Kvirovski Thelma in Louise

Ljubezen je pač garanje – veliko trupel je treba odstraniti, zakopati, odvreči

za +

Thelma in Louise. Kri moje ljubezni (Love Lies Bleeding, 2024, Rose Glass).

Filmi noir se običajno dogajajo v velikih mestih (Los Angeles, New York), toda ko noir preplavi kako zakotno, prašno, pozabljeno vukojebino, dobimo Krvavo preprosto, Modri žamet, Divje v srcu, True Romance, Preprost načrt, Bound in Red Rock West – in ekstatični neonoir Kri moje ljubezni, ki ga je posnela Rose Glass, avtorica briljantnega šokerja Saint Maud, posrka vso patologijo, vso obsedenost, vso paranojo, vso halucinantnost, vso kompulzivno seksualnost teh filmov ter jim doda svojo vizijo ženskega opolnomočenja.

Kri moje ljubezni – postavljena v pohlepna, neoliberalna, manična osemdeseta leta prejšnjega stoletja (nekje daleč stran pada berlinski zid, neko obdobje se končuje) – se odvrti v novomehiški vukojebini, v kateri se srečata Lou (Kristen Stewart), jezna, tesnobna, osamljena menedžerka fitness centra, verižna kadilka, in Jackie (Katy O’Brian), vagabundska oklahomska bodybuilderka, ki potuje na tekmovanje v Las Vegas, a obtiči v tej puščavski luknji, ker potrebuje nekaj, kar bi jo premaknilo. Denar – kelnarjenje na strelišču – pomaga, steroidi – ki jih dostavlja Lou – ji dajo rob, ljubezen – med njo in Lou res klikne – jo odnese.

Jackie in Lou sta kvirovski Thelma in Louise. Druga drugo obsedeta, kot da jutri ne obstaja, prav njuna obsedenost pa postane najboljša in najučinkovitejša obramba pred toksičnim okoljem, ki ju obdaja. Tam je Lou starejši (Ed Harris), groteskni, zlovešči, dolgolasi Loujin oče, zbiralec puščavskih žuželk (včasih katero tudi požre), ki obvladuje ves lokalni kriminal, tam je skorumpirana, umazana policija in tam je JJ (Dave Franco), agresivni, izprijeni, izrojeni, frustrirani kreten, poročen z Beth (Jena Malone), Louijino sestro, ki jo vsake toliko brutalno pretepe. Do kosti. Do neprepoznavnosti. Ne more se zadrževati. A Beth – primer stockholmskega sindroma – se mu ne odpove. Ženska je tu, na tem »božjem vrtu«, v nenehnem boju za življenje – v boju za golo preživetje. Nenehno je v boju z represivnim patriarhalnim redom, ki ji grozi s posilstvom – vprašanje je le, ali bo penetrirana s prstom ali pištolo. Nenehno premaguje bolečino. Nič čudnega, da v fitnessu stoji napis: »No pain no gain!« In: »Bolečina je šibkost, ki zapušča telo!«

Kri moje ljubezni je body horror – film, v katerem telo zapusti veliko šibkosti. No, vsa šibkost. Jackie – čedalje bolj zaljubljena, čedalje bolj zasvojena, čedalje bolj obsedena, čedalje bolj opolnomočena – namreč divje razbije JJ-ja, Lou, sprva zgrožena, pa njegovo truplo odvrže v kanjon. Tja, kamor trupla svojih tekmecev, meče njen oče. Lou zna očistiti kraj zločina, tako da izbriše tudi kri, ki bušne iz moške toksičnosti – Jackie, mišičasta, nabildana, furiozna, neustrašna, zunajzemeljska, pa zna z moškimi. Pri tem pretirava, ja, ne more se zadrževati, moško kulturo si prisvoji na kičasto ciničen in nihilističen, tako rekoč kempovski način, a Lou se zaveda, da je pravi steroid prav ljubezen, da je ljubezen pretiravanje, da brez pretiravanja ni ljubezni in da pot do opolnomočenja vodi skozi pekel, nepredvidljivi splet norosti in bolečine. Ljubezen je pač garanje – veliko trupel je treba odstraniti, zakopati, odvreči. Ko jo oče po telefonu vpraša, če mu grozi, nekaj časa počaka, potem pa dahne: »Jep.« Njen jep zveni kot feministični manifest. (Kinodvor + kino art mreža + kino)

N2mjYqnxbCY