Državljanska vojna

zelo za

Oborožite se!

V Ameriki se zgodi nekaj čudnega – Teksas in Kalifornija se odcepita in povežeta. Ta koalicija se imenuje Zahodne sile. In te sile se valijo proti Washingtonu, kjer v Beli hiši sedi diktatorski predsednik (Nick Offerman), ki je že v tretjem mandatu – razpustil je FBI in dal bombardirati iredentistične dele Amerike. Amerika ni na robu živčnega zloma, temveč na koncu živčnega zloma – ni sredi državljanske vojne, ampak na koncu državljanske vojne. Zahodne sile zmagujejo in zategujejo zanko – v spregi s Floridsko alianso se približujejo Washingtonu.

V New Yorku je napeto in kaotično: ulice so polne protivladnih protestnikov, Nacionalna garda jih skuša zadrževati in obvladovati, Lee Smith (Kirsten Dunst), prevejana vojna poročevalka, ki je videla vse vojne cone tretjega sveta, pa hoče to – ja, to vojno cono v središču prvega sveta – čim bolje posneti, ko zagledamo žensko (belko, Američanko, protestnico, antifa), ki si na hrbet – pomenljivo, z jezo v očeh – oprta nahrbtnik. In ker vsi dobro vemo, da so takšni nahrbtniki peklenski stroji, ki komaj čakajo, da eksplodirajo, ne preseneča, da nenadoma gardiste, civiliste in avtomobile raztrga »teroristična« eksplozija.

Lee, personifikacija objektivnosti in nevtralnosti v času, ko je vsem povsem vseeno, kaj je resnica, začne fotografirati – trupel je vse polno. Nič ni resničnejšega od trupel. Ležijo po tleh – kot smeti, kot odpadki, kot odvrženi cigaretni ogorki. Povsod. Po vsej Ameriki. Kajti Lee, njen ostareli mentor Sammy (Stephen McKinley Henderson), sicer dopisnik tega, »kar je ostalo od New York Timesa«, novinar Joel (Wagner Moura) in mlada fotografinja Jessie (Cailee Spaeny), njena protežiranka, formirajo ad hoc »koalicijo«, okej, ekspedicijo, ki krene na ultimativni road trip – iz New Yorka krene proti Beli hiši, da bi pred finalno, zmagovito invazijo one druge koalicije, »koalicije voljnih« (Zahodne sile, Floridska aliansa), naredila intervju s požrešnim kvazitrumpovskim predsednikom, ki mu grozi, da bo končal bodisi kot romunski diktator Nicolae Ceaușescu ali libijski diktator Moamer Gadafi. Ali pa Osama bin Laden. Ne, novinarji niso edini, ki hočejo priti v Belo hišo.

Državljanska vojna, ki jo je posnel Alex Garland, Britanec, kontroverzni distopist, veliki filmski sociolog, režiser filmov Ex Machina, Annihilation in Moški, je film o polarizirani, razdeljeni, razklani Ameriki, film o Ameriki, ki napade samo sebe, film o Ameriki, iz katere skoči Amerika, film o ameriškem snu, ki postane najhujša ameriška mora, film o prihodnosti, ki jo požrejo nacionalizem, patriotizem, šovinizem, nativizem in konspirologija. Film ne moralizira, ampak to razklanost pripelje do skrajnosti. Ali natančneje: film izpolni vse fantazije te razklanosti, ves njen notranji mrak, vso njeno toksično patologijo, vso njeno »vsebino«. Ko potujejo proti Washingtonu, se prebijajo mimo blokad, uničenja, beguncev, migrantov, razseljencev, taborišč, vsakdanjih okrutnosti, socialnega razpadanja in množičnih grobnic. Ustavijo se na črpalki, na kateri so ravno dobro linčali dva človeka ( ja, Američana), povsod jim grozijo oboroženi moški, milice, paravojaški zblojenci, ostrostrelci, patrulje, frakcije, »strani«, drhal, prestrašena brezimna mesteca, nenehno morajo bežati, vsak korak je flirtanje s katastrofo in vojnim zločinom. Otroci človeštva srečajo Cesto in Očiščenje. Tudi Charlottesville oplazijo. Novinarstvo je smrtno nevarno. Ko vzkliknejo, da so »ameriški novinarji«, in ko jih Jesse Plemons, etnonacionalistični alt-right patriot v kamuflažni obleki, z brzostrelko in plastičnimi sončnimi očali v obliki srca (takšni so šli 6. januarja 2021 nad Kapitol), vpraša, »kakšne vrste Američani ste«, izgledajo kot ameriški novinarji v vojni, ki divja v tretjem svetu – kot Nick Nolte v Nikaragvi ali James Woods v Salvadorju.

Amerika se stali in dezintegrira. Demokracijo zamenja paranoja. Volitve zamenjajo eksekucije. Iz politike bušne alien – njeno notranje nasilje, njen notranji nadrealizem, njena notranja pošast. Ljudje – z novinarji vred – mislijo, da bodo preživeli, če ne bodo na nobeni strani, če bodo torej nepristranski, nadpolitični in nadideološki. Vse nečloveško izgleda nezadržno in neizbežno. Kot v seriji Živi mrtveci. In kot v Interesnem območju. Lee pravi, da so bila njena poročila o vojnah v tretjem svetu svarilo pred tem, kar zdajle gledajo. »In zdaj smo tam« – tam, v vojni coni tretjega sveta. Toda to, kar vidimo, ne pade iz tretjega sveta – vse te grozote so le manifestna oblika tega, kar v Ameriki že obstaja. Te grozote so ameriški produkti. Čisti ameriški produkti. In čistim ameriškim produktom se vedno zmeša. Te grozote so Amerika. Američani z državljansko vojno ustvarijo okolje, v katerem so lahko ekstremni in avtodestruktivni – v katerem lahko izživijo vse svoje fantazije. Družbe ni več, vsi mislijo le še nase, le še na svoje interese, le še na svoje preživetje, ja, vsi postanejo ekstremni kapitalisti, v vojni z vsemi – neoliberalizem je zmagal.

Državljanska vojna – s finalom, ki je res finale, s katarzo, ki je res katarza – je hladni, hiperbolični, satirični »dokumentarec« o hrbtni strani razklanosti, cineveritejska parodija velike revolucije ali druge državljanske vojne, o kateri fantazirajo Američani. Na začetku bi lahko pisalo: Film je posnet po resničnih dogodkih. (kino)

741vmDRvRl0