Kako daleč lahko gremo v sanjah?

Zgodba o fantu, ki se sprijatelji s čapljo, v kateri je več, kot vidijo oči

zelo za -

Odiseja in Iliada. Fant in čaplja (Kimitachi wa do ikiru ka, 2023, Hayao Miyazaki).

Ko gledate Fanta in čapljo, imate občutek, da hoče Hayao Miyazaki, kralj animeja in dolgoletni šef studia Ghibli, reči: si predstavljate, da bi se zbudili iz sanj, pa sveta ne bi bilo več? Ali da bi zaspali, pa sanj ne bi bilo več? Kaj je huje? Oboje je huje. Miyazaki je že večkrat oznanil: tole je moj zadnji film! A se je vedno vrnil. Zdaj se je – po dolgih desetih letih – vrnil s Fantom in čapljo. To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj.

Film Fant in čaplja, ki ga sploh niso oglaševali, je zgodba o fantu, Mahitu Makiju, malem, jeznem, nihilističnem outsiderju, ki se – med drugo svetovno vojno, po materini smrti, ki jo požre ogenj, in selitvi k teti (na las podobni njegovi pokojni materi), s katero se poroči njegov žalujoči oče (in ja, kmalu bo rodila) – sprijatelji s čapljo, v kateri je več, kot vidijo oči. Nadležna je, zalezovalska, trolasta, čisti heimliche unheimliche – najprej mu pove, da je njegova mama še vedno živa, potem pa ga odpelje v distopični stolp, groteskno borgesovsko kombinacijo vzporednega sveta, antičnega podzemlja, krščanskih vic, mesta duhov in freudovskih sanj, fantazijskih predelav agresivnih travm, iz katerih privrejo sile, ki hočejo mumificirati Mahita, in svet, ki mu je preostal le še en dan življenja, pa kri, oceani, žabe, pelikani, papige, pirati, kralji, mrtve duše in žive metafore, ki ne puščajo nobenega dvoma, da so sanje nasilne, a nič bolj kot resnični svet, in da je najbolj nasilna prav dilema: ali sanje ali resnični svet! Vprašanje, kako daleč lahko gremo v sanjah, vedno znova zasenči vprašanje: zakaj nas po vsaki vrnitvi iz sanj, po vsakem prebujenju, ne pričakajo tako kot vojakov, ki se vrnejo iz vojne?

Sanje so vojne. Ne, Sanje niso le Odiseja, ampak tudi Iliada. Da ta stolp, ki je »več svetov hkrati« (in ki je očitno padel z neba – tako kot atomska bomba), izgleda kot monolit iz Kubrickove Odiseje v vesolju, ne preseneča: Mahito, ki sreča svojega ostarelega starega strica (nad katerim lebdi monolit), namreč spominja na astronavta Davea (Keir Dullea), ki se na koncu – po odpotovanju »onstran neskončnosti« – znajde v hladnem, sterilnem stanovanju, kjer stopa iz ene sobe v drugo, v vsaki sobi pa sreča sebe, vedno starejšega, vedno bolj postaranega. Stara se pred svojimi lastnimi očmi. Kopira se. In z vsako kopijo se postara. V vsaki naslednji sobi sreča naslednjo generacijo samega sebe, svojo postarano kopijo. Čakajte, da pokaže Mahitovo prazno – hladno, sterilno – otroško sobo. Je kaj bolj šokantnega? (Kinodvor + art kino mreža)

9iJbI4YCVVg