»Lahko govorimo o miru, vendar je težko najti mir sredi genocida«

Mag. Samar Zughool je rojena v Amanu, v glavnem mestu Jordanije, živi pa v Sloveniji. Je politologinja, vodja medkulturnih usposabljanj in raziskovalka. Že v Jordaniji je s pomočjo improviziranega gledališča in plesa iskala načine, kako graditi mostove med različnimi kulturami, podobno počne zdaj v Sloveniji, kamor se je preselila pred približno desetimi leti. Kot članica delovne skupine za enakost spolov pri evropski konfederaciji razvojnih nevladnih organizacij CONCORD trenutno raziskuje integracijo načela enakosti spolov v migracijske in mednarodne politike.

Z njo smo se pogovarjali tri dni po iranskem povračilnem napadu na Izrael, ker je ta v začetku meseca napadel iranski konzulat v Damasku, in na dan, ko je Slovenijo obiskal španski premier Pedro Sanchez v sklopu turneje po evropskih državah, ki bi bile v doglednem času pripravljene priznati palestinsko državo. Slovenija je, skupaj s Španijo, Irsko in Malto, to namero izrazila konec marca. Vprašanje zdaj ni več, ali priznati Palestino, temveč kdaj, je vnovič poudaril premier Robert Golob ob Sanchezovem obisku. Samar Zughool meni, da bi morali to storiti že zdavnaj, da je vsakršno odlašanje tega samo nepotrebno zavlačevanje, predvsem pa, da bi morali Slovenija in tudi mednarodna skupnost nemudoma uvesti sankcije zoper Izrael, ki izvaja genocid nad palestinskim ljudstvom. Dovolj je bilo besed, je prepričana, čas je za dejanja.

Ko ste še živeli v Jordaniji, ste pomagali pri vključevanju beguncev v tamkajšnjo družbo. Tudi iz begunskega taborišča Zatari, ki še danes gosti okoli 80.000 sirskih prebežnikov. Kaj v praksi pomeni vključevanje beguncev v družbo? 

Z mednarodno mrežo mladinskih delavcev Y-PEER, ki poskuša družbene spremembe dosegati s pomočjo tehnik performativnih umetnosti, smo hodili predvsem po bolj ruralnih območjih in podeželju, delala pa sem tudi z jordanskim nacionalnim centrom za kulturo in uprizoritvene umetnosti. Ena od tem, s katerimi sem se ukvarjala tam, je bilo vzpostavljanje medkulturnega dialoga med begunci iz begunskega taborišča Zatari in prebivalci mesta Mafrak, ki je približno 10 kilometrov zahodno od taborišča, pa tudi vprašanje pravic žensk – na nacionalni ravni in tudi znotraj begunskih skupnosti.

Ste lahko nazornejši? Kaj to pomeni, da ste poskušali dosegati družbene spremembe s tehnikami uprizoritvenih umetnosti? 

V bistvu gre za ustvarjanje alternativnih, varnih in vključujočih prostorov, v katerih lahko ljudje obstajajo in se izražajo mimo institucionaliziranega in v resnici zatiralskega »bančnega modela izobraževanja«, v katerem ljudi obravnavamo samo kot prazno posodo, ki jo je treba napolniti z znanjem, kot je to opisal brazilski andragog in filozof Paulo Freire. Prek interaktivnega gledališča, tako imenovane metode gledališča zatiranih, smo odpirali občutljive teme, kot je na primer spolno nadlegovanje. Obenem pa – nočem biti preveč kritična do dela, ki smo ga tam opravljali, a je to vseeno treba omeniti – je imel naš pristop tudi svoje omejitve, ko je šlo za nekatere teme, na primer na področju enakosti spolov in pravic žensk, o katerih je znotraj tako represivnih in teokratskih družbenopolitičnih režimov, kot je jordanski, pač zelo težko govoriti. Ali pričakovati, da boš prek njih dosegel kakšne resne družbene oziroma politične spremembe.

Predvsem po arabski pomladi so se gibanja za pravice žensk v Jordaniji precej angažirala v prizadevanjih za spremembe spolno diskriminatorne zakonodaje. Pa je enakost spolov v Jordaniji mogoča brez sekularizacije?

