Monkey Man: Krvavo maščevanje

za +

Revolt.

Kdo je ta teden John Wick? Nihče drug kot Dev Patel, eks »revni milijonar«, zdaj Kid, atrakcija mumbajskih skrivnih, ilegalnih klubov golih pesti, Monkey Man, borec z opičjo masko, avatar hindujskega božanstva Hanumana, Keyser Söze podzemskega ringa, ki je nekoč v trenutku vse, najdražje, najljubše in najbližje, izgubil in ki ve, zakaj je tam, kjer je, kdo ga je spravil tja in komu se mora maščevati. Potem zraste in se kot natakar infiltrira med politične in bogataške elite, kralje indijske družbe, kamor zahaja tudi Rama Singh (Sikander Kher), mogočni, morilski šef policije, na katerega je mislil ves tisti čas, ko je svoje bolečine, svoje brazgotine, svoje travme skrival za opičjo masko. Najprej se oglasi v stranišču, ki ne preživi. Akvarij tudi ne. Marmor vedno zaboli. Težko ga preživiš. Še težje mu ubežiš. A ta mesarski boj – ultrakinetični vrtinec streljanja, znojenja, sekanja, znojenja, rezanja, znojenja, odiranja, znojenja, razbijanja, znojenja, klanja (z usti) – ima tudi pridih razrednega boja. Razredni boj – boj med bedo geta in bliščem elit – tu vsebuje tudi kulturni boj, navsezadnje, preganjanega, ranjenega Kida nekje vmes reši in zaceli – zatirana, diskriminirana, segregirana – transspolna skupnost. Ni kulturne osvoboditve brez razredne osvoboditve.

Transfobija je relikt razrednega zatiranja. Za prerojenega Patela, filmarja in igralca, je to tako, kot bi vstopil v kletko, v kateri se mlatijo, garbajo in trpinčijo tisti, ki obvladajo mešane borilne veščine – tu lahko zmagaš le, če si non-stop esktremen. Res brez predaha. Niti za hip se ne smeš ustaviti ali upočasniti, niti za hip ne smeš mirovati, niti za hip ti ne sme pasti adrenalinski tlak, niti za hip ne smeš biti zmeren. Tu ni srednje poti. Tu ni sredine. Videl je Johna Wicka – no, Johne Wicke. A videl je tudi Evansovo Racijo, njeno nadaljevanje, koreografije Bruca Leeja, filme Johna Wooja, predvsem Killerja in Hard-Boiled, Rajamoulijev RRR (Rise Roar Revolt) in tisti grizlijevski hodnik v korejskem Starem. Obema strategoma akcije – koreografu bojevanj Brahimu Chabu in koordinatorju kaskaderjev Udehu Nansu – je verjetno rekel: a smo lahko strašni in osupljivi, a smo lahko karizmatični in nepričakovani, a smo lahko kreativni na agoničen način in agonični na kreativen način, a lahko vse to naredimo tako, da se bodo gledalci v dvorani sklanjali in umikali kroglam in udarcem? (kino)