»Če je politika obljubila, da bomo vsako leto začeli graditi 3000 novih stanovanj, potem je jasno, kaj to potegne s seboj. Moramo imeti zemljišča in hkrati je treba zagotoviti denar.«

O tem, ali bo vladajoči koaliciji uspelo uresničiti velike obljube o preporodu slovenskega nacionalnega stanovanjskega programa, bo na koncu presojal Črtomir Remec. Je starosta slovenske stanovanjske politike, lani je bil že tretjič imenovan za direktorja republiškega stanovanjskega sklada. Pod njim se je sklad usmeril v povečanje ponudbe javnih najemnih stanovanj, kar je nato postala tudi državna politika. Ta pa je zdaj pred odločilnim zadnjim letom: videli bomo, kako realne so bile obljube o novih 20 ali celo 30 tisoč stanovanjih v naslednjih desetih letih.

Gospod Remec, že leta potrpežljivo poslušamo o nekakšni renesansi na področju stanovanjske politike. Kaj je bilo dejansko narejenega v zadnjih letih? 

Od leta 2015 smo nosilec nacionalnega stanovanjskega programa, in če me sprašujete, kaj smo od tedaj naredili, vam zagotavljam, da v našem skladu enako zavzeto, ne glede na posamezne vlade, delamo, odkar sem leta 2015 prevzel vodenje sklada. V skladu z nacionalnim programom bi morale vse institucije, torej občine, občinski stanovanjski skladi in naš nacionalni sklad, v desetih letih zgraditi 10 tisoč novih najemnih stanovanj. V tem obdobju načrtujemo povečati naš fond najemnih stanovanj s tri na deset tisoč, torej za sedem tisoč novih stanovanj. In to bomo dosegli pod pogojem, da bo sedanja vlada zagotovila dodaten denar in če bomo dobili nove zaposlene. Prejšnje vlade so bile v tej primerjavi veliko manj učinkovite, to je v nedavni reviziji uresničevanja omenjenega programa ocenilo tudi računsko sodišče. Resorno ministrstvo namreč še vedno ni spremenilo zakonodaje, predvsem pa ni zagotovljen sistemski vir financiranja. Ministrstvo za solidarno prihodnost si je zastavilo prav ta glavni cilj: sedaj pripravlja spremembo zakonodaje in poskuša zagotoviti sistemski vir financiranja gradnje.

Sedanja koalicija je obljubila, da naj bi se gradnja javnih najemnih stanovanj postopoma pospeševala do skupne številke tri tisoč stanovanj na leto. Se gradnja dejansko pospešuje?

V grobem bi to pomenilo, da bi morale občine in občinski stanovanjski skladi letos začeti gradnjo tisoč novih stanovanj, da bi na drugi strani Slovenski državni holding oziroma po novem državna družba DSU (Družba za svetovanje in upravljanje) morala začeti graditi tisoč stanovanj na leto in mi tisoč stanovanj. Kje so projekti po teh institucijah, natančno ne poznam, če se ne motim, ima ljubljanski stanovanjski sklad res že pripravljena gradbena dovoljenja za gradnjo tisoč stanovanj. V DSU na zemljiščih, ki so bila prenesena iz slabe banke, do leta 2031 načrtujejo gradnjo nekaj tisoč stanovanj. DSU bo gradnjo financirala prek institucionalnih investitorjev, ki jim obljubljajo omejene dobičke v višini okoli 3,5 odstotka, kar je tudi praksa v Avstriji in Nemčiji, ob trenutnih stroških gradnje in financiranja bi sicer to pomenilo zelo visoke najemnine. In tudi mi imamo pripravljene projekte za dodatnih tisoč stanovanj – za kar pa še nimamo zagotovljenih financ. Ta skupni cilj je dosegljiv, če bomo do leta 2026 dvigovali namenska sredstva za gradnjo javnih najemnih stanovanj do končne vsote okoli 100 milijonov evrov na leto. Lani smo dobili 25 milijonov, letos bi jih morali dobiti 50, naslednje leto 75 milijonov evrov in tako naprej. Je pa 3000 stanovanj na leto ogromna številka. Če se spominjate, je na eni od novinarskih konferenc Luka Mesec obljubil dva tisoč stanovanj na leto, potem pa ga je predsednik vlade popravil in dejal, da bodo na leto zgradili tri tisoč stanovanj. Z dva na tri tisoč ni mogoče kar tako skočiti, s tem so povezani ogromni napori. Na našem skladu smo leta 2022 dosegli zgodovinski rekord, ko smo zagotovili 750 novih stanovanj.

