»Koga briga moja antifašistična pesem, ko pa delujem znotraj sistema, ki je sam po sebi fašističen?«

Nicolás Jaar, čilensko-ameriški virtuoz palestinskih korenin, je eden najpomembnejših glasbenikov našega časa. Na svetovni glasbeni zemljevid se je umestil že kmalu po tem, ko je dopolnil 20 let. Ob izidu dolgometražnega prvenca Space is Only Noise (2011), ki je krasil vrhove tako rekoč vseh pomembnih seznamov najboljših plošč leta, ga je mednarodna kritiška skupnost okronala za ultimativnega wunderkinda elektronske scene.

A njegovo ustvarjanje še zdaleč ni omejeno zgolj na elektroniko: navdušuje tudi kot avantpop kantavtor, kot ustvarjalec eksperimentalne muzike in ambientalnih zvočnih krajin, kot založnik (vodi vplivno založbo Other People), pod psevdonimom Against All Logic izdaja izjemen outsiderski house, je polovica kritiško čislanega dvojca DARKSIDE, sproduciral pa je tudi zajeten del plošče MAGDALENE britanske pevke FKA Twigs, ene od kritiško najbolj opevanih izdaj leta 2019. Večkrat se je izkazal tudi kot skladatelj filmske glasbe: ustvaril je denimo silno zanimiv neuradni soundtrack za sovjetsko avantgardno klasiko Granatna barva (1969, Sergej Paradžanov), podpisal je glasbo za film Dheepan (2015, Jacques Audiard), ki je v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film, pri filmu Ema (2019) pa je sodeloval z najslavnejšim čilenskim filmskim režiserjem Pablom Larrainom.

Koncerti Nicolása Jaara so izredno redko blago, saj se je avtor načeloma umaknil z odrov, zato smo lahko počaščeni, da bo z novim projektom prihodnji teden obiskal ljubljanski festival Sonica. Pred nastopom v Kinu Šiška je za Mladino na daljavo spregovoril o novem projektu, o protestni umetnosti, o stiskah, povezanih z genocidom nad Palestinci, o razlogih, zakaj se izogiba žarometom glasbene industrije – in še o marsičem.

Na festivalu Sonica boste s koncertom za basovski klarinet in elektroniko nastopili pod imenom Jaar, ne kot Nicolás Jaar. Ker je vaša diskografija že sama po sebi izrazito eklektična in raznolika, me zanima, zakaj to novo glasbo predstavljate pod novim imenom? Po katerih temeljnih značilnostih se novi projekt loči od vašega siceršnjega opusa? 

Leta 2017 sem nehal solistično nastopati – od tedaj sem na oder sam stopil le trikrat ali štirikrat. Lani sem se začel ukvarjati s setom za procesirani basovski klarinet, saj zvok tega slišim kot krik, kot tuljenje. Zame je to način, kako rjoveti na odru, kako tu zadihati in vsak dih prevesti v zvok. Naš družinski priimek Jaar je pravzaprav arabska beseda, ki pomeni kričati, tuliti ali rjuti – uporablja se bodisi za živali, ki rjovejo, ali za človeka, ki zelo močno kriči. Pod imenom Jaar sem prvič nastopil lani septembra na festivalu Exist. Na prireditvi smo žalovali za Odaijem Masrijem, enim od soustanoviteljev festivala, ki je preminil nekaj mesecev prej. Žalovali smo za nekom, ki je večini prisotnih pomenil ogromno, kot Jaar pa sem nastopil zato, ker sem z basovskim klarinetom na neki način proizvajal krike žalovanja. Od takrat imam občutek, da lahko pred občinstvom nastopam le, če se s tem še bolj poglabljam v pomen te besede. Kaj pravzaprav pomeni rjoveti? In o čem rjovimo ta trenutek?

Kar se tiče prihajajočega nastopa v Ljubljani, je to jasno. V času, ko Izrael nadaljuje množične poboje tisočev in tisočev ljudi v Gazi in na Zahodnem bregu, ko nadaljuje zapiranje, ustrahovanje in pobijanje po vsej Palestini, moramo rjoveti. Med stvarmi, ki jih lahko naredimo tu, od daleč – od organiziranja prek neposrednih akcij do različnih načinov pritiska – se moramo zateči tudi k rjovenju in kričanju.

