligon za razgibavanje svojih mogočnih glasilk, pri čemer pa, kot smo že vajeni, rada pretirava: na plošči ni skladbe, kjer ne bi izlila srca, to pa privede do sila intenzivne narave albuma, ki od poslušalca zahteva zares veliko. Tudi zato, ker je avtorica zbirko 27 skladb razvlekla na skoraj 80 minut. A maratonska dolžina albuma ne razvodeni, saj se Beyoncé countryja še zdaleč ne oklepa trmasto, temveč nenehno skaklja po široki, skorajda shizofreni paleti žanrov, od hiphopa in R & B-ja prek stadionskega baladnega popa do gospela, bluesa, americane in soula, pri čemer ji presenetljivo uspe ohraniti celovito in koherentno zvočno sliko. Vsem pohvalam navkljub pa lahko feni opusa pevkinih R & B-bangerjev držimo pesti, da je spogledovanje s countryjem zgolj faza na glasbeni poti.