Kolektor namreč tudi sam ponuja stanovanja na trgu, ima svoje projekte in zanj smo mi gotovo moteč dejavnik. Njegov interes je nedvomno, da bi bili mi manj učinkoviti.

Ampak ali gremo v tej smeri? 

Lani smo dobili 25 milijonov evrov, letos je novih 25 milijonov evrov že dogovorjenih,dobimo pa jih lahko še 25, če bomo pripravili projekte. To smo sedaj storili. Po najbolj idealnem scenariju pa naša institucija, torej republiški stanovanjski sklad, ni sposobna zgraditi več kot 1000 stanovanj na leto.

Te številke, 25, 50 milijonov evrov, so sicer na področju gradbeništva zelo majhne. Kaj na primer pomeni za vas 25 milijonov evrov, kaj lahko s tem denarjem naredite? 

Zgodba je bolj zapletena. Lanskih 25 milijonov evrov dejansko ni šlo v novo gradnjo, ampak v zniževanje najemnin pri že obstoječih projektih. Naš dolgoročni cilj je, da na ravni države postanemo posrednik finančnih sredstev, ki bodo namenjena občinam in občinskim stanovanjskim skladom pod ugodnimi pogoji. Letošnjih 25 milijonov evrov bo tako namenjenih drugim institucijam v obliki posojil, predvidoma po enoodstotni fiksni obrestni meri za 30 let. Še dodatnih 25 milijonov evrov pa bi lahko šlo za naše konkretne gradbene projekte. Pri čemer to spet ni denar, ki bi ga uporabili neposredno za gradnjo, ampak je to denar, na podlagi katerega lahko mi dobimo nove kredite. Sedaj se ukvarjamo s projektom Podutik Glince, kjer imamo zagotovljeno financiranje za 60 stanovanj, za 327 pa še ne. Nimamo še finančne konstrukcije za projekt v Novem mestu Brod - Drage za 150 stanovanj, za projekt Novo Pobrežje v Mariboru, kjer naj bi zgradili 431 stanovanj in tako naprej. Imamo torej projekte za okoli 1329 stanovanjskih enot, ki bi lahko bile zgrajene v naslednjih letih, a dodatnih kreditov več ne moremo jemati. Če torej zelo poenostavim: za kakšnih 100 milijonov evrov, ki nam jih bo dala država, lahko vsi skupaj s krediti in lastnimi viri začnemo gradnjo okoli 3000 stanovanj.

Sem prav slišal, lanskih 25 milijonov evrov ni šlo v gradnjo, ampak v zniževanje najemnin? 

Lani smo sicer 25 milijonov evrov želeli posoditi občinskim skladom, a ker zaradi zakonskih omejitev to še ni bilo mogoče, smo denar dejansko potrošili za zniževanje najemnin pri projektu Dolgi most. Če želimo zgrajena stanovanja ponuditi po neprofitnih najemninah, to je pri najemninah, s katerimi dolgoročno ohranjamo vrednost investicije, lahko pridemo do cene šest evrov na kvadratni meter pod pogojem, da nam ni treba plačati za zemljišče, komunalne prispevke in stroške delovanja sklada. Pod takšnimi pogoji stanovanja gradijo občinski stanovanjski skladi. Mi pa smo imeli skupaj 12 projektov po državi, to je približno 750 stanovanj, med katerimi pa eden, to je Dolgi most, ni dobil evropskih sredstev iz sklada za okrevanje in obnovo. Da bi lahko vsa stanovanja ponudili pod enakimi pogoji, to je po neprofitni najemnini v višini okoli šest evrov na kvadratni meter, se je ministrstvo za solidarno prihodnost odločilo projekt Dolgi most dokapitalizirati za vrednost zemljišča in komunalnega prispevka, kar je omogočilo znižano najemnino na okoli sedem evrov na kvadratni meter.

