Obračun neodvisne glasbe

Nedavno je v središču prestolnice, med Tromostovjem in Mestnim trgom, v okviru festivala Tresk, »obračuna neodvisne glasbe in založništva«, ki ga že petnajst let organizira Radio Študent, potekalo tradicionalno sejmišče domačih glasbenih založb. Od daleč je bilo prizorišče videti kot kakšen bolšji sejem ali morda celo odprta kuhinja, a pravzaprav so se na stojnicah pod žgočim soncem predstavljali (večidel neodvisni) založniki z vseh možnih glasbenih scen. Na večini naših radijskih postaj, ki najraje vrtijo hite osemdesetih, so pogosto žal spregledani, zato pa bogatijo program frekvence prvega neodvisnega študentskega radia v Evropi.

Na Tresku se vsako leto predstavijo založniki z vseh koncev dežele, od Murske Sobote do Nove Gorice, od Kočevja do Gorenjske in vsega vmes. Nekateri delujejo iz arhivskih vzgibov. Založba SIGIC-a, slovenskega glasbeno informacijskega centra, je ravno te dni izdala arhivsko kompilacijo Robniki, izbor najdenih posnetkov slovenske popularne in eksperimentalne glasbe, ki je nastala med letoma 1976 in 1988. Drugi so založbo ustanovili zato, da predstavijo lastno avtorsko produkcijo. Mednje sodi denimo novogoriška založba Zvočni izviri, pri kateri izhajajo kolaborativna dela varovancev bobnarskega virtuoza Zlatka Kaučiča oziroma njegove vselej spreminjajoče se zasedbe Kombo, ki jo sestavljajo učenci njegove slovite šole. Tretji delujejo v podporo regionalnim scenam; na primer založba Društva kočevskih glasbenikov, ki letno izdaja pregledne kompilacije muzike, nastale na Kočevskem.

Žanrski razpon glasbe, ki se ji posvečajo vse te založbe, je tako širok kot program Radia Študent. Rdeča nit založb pa je predvsem v promociji glasbenih izdelkov, ki so zapostavljeni v mainstreamu: od pozabljenih relikvij glasbene preteklosti in alternativnih klasik do najnovejših in najnaprednejših glasbenih trendov. Da bi bolje razumeli, kdo so in kako delujejo, smo se odpravili med njihove stojnice.

Plačaj, kolikor želiš

Najprej smo srečali Grego Kalinskega, soustanovitelja butične založbe DE/FRAGMENT, ki elektronsko glasbo producira in vrti pod psevdonimom Douchean. Jaša Bužinel ga je v nedavni recenziji za Mladino opisal kot »konsistentnega ustvarjalca z jasno vizijo« in kot »predstavnika podalpskega techno podzemlja, ki stavi na eksperimentalno, propulzivno techno izrazje«.

Douchean nam je razložil, da je kolektiv začel delovati kot organizator poletnih techno partijev na kranjskem prizorišču Transtation SubArt – ja, založništvo in organizacija dogodkov sta pri nas dve plati iste medalje –, a že pri prvih dogodkih mu je načrte prekrižala pandemija, zato so se člani kolektiva v času lockdownov osredotočili na produkcijo in kuriranje kompilacij, ki so sprva delovale kot pregled domačih, večidel izvorno gorenjskih ustvarjalcev in ustvarjalk s polja podzemnega techna, elektra in IDM-a, kasneje pa so se razširile še mednarodno. »Nabralo se je ogromno materiala, zato smo potrebovali platformo, kjer bi lahko vse to izdali, saj smo želeli zaobiti dolgotrajen in pogosto mučen proces pošiljanja glasbe tujim založbam, ki največkrat ne vodi nikamor,« se spominja.

Založba DE/FRAGMENT Sound je v treh letih delovanja izdala že osem plošč samostojnih ustvarjalcev (Douchean, Selgor, Ofnana Pesa, Catharsis, Stagnat, Silent Souls in vaZdaZ) ter tri pregledne kompilacije. Vso glasbo distribuirajo prek spletne platforme Bandcamp, ultimativnega zatočišča za glasbene outsiderje in najpravičnejše spletne trgovine za glasbo, ki izvajalcem in neodvisnim založnikom izplačuje poštene deleže od prodaje, drugače kot na primer vodilna pretočna platforma Spotify, ki robnim izvajalcem razvpito izplačuje zares mizerne vsote, zgolj miniaturne drobce centa. »Nikoli ne bomo na Spotifyju,« odločno pravi Grega Kalinski. In doda: »Ne pristanemo na ta nateg.« A pri tem izhaja zgolj iz protestne drže proti korporaciji, ki je nepravična do robnih izvajalcev in nagrajuje zgolj mainstreamovske zvezde in založbe velikanke, še zdaleč pa ne zaradi tendenc po ustvarjanju dobička, kar je jasno razvidno tudi iz dejstva, da so vse izdaje založbe na Bandcampu na voljo brezplačno oziroma po principu »plačaj, kolikor želiš«.