Sem ateistka, feministka in bivša muslimanka, zavračam islam kot politično dejanje. To moram povedati, preden nadaljujem. Ampak ko gledamo na zatiranje žensk v Jordaniji, se mi zdi pomembno, da nismo nanj osredotočeni samo z vidika religije, ampak tudi z religijo prepletenih dejavnikov, kot sta zgodovina kolonializma v regiji in sedanji neokolonializem. Da teokratska oblast v državi ohranja svojo legitimnost, je pomembno dejstvo, da je danes pravzaprav neokolonija Združenih držav Amerike, močno oblikovala pa jo je zgodovina kot bivša kolonija. Naj navedem primer. Leta 2017 je gibanju za pravice žensk v Jordaniji uspelo doseči odpravo zakona, ki je posiljevalcem omogočal, da se izognejo kazni tako, da se poročijo s svojimi žrtvami. Kdor prvič sliši za takšen zakon, se mu bo morda to zdelo povsem navadno, ko gre za esencialistični govor – češ, ja, tako je to v »tistem« svetu. Ampak ne, to ne drži.

Ne? 

Ta zakon izhaja iz francoskega kazenskega zakonika, ki je bil prenesen v nekdanje kolonije. V času francoske kolonizacije je na primer veljalo, da se ženske niso smele poročiti brez privolitve zakonitega skrbnika. Praviloma je bil to oče, če ni bil oče, pa brat ali stric. In tako je še danes. Islam kot patriarhalna ideologija je močno odvisen od zapuščine kolonializma.

Ni dovolj, če je EU ves čas samo »zaskrbljena«, medtem ko spremlja genocid v Gazi, to, da je »zaskrbljena«, težko pripomore k temu, da bi se genocid končal.

Za trenutek bi se rad vrnil k begunski problematiki v Jordaniji. Po podatkih Agencije Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA) naj bi v Jordaniji živelo približno tri milijone Palestincev, dejansko je približno vsak peti prebivalec Palestinec. Kako trenutno dogajanje v Gazi – genocid, ki ga nad Palestinci od oktobra izvaja Izrael – vpliva na ozračje v državi? 

Organizacija Human Rights Watch je ravno prejšnji mesec objavila poročilo, kako jordanske oblasti zasledujejo in zapirajo podpornike svobodne Palestine, imamo tudi primere, ko so aktiviste aretirali samo zato, ker so na družbenih omrežjih pozivali k mirnim protestom. To seveda vpliva na ozračje v državi – več je represije, še manj svobode govora. Podobno kot vpliva na vse po svetu, ki spremljajo genocid v Gazi v živo po televiziji ali na mobilnih telefonih, pa so prisiljeni molčati ali celo plačevati davke, da z njimi ta genocid omogočajo še naprej.

Ste si še pred nekaj meseci, pred Hamasovim napadom 7. oktobra, predstavljali, da bi se lahko izraelsko-palestinski spor tako zaostril, kot se je? 

Genocid se ni začel 7. oktobra, to se mi zdi pomembno poudariti – gre za neprekinjen, sistematičen proces, ki se dogaja vse od nakbe leta 1948. Tako da nisem bila presenečena nad načinom, kako se je Izrael odzval na napad Hamasa, že odkar znam brati ali pisati, sem lahko spremljala postopen genocid Palestincev. Bolj sem bila presenečena nad tistimi, ki so bili ob tem presenečeni, nad ljudmi, ki so mi pošiljali zaskrbljena sporočila, češ, ali sem videla, da se je začela vojna v Gazi. Kakšna vojna? Vojna, ki poteka že več kot 75 let? Že ves čas poteka vojna, že ves čas poteka genocid, etnično čiščenje. Vse to pod pokroviteljstvom ZDA, ki so za to, kar se dogaja v Gazi, krive ravno toliko kot Izrael, povsem enako krvave roke imajo. Spomnite se samo slovitega mirovnega sporazuma, ki ga je predlagal nekdanji ameriški predsednik Donald Trump. Trump je menil, da ima Izrael vso pravico zavzeti ozemlja na Zahodnem bregu in Jeruzalem ter aneksirati dolino reke Jordan. Naravnost naveličana pa sem tudi neskončnih razprav Evropske unije, ki trenutno razmišlja o uvedbi sankcij zoper posamezne nasilne izraelske naseljence, ki na Zahodnem bregu napadajo Palestince. Ne pa zoper državo in oblast, ki vse to omogoča. Ni dovolj, če je EU ves čas samo »zaskrbljena«, medtem ko spremlja genocid v Gazi, to, da je »zaskrbljena«, težko pripomore k temu, da bi se genocid končal.