Ali ne bi bilo logično, da bi bil v neprofitno najemnino vračunan celoten strošek, tudi cena zemljišč in stroški komunalnega opremljanja, tako da bi bile vaše neprofitne najemnine višje? V Ljubljani je trenutno na trgu mogoče stanovanja najeti po ceni 20 evrov na kvadratni meter. Razlika med 20 in sedem je ogromna. 

Se strinjam, že leta in leta ponavljamo, da bi neprofitna najemnina morala biti enaka tako imenovani stroškovni najemnini. Pri vseh naših ostalih projektih je tako. Ko dobivamo kredite evropskih razvojnih bank, moramo zagotoviti ekonomičnost projektov, banke moramo prepričati, da bodo posojila vrnjena, in zato v teh primerih ponujamo stroškovne oziroma tržne najemnine, ki so višje od neprofitnih. Dolgoročni državni cilj, ki smo si ga leta 2015 zastavili v nacionalnem stanovanjskem programu, je tudi bil, da morajo biti vse najemnine stroškovne. A politika tukaj svojega dela ni opravila, kar vpliva na hitrost gradnje.

Zmeda je sicer še večja. Imamo torej neprofitne najemnine, ki pa dejansko niso neprofitne. Imamo tržne najemnine in stroškovne najemnine. Poleg tega obstaja še več kot tisoč stanovanj, ki so v lasti državne uprave ali na primer parlamenta in bolnišnic, kjer pa imajo svoje stroškovne najemnine, visoke okoli 3 evre na kvadratni meter. Za povrh vsega pa je mnogo teh stanovanj praznih. Ko smo zadnjič preverjali, so imeli na notranjem ministrstvu okoli 100 praznih stanovanj, bolnice pa več deset, ki samevajo že desetletja. 

Službena stanovanja so posebna zgodba. Ko je parlament zadnjič sprejemal novelo stanovanjskega zakona, so v njej dvignili neprofitne najemnine oziroma jih revalorizirali. Visoka inflacija v zadnjih letih je sicer ta dvig že izničila, zaradi česar so neprofitne najemnine danes nerealne in prenizke. A tedaj so avtorji novele načrtovali prenos vseh službenih državnih stanovanj na naš sklad, kar bi bilo povsem logično. Nato pa je prišlo do velikega upora. Veliko zaposlenih v državni upravi, kjer bi morali to zakonodajo spremeniti, namreč živi v teh službenih stanovanjih, kjer plačujejo nenormalno nizke najemnine, in ti seveda niso bili zainteresirani za takšno spremembo, po kateri bi se njihove najemnine zvišale. Hkrati je po ministrstvih tudi zelo veliko zaposlenih v teh službah, kjer s temi stanovanji razpolagajo, in ti zaposleni so se tudi zbali za svoja delovna mesta. Zato je bila tik pred zdajci ta določba spremenjena. Prenos k nam bi bil seveda najbolj logičen in racionalen z vidika države. A na tej ravni razum velikokrat odpove. Lahko se tudi retorično vprašamo: če na ministrstvih pri sebi niso pripravljeni pospraviti, kako lahko pričakujejo to od drugih?

Se bodo torej morale tako imenovane neprofitne najemnine povišati? 

Mislim, da bi se morale. Najemnine bi morale postati stroškovne, kdor stroškovne najemnine ne more plačati, pa mora biti upravičen do socialne pomoči. Na zadnjem posvetu pri ministru Simonu Maljevcu smo se pogovarjali tudi o tem, da bi stroškovne najemnine administrativno določili, ker bi se lahko sicer različni stroški poljubno dodajali v neskončnost. Eden najpomembnejših elementov pri določanju te cene je amortizacija. Za nas je na primer ta sedaj določena pri treh odstotkih vrednosti projekta na leto, večina gospodarskih družb pa lahko upošteva dvoodstotno amortizacijo. Prizadevamo si, da bi upoštevali dvoodstotno amortizacijo, kar bi pomenilo, da se morajo stanovanja amortizirati v 50 letih, kar je sprejemljivo. Bi pa to pripomoglo, da bi bile stroškovne najemnine dostopnejše in bi hkrati pokrivale stroške gradnje. Da bi sedaj nekateri plačevali precej višjo najemnino, bi bilo tudi pravično, predvsem glede na to, kako visoke najemnine plačujejo vsi ostali.