Rdeča nit teh založb je v promociji glasbenih izdelkov, ki so zapostavljeni v mainstreamu: od pozabljenih relikvij glasbene preteklosti in alternativnih klasik do najnaprednejših glasbenih trendov.

Založba po takem modelu deluje tudi zato, »ker smo na internetu vsi pokradli ogromno neke muzike, zato se nam zdi prav dati nekaj nazaj«. Douchean razloži, da so se kot podzemni didžeji brez zajetnega kapitala in bajnih honorarjev pogosto enostavno primorani zateči k piratstvu, zato se mu zdi pravično, da kot glasbeni producent in založnik nekaj vrne skupnosti.

Želja po ustvarjanju dobička je odsotna tudi ob prirejanju rejvov, za kar, kot razlaga Kalinski, kolektiv skrbi »v socialističnem duhu«: »Vstopnice za klubske dogodke so pri nas postale nesramno drage, na dober rejv greš težko za manj kot 15 evrov, kar je popolnoma noro,« pravi in poudari, da kolektiv stremi k prirejanju klubskih dogodkov, ki si jih lahko privoščijo tudi nepremožni. In doda: »Dokler uspemo plačati vse nastopajoče in pokriti vse stroške, to jemljem, kot bi bili v plusu, če pa ostane še nekaj za založbo, toliko bolje.«

Zajec in raca

Na sosednji stojnici sta (dokaj novonastalo) založbo Ente Tapes predstavljala Žiga Pucelj, nekdanji glasbeni urednik Radia Študent, in glasbenik Tschimy, kantavtor, producent in multiinstrumentalist, ki je pri butični založbi izdal že dve čislani plošči: kratkometražni prvenec Human OST (2020), ki ga je Jaša Bužinel v recenziji za Mladino opisal kot »zmes emotivnega popa, seksapilnega R & B-ja in nostalgičnega neo-soula« in »izdajo, ki brbotajočo slovensko sobno ustvarjalnost vpenja v srednji tok globalnega popa«, pa tudi lanski album Princ, s katerim je glasbenik zacementiral status enega naših najprepoznavnejših kantavtorskih glasov mlajše generacije.

Tudi Ente Tapes deluje brez državne ali občinske podpore. Gre za popolnoma neprofitno dejavnost, ki jo je Pucelj zagnal iz preproste želje, da promovira domačo produkcijo, v kateri prepozna kakovost, pri čemer je žanrsko popolnoma neobremenjen. Produkcijske stroške minimizira s pristopom »DIY« (naredi-sam, op. p.) oziroma principom, ki mu – po vzoru koncepta newyorškega očaka house glasbe DJ Sprinklesa – pravi »culture hacking«, torej »hekanje kulture«. Eden takšnih »hekov« je na primer, da je založba dobršen del albumov ob digitalni distribuciji izdala še na avdiokasetah – ja, te so med nekaterimi glasbenimi sladokusci še vedno v uporabi –, ki jih je dupliciral kar sam.

Pucelj je med letoma 2012 in 2016 na Radiu Študent vodil oddajo Muzikalija, v kateri je tedensko predvajal »prasketanja sodobnih eksperimentalnih nad-žanrskih glasb«, iz tega pa so izhajali tudi prvi koraki založbe, ki so krmarili med eksperimentalno elektroakustično glasbo in abstraktno elektroniko. »Želel sem sodelovati s slovenskimi izvajalci, da bi v vlogi kuratorja prišel do izdaj, ki bi jih sam suvereno zavrtel v Muzikaliji,« pojasni.

Svoje kataloge (navadno po modelu »plačaj, kolikor želiš«) običajno ponujajo prek spletne platforme Bandcamp, ultimativnega zatočišča za glasbene outsiderje in najpravičnejše spletne trgovine za glasbo.

Nato je v času pandemije prišel do njega Tschimy, ki je iskal založniško okrilje za svoj izjemni prvenec. Demo posnetki so Puclja nemudoma prepričali in z albumom Human OS se je žanrski razpon založbe Ente Tapes še razširil: »Enostavno se ne morem zamejiti, zanima me predvsem prehajanje meja, zanima me vrhunska glasba – ne glede na slog,« pravi Pucelj. To postane še bolj jasno, ko nam razloži, da bo prihodnji mesec pri njegovi založbi izšla plošča noise-rock ekscentrikov Svojat, jeseni pa še samostojni album njihovega ustanovitelja Andreja Fona, multiinstrumentalista, ki se je pod psevdonimom Olfamož pri nas uveljavil kot eno prvih imen improvizatorske scene.