V času, ko Izrael nadaljuje množične poboje tisočev in tisočev ljudi v Gazi in na Zahodnem bregu, ko nadaljuje zapiranje, ustrahovanje in pobijanje po vsej Palestini, moramo rjoveti.

To me spomni na vašo objavo na Instagramu iz lanskega poletja, ko ste zapisali, da je muziciranje za vas vselej sočasno praznovanje in žalovanje, kar se ni nanašalo specifično na projekt Jaar. Zakaj glasbo na splošno povezujete prav z žalovanjem? 

To izhaja iz zelo osebnih, intimnih zadev. Člana družine, ki mi je izjemno blizu, sem videl jokati predvsem ob poslušanju glasbe. Že v rosni mladosti sem spoznal, da je glasba ključ, ki odklene žalovanje. Bolečina nas lahko zelo utrdi in včasih potrebujemo kaj, da to trdnost zlomi. Da bi žalovali, moramo nekako opustiti to trdnost. Že v mladih letih sem spoznal, da lahko glasba odigra to vlogo – da lahko utekočini tisto, kar je v nas trdno. To je pravzaprav eden od temeljnih razlogov, zakaj glasbo sploh ustvarjam.

Besedila in sporočila vaše druge plošče Sirens (2016) so bila močno zakoreninjena v razmisleku o izraelsko-palestinskem sporu, vzponu Donalda Trumpa in ostankih diktatorskega režima v Čilu. Kako gledate na ploščo zdaj, osem let kasneje, v času, ko je spor prerasel v genocid? So sporočila plošče po svoje zaživela novo življenje?

Za začetek moram poudariti, da z mojega zornega kota nikoli ni šlo zgolj za spor, nič ni preraslo, genocid traja že od časa nakbe ali pa se je začel celo še pred letom 1948. Če je karkoli preraslo, bi to morda rajši imenoval okrepitev vseh razsežnosti sionističnega projekta. Sionistični projekt želi izkoreniniti palestinsko kulturo in življenje. Želi izkoreniniti palestinsko prihodnost. Kar se je začelo lani jeseni, je okrepitev oziroma intenziviranje tega projekta, ki je kolonialističen in imperialističen že po naravi in zgodovinskem kontekstu. Prav zato so dela številnih starejših palestinskih avtorjev – ali pa uporniška glasba iz časa prve intifade – še danes izjemno pomembna. Tudi sporočila Ljudske fronte za osvoboditev Palestine (PFLP) izpred 50 let so danes pomembna in relevantna. Zakaj? Ker je sionistični projekt že od samega začetka želel narediti to, kar je storil lani jeseni, in to je tudi ves čas počel. Torej, glasba in besedila palestinskega odpora so danes izjemno pomembni, saj so Palestinci sionistično entiteto vselej razumeli bolje kot kdorkoli drug.

Prizadevanja, da bi me oblatili zaradi podpore Palestincem, so se mi zdela popolnoma nezanimiva in nepomembna, saj je Izrael sočasno izvajal zločine proti človeštvu – ter jih seveda izvaja še danes.

Zdaj živite v Berlinu, Nemčija pa je znana po grobem, sistemskem utiševanju propalestinskih glasov, češ da gre za antisemitizem. Ker ste glede vojnih zločinov, ki jih nad Palestinci izvaja Izrael, zelo glasno kritični, mora biti za vas v Nemčiji precej težko. Prebral sem, da so prav zaradi vašega propalestinskega aktivizma odpovedali delavnico, ki bi jo morali imeti na münchenski Akademiji lepih umetnosti.