Sam sem prepričan, da bi morali uvesti stanovanjski davek, ki bi se moral plačevati za vsako stanovanje, razen če ga uporabljamo za to, da v stanovanju bivamo ali ga dolgoročno oddajamo.

Koliko je v Ljubljani najnižja neprofitna najemnina? 

Razpolagamo z okoli 3000 stanovanj po vsej državi, v katerih se plačuje neprofitna najemnina in za nekatera starejša stanovanja znaša ta tudi samo dva evra na kvadratni meter.

Ministrstvo pripravlja nov stanovanjski zakon, prihodnje leto pa bi moral biti sprejet nov nacionalni stanovanjski program. Kaj pričakujete od teh dveh dokumentov? 

Poznam novelo stanovanjskega zakona, ta nam bo omogočila, da bomo lahko kreditirali projekte občinam in mestnim skladom po ugodnejši obrestni meri. Novega predloga najemnin še nisem videl, je pa minister na zadnji tiskovni konferenci obljubil, da bo tudi to področje urejeno. Najmanj, kar pričakujemo, je, da bo zagotovljen sistemski vir za financiranje stanovanjske gradnje. Še vedno aktualni nacionalni stanovanjski program je bil zadnji trenutek preimenovan v resolucijo ravno zato, ker ni imel zagotovljenih finančnih virov. Mislim, da resen desetletni stanovanjski program brez sistemskega vira financiranja, to je brez davka, prispevka iz plač ali česa tretjega ne more biti sprejet. Če je politika obljubila, da bomo vsako leto začeli graditi 3000 novih stanovanj, potem je jasno, kaj to potegne s seboj. Moramo imeti zemljišča, treba je torej občine, predvsem mestne, zavezati k temu, da zagotovijo dovolj zemljišč, hkrati je treba zagotoviti denar. Veliko govorimo o dunajskem zgledu. A tudi bistvo dunajskega modela je redni, sistemski vir financiranja. Ta stalni vir pa je lahko le prispevek od plač, kar poznajo Avstrijci, ali davek na nepremičnine, kar imajo na Nizozemskem, ali pa nekaj tretjega. Pričakujemo torej, da bo ministrstvo naslednje leto sprejelo nov program za leta od 2025 do 2035, da to ne bo resolucija, ampak program s finančnim ozadjem, in pričakujemo, da bodo vse najemnine res stroškovne.

Pri nas je sistemski vir za zdaj dobra volja vlade, mar ne? 

Da, a dobra volja ni sistemski vir. Sistemski vir bi bil, če bi sprejeli stanovanjski zakon z jasno določenim virom denarja. Sam sem prepričan, da bi to lahko bil stanovanjski davek, ki bi se moral plačevati za vsako stanovanje, razen če ga uporabljamo za to, da v stanovanju bivamo ali ga dolgoročno oddajamo. Dejansko bi bil to davek na prazna stanovanja, a z obrnjenim dokaznim bremenom, kjer bi moral vsak lastnik dokazati, da stanovanje tako ali drugače namensko uporablja. Če bi namreč vpeljali davek na prazna stanovanja, ne bi prišli daleč, saj bi se verjetno ljudje znašli, v državi evidenc praznih stanovanj ne moremo vzpostaviti, imamo pa natančne podatke o številu stanovanj. Tak davek bi bil nujen in pravičen zato, ker je bila večina stanovanj pridobljenih po znižanih davčnih osnovah, zato ker je zakonodajalec predvideval, da bodo ljudje v stanovanjih stanovali. Tako smo prišli do lastniških stanovanj po Jazbinškovem zakonu, ki je bil zelo ugoden, ali pa so kasneje lastniki za nova stanovanja plačevali znižan 9,5-odstotni davek – znižan zato, ker so stanovanja namenjena osnovni človekovi potrebi po bivanju, ne pa, da so špekulativna naložba. Sedaj ljudje nove stavbe po 9,5-odstotnem davku kupujejo kot naložbe, to je trenutno najboljša naložba denarja in zato je očitno tudi veliko praznih stanovanj, s tem pa bi rešili ta neenakopravni položaj, v katerem so se znašle nove generacije.

Dejansko je še hujše. Če danes podjetja kupujejo stanovanja, ne plačajo niti davka na dodano vrednost. V Schellenburgu so podjetja kupila polovico stanovanj. 