Treba je sicer priznati, da vsaj večina EU danes vsaj ne molči in gleda stran, kot je to dolgo počela. Kaj pa Slovenija? Ta v zadnjem času velja za eno bolj zavzetih evropskih držav, ko gre za prizadevanja za mir v Gazi, takšen je tudi njen pristop v Varnostnem svetu Združenih narodov. Je storila dovolj? 

V Sloveniji nismo bojkotirali Izraela, nismo prekinili diplomatskih odnosov z njim, proti njemu nismo uvedli nobenih resnih sankcij, na primer prekinitve vseh oblik trgovine ali zagovarjanja popolnega embarga na trgovino z orožjem z Izraelom. Nič od tega nismo storili. Lahko govorimo o miru, vendar je težko najti mir sredi genocida. Pozvati bi morali k preklicu pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom. Pozvati bi morali k ukinitvi investicijskih posojil Evropske banke za izraelsko naselbinsko-kolonialno infrastrukturo, ki so v zadnjih štirih mesecih dosegla 650 milijonov evrov. Pozvati bi morali, da se zmanjšajo sredstva EU, namenjena za raziskave izraelske oborožene tehnologije genocida, ta za ubijanje ljudi uporablja umetno inteligenco.

Bi morala Slovenija priznati Palestino? 

To bi morali storiti že zdavnaj.

Bi morala to storiti zdaj? Slovenija je, skupaj s Španijo, Irsko in Malto, marca izrazila pripravljenost priznati Palestino. Zdaj ves čas poslušamo, da ni več vprašanje, ali priznati Palestino, temveč kdaj. Ampak to smo lahko poslušali tudi v preteklosti, enako je na primer pred desetimi leti govoril Karl Erjavec, ko je bil zunanji minister. 

Bi prišlo do takšnega etničnega čiščenja Palestincev, kot smo ga lahko opazovali leta 2020 v soseski Šejk Džarah v Vzhodnem Jeruzalemu, če bi bilo več držav to pripravljenih storiti že prej? Ali pa do žalostnega stanja, ki ga opazujemo danes? Gre bolj za vprašanje, koliko časa še želimo biti soudeleženi v tem genocidu. Odlašanje lahko koristi samo kolonialističnemu okupatorju – Izraelu.

Razmere v regiji so se spet zaostrile minuli konec tedna. Govorim seveda o sobotnem povračilnem napadu Irana na Izrael zaradi napada na iranski konzulat v Damasku v začetku aprila. Medtem ko se pogovarjava, še ne vemo, ali bo Izrael sprejel kakšne povračilne ukrepe. Kaj bi nadaljnje zaostrovanje konflikta na Bližnjem vzhodu pomenilo za regijo? 

Ne smemo odvrniti pozornosti od glavne katastrofe, ki je genocid v Gazi. Uničenje, ki smo mu priča, in opravičevanje zločinov v Gazi seveda ne moreta privesti do drugega kot do stopnjevanja nasilja v regiji. Po drugi strani pa se sprašujem, kaj bi lahko bilo še huje od tega, kar se že dogaja. Genocid – dogaja se dobesedno pred našimi očmi. Ko gre za iranski režim, pa se je vseeno treba spomniti, da so iranski režim apartheida na podlagi spola in njegove milice v Siriji prav tako agresorji kot naseljeniško-kolonialna država Izrael in ameriški imperializem. Islamski apartheid na podlagi spola v Iranu morda sploh ne bi prišel na oblast, če ne bi bilo neokolonialistične afere Združenega kraljestva in ZDA, ki sta leta 1952 želeli prevzeti naftna podjetja v Iranu.

Jordanija ima, tako kot Egipt, sklenjene diplomatske odnose z Izraelom, pomagala mu je na primer tudi pri obrambi pred iranskim napadom. Kakšna je uradna jordanska politika do razmer v Gazi? 

Da odgovorim na to vprašanje, bi morala navesti nekoliko širši kontekst.

EU je odgovorna za približno tretjino svetovnega izvoza orožja, tako da aktivno pomaga poganjati ta vojni motor.

Prosim. 