Najprej moram poudariti, da imam na splošno zelo veliko privilegijev. Imam ameriški potni list, prav tako na ulici nisem profiliran kot Arabec. V tej državi so bili Arabci zgodovinsko vselej izrazito rasno profilirani, to pa se od lanske jeseni še občutno stopnjuje. A sam nisem deležen tovrstnih krivic, zato sem tukaj, v tem družbenem kontekstu, zelo privilegiran. Je pa res, kar pravite, da si v Nemčiji močno prizadevajo oblatiti moje ime. Na münchenski akademiji sem s skupino študentov ves lanski avgust izvajal delavnico o politiki poslušanja. Eno prvih vprašanj, ki sem jih postavil, je bilo: »Kateri kraji po svetu morajo biti glasni, da je lahko München tako tih?«

Skratka, delavnica je bila politične narave. Osmega oktobra sem rekel nekaj kritičnega o ameriški zunanji politiki, saj so Američani trdili, da palestinski napadi niso bili izzvani. Če pogledamo zgodovino fizičnega, strukturnega in sistemskega nasilja nad Palestinci in Palestino, ki traja že več kot 75 let, takoj ugotovimo, da je preprosto nesramno govoriti o tem, da napad ni bil izzvan. Kaj se je zgodilo za tem? Akademija je odpovedala moj govor, v časniku Süddeutsche Zeitung pa je izšel članek, ki me je označil za podpornika Hamasa. Senzacionalističen in popolnoma zgrešen naslov članka »Govor Nicolása Jaara odpovedan zaradi izjav v podporo Hamasu« je krasil celo oglasne zaslone na avtobusih in metrojih. Hamasa na delavnicah ali v objavah na družbenih omrežjih nisem omenil, zato je šlo za laž, ki je skušala celotno zadevo senzacionalizirati. Študentje so bili precej prestrašeni, saj so se morali pokoriti novinarjem in univerzi ter se od mene javno distancirati. Članek je nato objavila še priljubljena revija za elektronsko glasbo Groove Magazine, tako da je imela celotna zadeva precejšen domet. Takšne so taktike ustrahovanja, ki jih uporablja sionistični lobi in so izjemno ustaljene, pravzaprav so po svoje že precej klišejske.

Pa je to posebnost Nemčije ali menite, da bi se vam morda podobno zgodilo tudi v Združenih državah Amerike, kjer ste živeli večino življenja? 

Tako je skorajda kjerkoli po svetu. Protestne glasove, ki nasprotujejo Izraelu, skušajo s tovrstnimi prijemi, torej z laganjem in blatenjem, utišati vsepovsod, in to je nekaj, kar se dogaja znova in znova. Danes je to že pravi stereotip. Gre za to, da se ljudje, ko se skušajo obdržati na oblasti, ko se torej oklepajo nečesa, za kar vedo, da je krhko, zatekajo k taktikam ustrahovanja in blatenja.

V New Yorku sem živel od devetega do 27. leta in ne morem reči, da so ZDA kakorkoli manj nasilna entiteta od Nemčije. Nasilno brišejo svojo staroselsko zgodovino in so strukturno nasilne do temnopoltih. Ta sorta manipulativnih medijev, ki skušajo zadušiti vsakršen protiimperialistični, protikolonialni odpor, je stara toliko kot imperializem sam.

So bile te taktike ustrahovanja in blatenja v Nemčiji uspešne? So vas utišali ali vam je uspelo najti kakšen nov teren, novo platformo, s katere ste lahko naprej delovali kot aktivist? 

Stvar, ki jo moram najprej po vedati v zvezi s tem, je, da so se mi zdela prizadevanja, da bi me oblatili, popolnoma nezanimiva in nepomembna, saj je Izrael sočasno izvajal poboje, umore in zločine proti človeštvu – ter jih seveda izvaja še danes. Ni ga sveta, kjer bi bilo karkoli, kar se v Nemčiji zgodi nekemu elektronskemu glasbeniku, omembe vredno v primerjavi s tem, kar se dogaja v Palestini. Prav zato nisem dal nobene izjave, želel sem zgolj nadaljevati širjenje novic o tem, kaj se dogaja. Precej ljudi se tako ali tako zaveda, da je tovrstno blatenje le del sionistične propagande. Je pa res, da to lani oktobra marsikomu še ni bilo jasno, a k sreči se to zavedanje širi.

Torej vas niso utišali? 

Ne, niso me zares utišali, a če sem čisto iskren, ne verjamem, da struktura družbenih medijev zagotavlja resnično plodna tla za protikapitalistični in protikolonialni odpor. Čeprav te medije včasih uporabljam, še zdaleč niso idealno sredstvo za širjenje uporniških sporočil.