Drži, dejansko si DDV odbijejo. V vsakem primeru je nujno, da najdemo neki vir, sicer stanovanjskega programa ne bomo imeli. Naloga našega sklada je bila, da denar od odkupnin po Jazbinškovem zakonu porabimo za gradnjo novih javnih stanovanj, a se to žal ni zgodilo, ker je naš sklad v preteklosti, namesto da bi zagotavljal najemna stanovanja, šel v varčevalno shemo in v gradnjo poceni stanovanj za odkup. Mislili so, da bodo s tem vplivali na trg, a je to povzročilo dvig cen, preprodajo praznih stanovanj in še prepoceni gradnjo s številnimi napakami, ki jih moramo mi sedaj po sodbah odpravljati, kar nas je skupaj stalo že več kot 20 milijonov evrov. Če tedanji direktor republiškega stanovanjskega sklada Edvard Oven te odločitve ne bi sprejel, menim, da bi danes lahko imeli dovolj javnih najemnih stanovanj.

Kakšne napake so gradbeniki delali v preteklosti pri vaših projektih? 

Značilen primer je projekt Dragomelj, kjer moramo na podlagi sodb sodišč odpravljati napake na že nemogoče načine. Morali bi na primer izolirati cevi toplovoda, ki so zabetonirane v tla, kar pomeni, da bi morali vsa stanovanja razbiti in ljudi izseliti. So še druge napake. Nekje ni bila izvedena hidroizolacija, drugje ni bila izvedena toplotna izolacija. Dejansko so to naselje gradili tako, da so nekatere faze namerno opuščali. Stanovanja so bila poceni, čeprav imajo danes dvakrat višjo ceno na trgu. Pri številnih komercialnih projektih so sicer napake še hujše, a večina lastnikov tega ne oznanja, ker bi jim sicer padle cene. Če bi sklad kasneje gradil tako, kot danes gradijo mnogi komercialno, bi bili na prvih straneh vseh časopisov.

Nekoč ste gradili stanovanja po ceni 900 evrov na kvadrat. Kakšne so cene zdaj? Je na voljo sploh dovolj delovne sile? 

Stroški gradbeno-obrtniških in investicijskih del za objekt na Brdu, kjer smo dosegli najnižje cene, so leta 2016 znašali 900 evrov na kvadratni meter, sedaj pa pod 1500 evrov ne moremo več priti. A te cene so se sedaj ustalile, večje inflacije ne čutimo več. Glede zasedenosti gradbeništva pa je tako: to sicer ima veliko dela z obnovo infrastrukture po poplavah in z deli pri številnih državnih projektih, od železnic do tretje avtocestne osi, hkrati pa veliko slovenskih gradbenih podjetij dela tudi na Hrvaškem. Zmogljivosti torej so.

Ljubljana je doslej načrtno zapolnjevala nekatera območja v ožjem mestnem območju, za preskok pa je nujno, da se zgradi večja soseska.

Prej ste omenili, da bi morale občine zagotavljati zemljišča za gradnjo. Kako produktivno je vaše sodelovanje z mestnimi občinami, predvsem z Ljubljano? 

V skladu s trenutno veljavnim stanovanjskim programom so občine dolžne zagotavljati zemljišča. Novi državni sekretar na ministrstvu za naravne vire in prostor, Miran Gajšek, ki je bil v preteklosti urbanist v Celju in v Ljubljani, to tudi zelo dobro ve in pri tem pomaga. Na splošno pa je to odvisno od sposobnosti posameznega župana. Tam, kjer so bili že pred leti župani zelo aktivni, je dovolj zemljišč za stanovanjsko gradnjo. Tak primer je Slovenj Gradec, kjer je zaradi prizadevnosti bivšega župana Andreja Časa zraslo veliko novih stanovanj, javnih najemnih in tudi zasebnih. Tudi v Novem mestu je podobno, tam se gradi veliko stanovanj in dovolj je zemljišč za projekte v prihodnosti. Ljubljana je tudi primer dobre prakse.

V Ljubljani so razmere na stanovanjskem področju najslabše. S kakšno količino stanovanj bi v Ljubljani rešili stisko kupcev ali najemnikov? 

