Grega Repovž

12. 4. 2024  |  Mladina 15  |  Uvodnik

Uvodnik / Franci D. Zavrl

Franci Delić Zavrl je nekdanji urednik Mladine, nekdanji direktor marketinške skupine Pristop, danes pa solastnik in direktor različnih podjetij v sklopu konglomerata Herman & partnerji, lastnik podjetja za komuniciranje Stratkom, a na kratko bi ga opisali kot lobista in svetovalca za krizno komuniciranje. Zavrl je sicer nekako korekten človek, celo prijeten, starejši ga poznajo kot enega od četverice JBTZ. Njegovi lobistični pritiski na medije so sicer gentlemanski, a je zaradi moči, ki jo ima kot velik posrednik na medijskem trgu, tudi brutalen igralec, sploh za tiste, ki so mu kaj dolžni ali so šibki. Zavrl nima nobenih resnih zadržkov pri izbiri naročnikov, dela za leve in desne, enkrat lobira za lastnike nekdanje družbe Salonit Anhovo, drugič za Janšo ali pa daje delo njegovemu sinu, dela tudi za SD, čeprav tega ne prizna, dela za različne firme in posameznike, sploh tiste, ki imajo težave ali hodijo po robovih zakonodaj. Ni osamljen, ne nazadnje je na podoben način na medije pritiskala tudi danes predsednica, pred tem pa odvetnica Nataša Pirc Musar. Zavrl sicer večino stvari dela pretežno transparentno. In tudi nima težav govoriti o njih.

V tokratni Mladini objavljamo obširen članek Jureta Trampuša o Zavrlovem pričanju na parlamentarni komisiji, ki preiskuje nezakonito financiranje političnih strank in strankarsko politično propagando. Na pričanju je Zavrl med drugim povedal, da novinarji v popoldanskem času pišejo anonimne članke za naročnike, ustvarjajo trženjske vsebine, videoprodukcijo in kreativne presežke.

Zavrl je s tem izrekel izjemno trde stvari o slovenskih medijih in novinarjih. Novinarje – sicer ne poimensko – je obtožil, da delajo stvari, ki so v navzkrižju z njihovim poklicem. In čeprav je to naredil Zavrl, seveda namenoma, je to izjemno pomembna tema za družbo. Mediji in novinarji ves čas – in to upravičeno – kažemo s prstom na anomalije v državi, a dejstvo je, da so del problema tudi mediji in novinarji sami. Panoga je finančno shirana, največji mediji pa ujeti v podjetja, ki jih imajo v svojem portfelju iz lobističnih in poslovnih razlogov. Največji resni medij je del gradbenega in industrijskega velikana, ki ogromno posluje z državo. Največja komercialna televizija je del tujega koncerna z velikimi investicijskimi apetiti v Sloveniji. Največji samostojni spletni portal je del ameriške geostrateške medijske korporacije za širjenje ameriških interesov. Koliko ti mediji podlegajo pritiskom lastnikov, je odvisno zgolj še od moči posameznega urednika ali novinarja.

Nekdanji aktivi novinarjev, ki so bili braniki novinarskih standardov, so danes brez moči, v malodane vseh medijih se število novinarjev vsako leto zmanjšuje. Seveda je tako zaradi nazadovanja panoge, ki se dogaja po vsem svetu, a majhnost Slovenije je še dodatna zanka okoli vratu resnih medijev. V medijih je tudi zelo malo oglasov, pretežni del medijev brez zadržkov objavlja hibridne izdelke, ki so videti kot članki, pa so dejansko plačane objave. Včasih je bilo izogibanje navzkrižju interesov prva zapoved novinarstva in medijev, danes pa že na javni RTV, kot pritrjuje njen predsednik uprave Zvezdan Martić, nimajo pregleda nad popoldanskim delom svojih novinarjev. V zdravstvu in šolstvu jim rečemo dvoživke.

Močni mediji so dejansko ogledalo moči demokracije. V Sloveniji je medijska panoga razmesarjena. Delno zaradi opisanih ekonomskih in poslovnih razlogov, predvsem pa zaradi tega, kar je medijem naredila politika, pri čemer nihče nima čistih rok, a največjo škodo je medijem ob vsakem prevzemu na oblast naredil Janez Janša, vsakič znova jih poskuša ali uničiti ali si jih podrediti.

Je mogoče slovenskim medijem vrniti nekdanjo moč in ugled? So se mediji sploh pripravljeni boriti za to? So se novinarji pripravljeni boriti? Kako naj jim javnost sploh zaupa v njihovem pravičniškem boju, če se ne drznejo več niti postaviti zase in za svoje standarde? In če so mediji v takšnem stanju – jim je sploh še mogoče zaupati v presoji razmer? Če so razmere namreč v medijih tako slabe, ali so novinarji dejansko sploh še zmožni realno ocenjevati razmere v družbi? Je morda črnogledost ob razmerah v družbi tudi posledica stanja opisovalcev razmer oziroma stanja novinarskih kolektivov, ki so ves čas pod pritiskom rezanja plač, zmanjševanja naklad, preživetja? Koliko ima dejansko to slabo in nezavidljivo stanje v medijih vpliv tudi na slikanje celotne družbe kot take? Koliko sploh slovenski mediji še prenašajo podobe iz sveta, ko pa nimajo skoraj nikjer več dopisnikov? Že RTV, najmočnejša medijska hiša pri nas, ima v tem trenutku izredno boren nabor dopisnikov, in še ti so dejansko brez finančnih sredstev za kakršnokoli reportažno poročanje. Niti en slovenski medij nima dopisnika iz Južne Amerike. Niti en slovenski medij nima dopisnika iz Afrike. Celotna država ima enega samega dopisnika z Bližnjega vzhoda, enega honorarnega dopisnika iz Kitajske in enega samega dopisnika iz Rusije.

To je tudi odgovornost države. Ki sploh ne porabi tako malo denarja za medije. A financira kopico navideznih medijev po celotni državi – povprečen lokalni radio dobi več denarja kot na primer Delo. Ne samo to: medij z največjo naklado je mesečnik mesta Ljubljana, ki je v bistvu nelojalna konkurenca na medijskem trgu, saj ga financira mesto, poleg tega pa je brezplačen. A to ni novinarski, temveč (dober) promocijski izdelek. Na področju medijev in novinarstva smo v zadnjem desetletju priča popolnemu razpadu – panoge, standardov, izgubljata se namen in poslanstvo medijev.

Morda je res zagatno, da je o tem spregovoril ravno Franci Delić Zavrl, človek, ki je v zadnjih desetletjih novinarstvo in novinarsko poročanje poklicno pogosto oviral in ogrožal.