Herbert Marcuse: Enodimenzionalni človek

+ + + +

Nemški filozof in sociolog Herbert Marcuse (1898–1979) je bil eden osrednjih mislecev Frankfurtske šole marksizma oziroma kritične teorije družbe, njegovo delo iz leta 1964 pa je 60 let čakalo na slovenski prevod.

Knjiga o avtoritarni družbi, ki pa je pisec ne locira na diktature brez parlamentov in svobode govora, ampak jo identificira v napredni industrijski družbi Zahoda. Kako je lahko najmanj svobodna in torej enodimenzionalna prav dežela obilja? Enodimenzionalno mišljenje širijo množični mediji, ki ustvarjajo mentalni okvir, v katerem je svoboda izbira med številnimi produkti, ki so na voljo na trgovskih policah, ko ljudje delajo za to, da si kupujejo avtomobile, počitnice etc., ki jim jih kot željo lansira reklamna industrija. Danes bi bil avtor še radikalnejši, saj je spletna industrija preniknila še globlje v zasebnost kot pred njo televizija. V vse pore, tudi v kulturo, kjer kakovost umetnine določata samo še njen tržni ali medijski odmev in število klikov.

A zakaj je pomemben intimni prostor? Govoreč svoj jezik, človek govori tudi jezik svojih gospodarjev, oglaševalcev. Ko drug drugemu opisujemo čustva, uporabljamo izraze iz oglasov, filmov, besednjakov politikov in prodajnih uspešnic. Ko smo vpeti v mrežo množičnih medijev, izgubimo sposobnost svojega govora, saj le ponavljamo dominantne vzorce.

Edini upor zoper enodimenzionalno mišljenje je torej umik v intimo, kjer šele lahko vznikne samostojno mišljenje, vpraševanje in odkrivanje. A v sodobnosti je Marcusejev odgovor izgubljen: v največji intimnosti se posameznik še bolj prepušča spletnim medijem, ki vodijo njegova čustva in misli. Avtor je izgubil bitko – odkar je intimnost tržno blago, se ni več kam umakniti pred totalnim upravljanjem industrijske družbe. Pač, le da poti in strategij ne prinaša kritična teorija družbe.