Tudi ime založbe je tesno povezano z dejstvom, da se Pucelj pri založniških podvigih trmasto izogiba žanrskemu predalčkanju: izhaja iz slovite optične iluzije Zajec in raca (v nemškem izvirniku »Kaninchen und Ente«), nad katero se je navdušil kot velik občudovalec nemškega filozofa Ludwiga Wittgensteina. Na neki način bi lahko namreč rekli, da je žanrska politika založbe Ente Tapes sočasno raca in zajec.

Vezivno tkivo

Doma presnete, ročno izdelane kasete so ob vinilnih ploščah, opremljenih z japonskimi pismenkami, krasile tudi stojnico, na kateri je ljubljanski didžej, producent in grafični oblikovalec Marka San, starosta domače dubstep scene, predstavljal svoji založbi NO KLAN Recordings in DeepEnd!.

S prvo, ki je dokaj nova založniška sila na naši sceni, se Marka San osredotoča na lo-fi, abstraktne, eksperimentalne hiphop beate, druga pa že dobro desetletje velja za vezivno tkivo lokalne dubstep skupnosti, ki je pri nas precej robna: pod okriljem založbe ob Marka Sanu trenutno deluje le peščica glasbenikov (Gisaza, Flo, Kanomotis in lowcase), njene klubske dogodke v metelkovskem klubu Channel Zero pa redno obiskuje nekje med 100 in 200 ljudi. Seveda ne govorimo o mainstreamovskem zvoku dubstepa, znanem tudi kot »brostep«, ki ga je populariziral sloviti producent Skrillex in zveni nekako tako kot epska bitka Transformerjev v režiji Michaela Baya, temveč o podzemnem, »pravem« dubstepu, temačnem zvoku, ki izvira iz britanskega podtalja in stavi na karto tako močnega nizkofrekvenčnega bobnenja, da poslušalcem tako rekoč trese notranje organe.

Marka San, ki grafični dizajn ustvarja pod imenom M7Grafiks, razlaga, da ga pri založništvu ne žene zgolj želja po podpori domačim producentom in povezovanju z mednarodnim prostorom, kjer je založba DeepEnd! dokaj dobro uveljavljena, temveč si je s pomočjo založniških podvigov ustvaril poligon, na katerem razvija svoje grafično-oblikovalske veščine. »Pri dizajnu za DeepEnd! se trudim biti karseda konsistenten, saj sem tako uspel zgraditi enotno, takoj prepoznavno vizualno identiteto, ki je vedno črno-bela in navdahnjena z orientalsko in japonsko estetiko, pri NO KLANu pa si lahko dam duška, gre za bolj odprto platformo, kjer se lahko malo bolj izživljam kot oblikovalec in preizkušam razne nove trike,« pravi.

Založbo je soustanovil z Davidom Žefranom, ki je glasbo ustvarjal pod psevdonimom RawLand, a se je nato preusmeril v gastronomijo in si z restavracijo Milka nekaj mesecev po odprtju prislužil Michellinovo zvezdico, zato Marka San zdaj vse vajeti drži v rokah sam. Tudi njemu uspeva obe založbi držati nad gladino brez državne podpore, kljub temu da dobršen del DeepEndovih izdaj tiska na gramofonske plošče, kar je izjemno drag šport. Uspeva mu med drugim zato, ker so njegove izdaje zelo zaželena roba v tujini, kjer tudi sam veliko nastopa in izdaja, glasbo slovenskih varovancev DeepEnda pa so vrteli celo nekateri največji veljaki s polja elektronske glasbe: mladi obalni producent Flo se lahko na primer pobaha, da je njegovo glasbo na londonskem festivalu Field Day zavrtel Aphex Twin, verjetno najpomembnejši elektronski glasbenik vseh časov, glasbo Marka Sana pa je v več setov vključil dBridge, eden od pionirjev drum & bass glasbe.