Nasilje in represija nad ljudmi potekata na vseh ravneh delovanja družbe. To se dogaja kulturno, v javni sferi, v zasebnih domovih, na ulici, v glasbi in nasploh v umetnosti. Prav zato se moramo v vseh slojih družbenega delovanja temu upreti. Čisto v redu je, da to počnemo tudi na družbenih medijih, a to ne pomeni, da bomo tako karkoli ustavili. Treba je biti celosten. Tudi to, da pridem na oder in z basovskim klarinetom proizvajam protestne krike žalovanja, je neskončno majhen del nečesa veliko večjega. Enako velja za protestno objavo na družbenih medijih vsakega umetnika, za neki album, esej ali koncert. Vse to so le izjemno majhni delci, večinoma zelo inkonsekventni delci nečesa veliko večjega, torej boja proti nasilnim strukturam.

Nasilje in represija nad ljudmi potekata na vseh ravneh delovanja družbe. To se dogaja kulturno, v javni sferi, v zasebnih domovih, na ulici, v glasbi in nasploh v umetnosti.

V starejšem intervjuju, ki je nastal v času izdaje plošče Sirens, ste povedali, da je bil vaš zgodnji opus delo »trpečega umetnika«, kasneje pa ste postali veliko srečnejši. A ravno zato ste se začeli jeziti na zunanji svet oziroma, če vas citiram, na »zapor pogubnega sistema, v katerem živimo«. Je bila torej osebna sreča nekakšen temelj za to prelomnico, po kateri so sporočila vašega dela postala izrazito politična? 

Politična sporočila so bila v moji glasbi prisotna že od samega začetka, a morda jih takrat še niso jemali tako resno. Uvertura v moj studijski prvenec Space is Only Noise je pogovor med dvema osebama, ki v francoščini razglabljata, kako ni mogoče izstopiti iz sistema, in se sprašujeta, kako bi lahko ušli iz njega. Name je najbolj vplivala vzgoja, torej moji starši in njihova politična izobrazba, to je mojo glasbo od nekdaj zelo zaznamovalo. Res pa je, da se je prelomnica, o kateri govorite, zgodila leta 2016, ko sem izdal ploščo Sirens, svoje najbolj politično delo do tedaj.

Stopil sem na oder in pel pesmi, ki so nasprotovale nekaterim tokovom, a ugotovil sem, da je težava v samem sistemu festivalov, na katerih sem nastopal, in v samem sistemu glasbene industrije, v kateri sem deloval. To je elitističen sistem, ki je izjemno toksičen do žensk in nekaterih marginaliziranih skupin. Začel sem se spraševati, kako lahko ta sistem nekatere ljudi podpira, druge pa izključuje. Stopnja rasizma in neenakopravnosti v glasbeni industriji je – zgodovinsko in še danes – zares zadušljiva. To seveda izhaja iz nepravičnih temeljev kapitalistične strukture, na katerih temelji celoten glasbeni posel. Veliko ravni glasbene industrije je popolnoma usklajenih z največjimi težavami, ki bremenijo današnjo kapitalistično družbo. Zato sem takrat pomislil: »Koga briga moja antifašistična pesem, ko pa delujem znotraj sistema, ki je sam po sebi fašističen?«

Zato ste torej takrat nehali nastopati v živo in se večinoma umaknili iz medijskega prostora? 

Spoznal sem, da moram strukturno spremeniti razvoj svoje glasbene poti, samo kariero in tudi način, kako se lotevamo glasbenega posla. Spoznal sem, da sprememba ni potrebna le v vsebini tega, kar ustvarjam, temveč tudi v strukturi same forme. Zato sem odpustil celotno ekipo, s katero sem delal do tedaj, in začel vse delati samostojno. In ja, rekel bi, da se je s tem spremenil temelj mojega delovanja znotraj sistema, kar je enako pomembna sprememba, kot je bila sprememba dejanske vsebine in sporočila moje glasbe.

Zanimivo in morda celo nekoliko paradoksalno je, da je vaša glasba sočasno začela postajati vse bolj instrumentalna in eksperimentalna. Zanima me, kako se vaša politična in aktivistična sporočila prevajajo v glasbo, v kateri ni besed oziroma jih je zelo malo. Torej, kako lahko instrumentalna glasba pravzaprav prenaša politična sporočila? 