Ljubljana je doslej načrtno zapolnjevala določena območja v ožjem mestnem območju, za preskok pa je nujno, da se zgradi večja soseska. V preteklosti je imela Ljubljana generalni urbanistični plan, s katerim so načrtovali gradnjo sosesk, kot so Fužine, Štepanjsko naselje, BS3 ali Šiška. Reševanje teh težav se torej začne že pri urbanizmu in novi podžupan Rok Žnidaršič je razvoj Ljubljane zastavil do leta 2045, kar je spodbudno. Sedaj, ko znotraj mesta ni več na voljo večjih zemljišč, je treba Ljubljano odpreti navzven, kot je to storil Dunaj s Seestadtom – novo veliko sosesko so zgradili 30 kilometrov iz središča mesta in jo povezali z mestnim prevozom. Vse bolj se kaže, da bi to za Ljubljano lahko bile Stanežiče. Tam bi lahko zgradili od dva do tri tisoč stanovanj, saj lahko le tako dosežemo nizke gradbene stroške ter s tem cenejša in dostopnejša stanovanja. Le tako bomo lahko izboljšali trenutne razmere v našem glavnem mestu. Z nekaj sto stanovanji ne bomo veliko spremenili.

Ta teden je več medijev, predvsem pa Delo, objavilo komentarje in daljše prispevke o tem, da je bila proti vam vložena ovadba, ker naj bi nekaterim stanovalcem zaračunali stroškovno najemnino namesto nižje neprofitne. Kako resni so po vašem ti očitki? 

Že lani sta dva bivša direktorja, to je bivši direktor našega sklada gospod Edvard Oven in bivša direktorica ljubljanskega mestnega sklada gospa Jožka Hegler, vsebinsko podobno ovadbo poslala predsedniku vlade in drugim institucijam, tudi specializiranemu državnemu tožilstvu. Pred mojim lanskim ponovnim imenovanjem, verjetno zaradi njega, sta me obtožila, da je republiški stanovanjski sklad pod mojim vodstvom številnim najemnikom nezakonito zaračunaval tržno najemnino. Toda ta praksa je bila uveljavljena že več let pred mojim prvim imenovanjem, torej pred letom 2015, in kasneje so pravne službe večkrat potrdile pravilnost takšne prakse. Na splošno pa je problem v tem, da mi nimamo enakih pogojev kot mestni skladi, ki dobijo zemljišča zastonj od občine in so oproščeni plačevanja komunalnega prispevka. Mi do teh bonitet za zdaj nismo upravičeni, in če stanovalcem ne smemo zaračunavati stroškovne oziroma tržne najemnine, potem ne bi mogli graditi ali obstajati.

Ali čutite več takšnih ali drugačnih pritiskov? Lastnik časopisne hiše Delo je podjetje Kolektor, ki z vami tudi sodeluje. Kakšni so njegovi interesi? 

Teh poskusov je kar nekaj, v tem zadnjem primeru so bili na primer anonimni očitki sprva poslani našemu nadzornemu svetu in potem še na vrhovno državno tožilstvo in očitno še Delu, od koder smo nekaj ur pred objavo dobili novinarsko vprašanje, na katero dejansko nismo mogli več vsebinsko odgovoriti, zapisali smo le, da nismo seznanjeni s kakršnokoli ovadbo. Glede Kolektorja pa je tako: smo zahteven investitor in ne popuščamo pri dodatnih delih. Kolektor je bil eden od treh partnerjev pri projektu Novo Brdo, kjer nismo popustili pri njihovih zahtevah. So pa te želje po aneksih običajna praksa gradbenih podjetij, zaradi česar bi bil začuden, če bi bil to vir kakšnih večjih zamer. Gotovo pa obstaja širše ozadje. Kolektor namreč tudi sam ponuja stanovanja na trgu, ima svoje projekte in zanj smo mi gotovo moteč dejavnik. Njegov interes je nedvomno, da bi bili mi manj učinkoviti. Idealno zanj je, da prek nas zapolni svoje zmogljivosti v času, ko ni veliko dela, sicer pa nas verjetno raje ne bi videl.

Ob zdravniški stavki smo izvedeli za primer anesteziologa, ki je živel v neprofitnem stanovanju, imel eno najvišjih plač v državi in si hkrati gradil vilo. Imate nadzor nad zlorabami? Lahko vaša stanovanja kak najemojemalec oddaja na internetnih platformah za kratkoročno oddajanje? 