Jordanija je že davno razprodala koncept suverenosti. To je storila tudi uradno, ko je z Izraelom leta 1994 podpisala mirovno pogodbo. Ta seveda ni namenjena miru, ampak predvsem zatiskanju oči pred apartheidom in genocidom, ki se dogaja v njeni neposredni bližini. Ta država se utaplja v dolgovih, ZDA jo silijo v privatizacijo vsega, kar ima, ljudje pa za to plačujejo visoko ceno. Vse je bilo sprivatizirano, prodano tujim multinacionalkam. Elektrika, voda, celo osnovna zdravstvena oskrba. V Jordaniji na primer ne morejo uporabljati lastnih obnovljivih virov energije, to je del varčevalnih ukrepov Mednarodnega denarnega sklada, v katerem močno vlogo kakopak igrajo prav ZDA. Leta 2016 sta Jordanija in Izrael podpisala 10 milijard dolarjev vreden dogovor o dobavi zemeljskega plina, ki je šel seveda na roko velikim ameriškim družbam in drugim vlagateljem v izraelska plinska polja. Jordanija pa je od Izraela že tako odvisna tudi za dobavo vode. Leta 2021 je z Izraelom podpisala dogovor o zamenjavi vode za energijo, v skladu s katerim bi Jordanija Izraelu zagotovila 600 megavatov sončne energije, ki jo pridobivajo podjetja v Združenih arabskih emiratih, v zameno za razsoljeno vodo. Ta dogovor je ob zaostritvi razmer v Gazi zdaj vsaj na videz propadel.

V obeh primerih je bilo v državi veliko nasprotovanja, na podlagi tega je tudi jordanska vlada obljubila, da bo vložila proračunska sredstva v podporo lokalnim podjetnikom za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. A se ta obljuba ni uresničila. Dali so jo samo zato, da bi utišali ljudi. Glasovi pa so tudi sicer pogosto utišani – naj bo to z zakonom na področju kibernetske varnosti, ki vladi omogoča vsakogar zlahka obtožiti, da ogroža nacionalno varnost države in da širi lažne novice (pri čemer je vlada tista, ki določi, kaj so lažne novice), ali pa zakonom, ki prepoveduje kritiziranje kralja, zaradi česar vas lahko doleti celo kazen do treh let zapora. Vse to nas je pripeljalo do tega, da ima danes Jordanija na svojem ozemlju ameriške vojake, saj je jordanski kralj – in to mimo parlamenta – pred tremi leti z odlokom podpisal obrambno pogodbo z ZDA. To ni prvi takšen sporazum, vendar daje še posebej velika vojaška pooblastila ZDA, ki očitno načrtujejo še več uničenja v regiji. Povsem jasno je, da je Jordan postal ameriška neokolonija. S tega vidika gre razumeti, zakaj se jordanska politika praviloma ne razlikuje od ameriške ali izraelske.

Omenila sva že, da je Jordanija v preteklosti sprejela veliko število beguncev iz regije, zdaj pa si skupaj z Egiptom, ki prav tako meji na Gazo, na vsak način prizadeva, da bi prihod beguncev preprečila ...

Jordanija uradno trdi, da s tem skrbi za pravico Palestincev do vrnitve v svoje domove. Ko pa so se Palestinci pred nekaj dnevi poskušali vrniti v svoje domove na severu Gaze, so jih okupacijske sile napadle. Jordanska vlada ni tista, ki bi smela odločati v imenu vsakega begunca. To je humanitarna kriza – meje bi morale biti odprte za ljudi, ki bežijo pred genocidom, ljudje bi morali imeti pravico, da se odločijo, ali bodo ostali ali pa bežali. Tako Jordanija v resnici dopusti tisoče smrti nedolžnih ljudi, okupatorju pa obenem posredno pomaga pri njegovih poslih naselitvenega kapitalizma.

Nemčija vidi Izrael – ali raje, Palestince – kot sredstvo, s katerim se lahko očisti svoje imperialne in nacistične zgodovine.

Nekateri desničarski evropski politiki, najdete jih tudi pri nas, v tem vidijo predvsem izgovor, da zato tudi Evropi ni treba sprejemati beguncev. 