Glasba, ki sem jo izdal leta 2020, torej albuma Cenizas in Telas, ki sta, recimo, bolj eksperimentalna, ni nastala v času izida. Vse to sem v glavnem sproduciral takrat, ko sem izpeljal strukturno spremembo, o kateri govorim. Znašel sem se na mestu, kjer enostavno nisem vedel, kako naprej, v katero smer naj zavijem in kaj naj ustvarjam, in verjetno sem zato začel skladati bolj eksperimentalne skladbe. Postavljal sem si ogromno vprašanj o tem, kako se spremeniti, a še zdaleč nisem bil blizu spoznanja, kako te spremembe izpeljati in sprejeti. Mislim, da moja glasba iz tistega časa to odseva. Odseva neko raven iskanja, kajne? Ravno zato je bolj eksperimentalne narave.

Izrazito politična sporočila izražate pri projektu Archivos de Radio Piedras, ki ste ga med letoma 2022 in 2023 postopoma objavljali na platformi Telegram. 

Gre za tri ure in pol dolgo fiktivno radijsko igro, ki se dogaja v Čilu v bližnji prihodnosti. V radijski igri je veliko skladb, ki so najbližje popu od vseh mojih del doslej. Glasbo nasploh vidim kot zares ploden teren za prenašanje političnih sporočil, a pri tem projektu vse odpojem v španščini, sporočila so bolj relevantna za Čile, Južno Ameriko in špansko govoreče narode, zato zadeva za zdaj morda nima dometa za angleško govoreče poslušalce, a trenutno se ukvarjam tudi z angleškim prevodom.

Sistem glasbene industrije je elitističen, izjemno toksičen do žensk in nekaterih marginaliziranih skupin. Stopnja rasizma in neenakopravnosti je zares zadušljiva.

Razjasnila sva, zakaj ste, čeprav so bila vaša zgodnja dela izjemne uspešnice, komercialne in kritiške, stopili z odrov in se umaknili izpod žarometov. Oziroma če si izposodim besede kolega Jaše Bužinela iz recenzije vaše zadnje plošče, niste »kapitalizirali zvezdništva«. Ali menite, da ste s temi premiki nekako vzgojili zrelejše in bolj angažirano občinstvo? 

Ob tem se mi porodi vprašanje, kaj sploh pomeni kapitalizirati uspeh. Kaj uspeh sploh pomeni v neki družbi? Sam iščem globoko komunikacijo, globoko pozornost vsakogar, ki je pripravljen poslušati, kar ustvarim. To je jedro tega, kar želim kapitalizirati: želim kapitalizirati globlji angažma.

Način, na katerega se glasbeniki ukvarjamo z javnostjo, se je v zadnjem dobrem desetletju korenito spremenil. Vse se je izrodilo v samotrženje na družbenih omrežjih, in če sem popolnoma iskren, ne vem, kako to sploh početi, saj me to niti malo ne zanima. Seveda me zanima nagovarjanje svojega občinstva: to zdaj počnem predvsem na svoji spletni strani, kjer lahko ljudje najdejo vse o tem, kaj sem počel, kaj počnem in kaj nameravam početi. Na družbenih omrežjih pa sem imel po drugi strani veliko težavo z ustvarjanjem vsebine. Ugotavljam namreč, da hitrostna začasnost in glasna narava družbenih medijev nista nekaj, s čimer želim biti usklajen.

Ko sem začel producirati plesno glasbo, so vsi vrteli hitro muziko s 128 udarci na minuto. To je bil standard na »zahodni« elektronski sceni. Sam sem želel vrteti počasneje, s stotimi udarci na minuto. Imel sem občutek, da je hiter tempo narekoval manj razmišljanja, večjo porabo, več zapravljanja, nakupovanje več in več pijače in tako naprej. Meni pa se je zdelo, da potrebujemo več prostora med stvarmi in več časa za kontemplacijo. Družbenim omrežjem pa se mudi še bolj kot hitri klubski glasbi. Tolčejo z 999 udarci na minuto. To je nenehen tok informacij, ki jih konzumiramo izjemno hitro, to pa privede do okolja, ki je dušeče in strupeno, do okolja, kjer se enostavno ne počutim dobro.

Koncert:
Jaar, Ran Cap Đuôi, Iztok Koren
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 19. aprila 2024