Amy Winehouse je zgodbo o noči povedala bolje kot noč

za

Ni večje ljubezni. Back to Black (Sam Taylor-Johnson, 2024). 

Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči. Ko poslušaš njene pesmi, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš – glas, ki te za hip pogleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč.

Film Back to Black, v katerem jo igra Marisa Abela ( ja, sama »jo« tudi poje!), gre nežno v to noč, v kateri je vedno polnoč. Ko se film začne, je Amy – ekstatično dekle iz londonskega Camdena, vnukinja nekdanje jazz pevke (Lesley Manville), hči ločenih staršev (z očetom, optimističnim taksistom, ki ga igra fantastični Eddie Marsan, včasih zapojeta Fly Me to the Moon), Billie Holiday s piercingom, tatuji in ekstremno visoko pričesko, Leader of the Pack, Shangri-Las v eni osebi – že tako huda klubska atrakcija, da lahko svoj prvi album naslovi Frank (po Franku Sinatri), da odjebe menedžerje, ki jo skušajo omejiti in »prilagoditi« (na odru brez kitare ipd.), da se zgrozi, ko jo primerjajo s Katie Melua, da v svojih pesmih ugasne luč in da v pubu zapelje Blakea Fielder-Civila (Jack O’Connell), ki postane njen guy in njen mož, a tako negotov, da jo bo izgubil (in da mu jo bo odpeljal kak večji frajer), da postane njen diler in njen »toksični soodvisnik«, adiktivni Pigmalion njene joplinsko-morrisonske avtodestrukcije, hrbtna stran njenega perfekcionizma, njene glasbene brezhibnosti, njene strašne svežine, njene intenzivne krhkosti, njene koketne inteligence, njene osupljive zrelosti. Z glasom se steguje v preteklost, da ne bi bila preveč pred svojim časom. »Hočem, da si me zapomnijo kot pevko,« dahne Amy Winehouse, ki pa nima nobene možnosti – tabloidi in paparazzi ji ne bodo nikoli pustili, da bi bila le pevka. Sam film, ki ga je posnela Sam Taylor-Johnson, bolj znana po razvpitih Petdesetih odtenkih sive kot po onem sijajnem filmu o mladem Johnu Lennonu (Nowhere Boy), skuša pokazati, da njeno življenje ni bilo le pekel (še oče in Fielder-Civil sta precej manj pohlepna kot v dokuju Amy), toda pesmi – bodisi Rehab, Tears Dry on Their Own ali Back to Black – ga nenehno postavljajo na laž. Umetnost nastaja na umazan, toksičen, srdit, boleč način, navdih pa ni nič nedolžnega ali čistega. (kino)