To je skorajda komičen argument, saj je EU odgovorna za približno tretjino svetovnega izvoza orožja, vključno z velikimi količinami orožja, ki se izvaža na Bližnji vzhod in v severno Afriko, tako da aktivno pomaga poganjati ta vojni motor. Nemčija je tudi druga največja dobaviteljica orožja Izraelu. Ko se je morala na Meddržavnem sodišču (ICJ) v Haagu braniti pred obtožbami, da omogoča genocid v Gazi, je v svoj bran ves čas ponavljala, da mora podpreti Izrael zaradi svoje zgodovine. To jasno pove, da Nemčija vidi Izrael – ali raje, Palestince – kot sredstvo, s katerim se lahko očisti svoje imperialne in nacistične zgodovine. Pri čemer je najbolj žalostno, da se sploh ne zaveda, kako zelo je s sodelovanjem v tem zločinu spet umazala svojo podobo.

Vojna za seboj pušča opustošenje in sili ljudi v beg. To smo gledali leta 2015, zaradi vojn, ki potekajo po svetu, bo beguncev vedno več. Po nekaterih ocenah pa bi lahko do leta 2050 zaradi podnebnih sprememb in naravnih nesreč imeli po svetu razseljenih kar 1,2 milijarde ljudi. Na evropski ravni smo v tej luči nedavno sprejeli nov migracijski pakt. Kaj menite o njem? Opisujejo ga kot kompromis. 

Bojim se, da gre samo za podaljšek imperialne metafore, ki jo je pred časom uporabil visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko EU Josep Borrel – da je Evropa vrt, ki ga je treba zaščititi, večina preostalega sveta pa da je džungla. Govor, ki se je uporabljal pri sprejemanju pakta, je bil povsem zgrešen. Osredotočen je bil predvsem na zmanjšanje števila ljudi, ki prihajajo v EU, pri čemer so povsem zanemarili tiste, ki ne prihajajo, saj na poti umirajo. Po drugi strani smo še pred tremi leti zaskrbljeno gledali, kaj se dogaja z begunci na poljsko-beloruski meji, kjer so ljudje umirali, to kritizirali, zdaj pa smo takšen način obravnave beguncev praktično institucionalizirali. Pakt med drugim vključuje tudi v nekaterih primerih nova pravila za obravnavo prošenj za azil. Tako bodo prosilci, ki prihajajo iz držav, v katerih jih manj kot 20 odstotkov dobi azil, takšne so na primer Maroko, Indija in Pakistan, napoteni v pospešen postopek, kjer bodo profilirani na meji in ostali zaprti v migrantskih centrih na zunanjih mejah EU, za tiste iz držav z več kot 20 odstotkov pozitivnih odgovorov pa bo potekal običajni azilni postopek. Kar pa je spet problem, saj to predvideva, da je zdajšnji sistem priznavanja azila dejansko dober.

Pa je res? Lani je v Sloveniji na primer za mednarodno zaščito zaprosilo 7261 ljudi, le 129 so prošnjo odobrili. 

Seveda ne, obstaja veliko dokazov, da preprosto ne deluje, kot bi moral. Zlasti ranljive so manjšine, ženske, osebe različnih spolnih usmerjenosti in identitet. Na začetku leta smo imeli primer ženske, ki je prihajala iz kurdske manjšine v Turčiji, bežala je pred nasiljem v družini, pa so ji zavrnili prošnjo za azil v Bolgariji. Posredovati je moralo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je ugotovilo, da je do azila vseeno upravičena. Nevladne organizacije v Avstriji na primer še vedno poročajo o tem, kako azilni organi prakticirajo homofobijo in transfobijo znotraj azilnih postopkov. Zabeleženi so primeri, ko so moškemu, ki je rekel, da je gej, zavrnili azil, ker »ni deloval« kot gej, poročali so o primeru ženske, ki je rekla, da je lezbijka, pa so ji zavrnili azil, ker je bila poročena z moškim. To seveda priča predvsem o velikem pomanjkanju kulturne ozaveščenosti azilnih organov. Z novim sistemom pa bi v nekaterih primerih lahko o teh zadevah presojali kar na meji, povsem brez prave obravnave. Pomembno je, da ljudje umirajo predvsem čim dlje od nas, v tišini, da ne delajo preveč hrupa, ki bi nas vznemirjal. Enak odnos imamo tudi, ko gre za Palestince.

Vlada je napovedala, da bo ob meji, na Obrežju in v Središču ob Dravi, dala postaviti migrantska centra. Odziv lokalnih prebivalcev je bil močan, nekateri politiki so to izkoristili za nabiranje političnih točk. Ali menite, da je strah lokalnih prebivalcev upravičen? In obenem: ali je Slovenija v zadnjih letih naredila dovolj za vključevanje beguncev, da bi se takšnim sporom izognila?