Glasba kot javno dobro

Naš naslednji sogovornik je bil Luka Zagoričnik, glasbeni publicist, kritik in urednik, ki je na sejmišču predstavljal Kamizdat, založniški projekt glasbenika, oblikovalca zvoka in medijskega umetnika Luke Prinčiča. Založba temelji na prepričanju, da je »umetnost javno dobro, ne pa zgolj potrošniški izdelek«, Kamizdat pa se zato želi, kot je zapisano v manifestu oziroma seznamu »vrednot« založbe na njeni spletni strani, zoperstavljati »sodobni zakonodaji o avtorskih pravicah, intelektualni lastnini, ki je v interesu velikih založnikov, saj je zanje dobiček na prvem mestu, umetniki pa so drugotnega pomena«. Kamizdat verjame, da je »sistem mogoče spremeniti tako, da ne bo izkoriščevalski, da bo pravičen, vključujoč in kolaborativen«.

Založba, ki deluje pod okriljem zavoda za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti Emanat, je v našem glasbenem prostoru prisotna že skoraj dvajset let; sprva se je uveljavila kot izključno spletna založba, kasneje pa je s pomočjo javnih razpisov začela plošče izdajati tudi fizično – v obliki omejenih naklad ročno izdelanih, ročno oštevilčenih in ročno pomnoženih knjižic, opremljenih z USB-ključki in esejističnimi spremnimi besedili.

Založništvo in organizacija dogodkov sta pri nas dve plati iste medalje: neodvisne založbe se finančno napajajo s pomočjo organizacije koncertov in klubskih dogodkov, nekatere pa deloma tudi iz lastnih žepov.

Zagoričnik, ki z založbo sodeluje zadnja tri leta, razloži, da je ena njenih temeljnih filozofij delovanje mimo ustaljenih, korporativnih mehanizmov glasbene industrije. »Stremimo k razvoju lastnih tehnologij in lastnih kanalov za distribucijo ter posredovanje muzike,« pravi, kar pojasni na primeru: v času lockdownov, ko smo koncerte lahko spremljali le na domačih zaslonih, je Prinčič razvil kanal za pretakanje videovsebin, da Kamizdat pri spletnih prenosih nastopov svojih varovancev ni bil vezan na obstoječe platforme velikih korporacij, kot je YouTube. Tudi Kamizdat sicer, vsaj za zdaj, glasbo digitalno distribuira prek Bandcampa, kjer prav tako ravna po modelu »plačaj, kolikor želiš«, a ker je prihodnost te platforme nejasna – lani jo je pogoltnilo megalomansko podjetje Epic Games, ki je med drugim razvilo igričarski fenomen Fortnite –, bo morda čez čas primoran vzpostaviti lastno infrastrukturo za digitalno distribucijo.

Zagoričnik poudari, da je temeljni fokus založbe v »promociji domače ustvarjalnosti in grajenju skupnosti«, pri čemer si Kamizdat prizadeva biti »karseda inkluziven in vedno bolj podpirati ženske ustvarjalke, kvirovsko skupnost in tako dalje«. Hiperproduktivna založba, ki je omogočila že okoli 70 izdaj, od dolgometražnih albumov prek preglednih kompilacij Access Frame do eksperimentalnih zvočnih kolažev, je odgovorna za nekatere najvznemirljivejše domače izdaje zadnjih osemnajstih let, predvsem s polja elektronske in eksperimentalne glasbe, pri čemer pa je njena žanrska politika izrazito ohlapna in neobremenjena: Kamizdat izdaja »vse sorte nenavadnih, avanturističnih, outsiderskih in drznih ekskurzij v ustvarjanju glasbe«.

Zagnani idealisti

Kako lahko strnemo naš obisk? Ne glede na modus operandi posameznih založb in ne glede na to, kako uveljavljene so, kako dolgo tradicijo imajo in koliko državne ali občinske podpore prejemajo (veliko jih deluje povsem neodvisno od tovrstnih subvencij), je dobrim dvajsetim založbam s Treskovih stojnic skupno, da delujejo neprofitno, zgolj zaradi strasti do glasbe in gole želje po promociji domače ustvarjalnosti.

To izkazujejo na različne načine. Dobršen del založb svoje bogate kataloge na spletu ponuja po modelu »plačaj, kolikor želiš«. Mnogo založnikov fizične izdelke, kot so zgoščenke in kasete, proizvaja kar lastnoročno, v udobju svojih domov. Večina svoje založniške podvige finančno napaja s pomočjo organizacije koncertov in klubskih dogodkov, nekateri pa deloma tudi iz lastnih žepov.

Gre torej za neizmerno idealističen in zagnan del glasbenega založništva, v katerem nič ni nemogoče – oziroma je vse mogoče. In ta del založništva je vredno podpirati in ohranjati, saj nas vedno znova opominja, da imamo v svetu, prežetem z gonjo za dobičkom, še kako številne posameznike, ki prevladujočemu sistemu odločno kljubujejo.