Imeli smo primer, ko je nekdo stanovanje poskušal oddajati, a smo ta primer zatrli že v kali. Seveda lahko prihaja do goljufij, predvsem takšnih, ki so povezane s premoženjem. Status najemojemalcev preverjamo zgolj v trenutku, ko se prijavijo na naše razpise, kasneje večjih možnosti nimamo. Nam pa je jasno, da prijavitelji skrivajo svoje premoženje, lahko ga prepišejo na druge in podobno. Vsi poznamo ljudi, ki so brez premoženja, imajo le espe in poršeja. Če pogledate na parkirišča v soseski Novo Brdo, kjer je ljubljanski stanovanjski sklad zgradil neprofitna stanovanja, boste našli tam parkirane tudi avtomobile boljših znamk od avtomobilov, ki so parkirani pred našimi stanovanji, kjer zaračunavamo stroškovno oziroma tržno najemnino. Lahko zgolj spremljamo višino osebnih dohodkov, kaj več ne moremo. Načeloma bi morali prav zaradi tega zaračunavati stroškovno najemnino. V tem primeru tudi ne bi smeli ljudi, ki postanejo uspešni, metati na ceste, ampak bi si morali želeti, da še naprej živijo pri nas in nas njihova prisotnost bogati. Ni cilj naših sosesk, da jih spreminjamo v geta, ampak da v njih živijo ljudje z raznolikimi statusi. Zato bi bilo prav, da bi bile vse javne najemnine stroškovne, kdor jih težje plačuje, pa mora dobiti socialno pomoč prek centrov za socialno delo, kjer so usposobljeni za preverjanje premoženjskih razmer.

Ni cilj naših sosesk, da jih spreminjamo v geta, ampak da v njih živijo ljudje z raznolikimi statusi. Zato bi bilo prav, da bi bile vse javne najemnine stroškovne.

V Sloveniji ponavljamo, da je za nas vzor dunajski stanovanjski model, manj pa berlinski, kjer so nekoč družbena stanovanja prodali. Kje vidite vi zglede in pot naprej? 

Zame Dunaj ni zgled, ker je Dunaj nekaj posebnega. Prednost Dunaja je predvsem v tem, da je to živo mesto, da ima močno gospodarsko in bogato turistično ponudbo, zaradi česar si lahko kaj takšnega tudi privošči. Poznam celovškega podžupana Lojzeta Dolinarja, kjer pa imajo že večje probleme, kako zgraditi par blokov, ker Celovec tega ne zmore dodatno financirati. Skratka, odgovor na našo stanovanjsko stisko je delno mogoče najti v uporabi primernega modela, drugi del odgovora je povezan tudi s tem, da bi morala imeti Ljubljana močnejše gospodarsko zaledje, da bi si kaj takšnega lahko privoščila. Vsak, ki hodi redno v službo, ne bi smel imeti težav z nakupom ali najemom stanovanja. Zakaj te težave imamo? Verjetno zaradi množice zgrešenih razvojnih odločitev države na vseh ravneh. Prej ste me vprašali, ali imamo sposobna gradbena podjetja. Primorje je šlo pred 15 leti po mojem mnenju neupravičeno v stečaj in stečajni upravitelj z njim že ves ta čas lepo služi. Premoženja je ogromno in medtem ga je prodal. Zakaj je moralo podjetje v stečaj, ko pa je imelo toliko premoženja? In če je šlo v stečaj, zakaj v pol leta, kot je to praksa drugod, ni dobilo novega lastnika? Stanovanja, kakršna gradimo, so navadno v tujini namenjena priseljevanju, ne pa reševanju težav občanov, kot se to dogaja nam. Stanovanjska politika je sestavni del razvojne politike. Je povezana s prostorskim in gospodarskim razvojem neke države.

Ampak ali ne gre na bolje? 

Roko lahko dam v ogenj le za nas. Mi se pri svojih projektih ne bomo ustavili. Tudi če od države ne bomo dobili obljubljene dokapitalizacije, bomo poskušali čim več naših projektov zaključiti s pomočjo kreditov. So pa projekti pripravljeni tudi drugod. Od Ljubljane, Hrastnika prek Nove Gorice do Pivke.