Zmeraj sem malce zmedena ob takšnih situacijah. Sprašujem se, zakaj država potem dopusti nasilno prekinitev naravno nastale solidarnosti med ljudmi in ruši avtonomne socialne centre, ki so jih vzpostavili ljudje, dejansko pripravljeni delati z begunci in biti z njimi solidarni.

Imate s tem v mislih nekdanjo tovarno Rog? 

Tako, ja. Hecno se mi zdi, če se potem država pritožuje nad zavrnitvijo ljudi, ki pravijo, da niso pripravljeni sprejemati beguncev in da v svojem okolju ne želijo imeti institucionalnih migrantskih centrov. In da je to obenem država, resda pod drugo vlado, ki je na svojem uradnem profilu X, tedaj je bil to še Twitter, delila uradne izjave, polne sovraštva in etničnega profiliranja (Janševa vlada je februarja 2022 delila naslednji zapis, sicer izjavo tedanjega notranjega ministra Aleša Hojsa: »Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana,« op. a.). Ne vem, zakaj bi bilo potem presenečenje, da bodo ljudje v državi sovražno nastrojeni zoper begunce.

Sovraštvo rodi samo še več sovraštva, to drži. Ampak vseeno ne moremo samo zamahniti z roko, kadar je ljudi strah. Tudi v prestolnici lahko poslušamo, da se ljudem ne zdi več varno hoditi ponoči sami po ulici, nekaterim se je neprijetno sprehajati po Viču, ker je tam azilni dom. Naloga države je, seveda, poskrbeti za begunce in za njihovo vključevanje, ampak tudi za občutek varnosti svojih državljanov.

Iskreno verjamem, da lahko do najboljših rešitev teh težav privede samo naravno proizvedena družbena solidarnost, ki ni institucionalno obremenjena. Verjeti moramo, da je takšna solidarnost mogoča. In saj v resnici tudi je. Obenem pa ne smemo obsojati ljudi, ker jih je strah. Osredotočiti bi se morali na boj proti dezinformacijam in institucionalizirani segregaciji, spoštovati moramo meje ljudi, ki morda niso pripravljeni na družbene spremembe, ki jih prinašajo migracije. V tej razpravi pa manjkajo tudi pomembni glasovi migrantov samih, vprašanje, ali si želijo bivati, četudi začasno, v odtujenih centrih sredi tako sovražno nastrojenega okolja.

V zadnjem času se tudi pri nas vedno več govori o pomanjkanju delovne sile in o tem, da se bomo morali začeti zanašati na tujo delovno silo. Bi bila lahko to priložnost za vključevanje beguncev v družbo?

Osebno vidim bolj malo dobrega v tej neoliberalni naraciji, ki posameznike obravnava samo kot potencialno gospodarsko in ekonomsko koristen vir. Veliko je tudi medsebojno povezanih dejavnikov diskriminacije na podlagi sposobnosti posameznika, na primer v primeru invalidnosti. Kratkoročno se morda to lahko zdi dobra ideja, ampak dolgoročno to ne more biti rešitev. Še več, mislim, da bi lahko samo še poglobila prepad med »nami« in »drugimi«, na katere bi s tega vidika zmeraj gledali kot na potencialno dobrodošle – vendar le, če nam tudi ekonomsko koristijo.

Hrvaški filozof Srećko Horvat je v intervjuju za TV Slovenija pred kratkim opozoril, da se bo v prihodnosti vedno več držav EU zanašalo na tujo delovno silo, da pa zanjo nimamo primerne politike vključevanja, s katero bi jim omogočili, da bi se naučili jezika, vključili v družbo in dobili politične pravice. Ali to pomeni, da aktivno proizvajamo sužnje?

Vsaka oblika razčlovečenja – naj bo to prepričanje, da je človek samo potencialen vir zaslužka, novi evropski migracijski pakt ali pa ne nazadnje način, kako Nemčija danes obravnava podpornike svobodne Palestine – je korak v napačno smer. To je lahko samo uvod v neko precej bolj avtoritarno družbo in politike, ki se požvižgajo na človekove pravice, pri čemer moramo vedeti, da bomo v takšnem primeru, če po tej poti nadaljujemo, na slabšem čisto vsi.