Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom

+ + + +

V kraljestvu Zlatoroga

Junak odmevnih in tudi v televizijsko serijo predelanih kriminalk Tadeja Goloba, Taras Birsa (1967), se potem, ko se ne spominja nekaterih preteklih dogodkov, prihajajo pa nad njega obremenjujoči posnetki s skritih kamer, v najnovejši, šesti knjigi s svojo druščino ožjih sodelavcev odpravi v hribe, kljub oranžnemu alarmu za popoldanske nevihte. Tik pod vrhom jih tako doleti nevihta kroglastih strel, ki fino ožge družbe pred njimi, in med njimi je tudi mrtev, za katerega se potem izkaže, da ima sredi čela še luknjo od krogle.

Ker se ga hočejo znebiti oziroma ga vsaj umakniti, pa tudi ker so bili neposredni pričevalci umora, saj so se družili z osumljenci, jih spet premestijo, dobijo novega šefa in se lotijo primera. Kadar ne gre ali ima probleme, pa tudi, ker krožijo po spletu opolzki filmčki z njim kot glavnim junakom, se Taras po poškodbi, zaradi katere se tudi kakšnih stvari ne spomni za nazaj in za sproti, poganja na kolesu; tako roman Oj, Triglav, moj dom ni samo topografija naše najvišje gore z okolico in pristopi (in nekaj malega zgodovine), temveč tudi napotilo za kolesarske, včasih še kulinarične ture po deželi.

Višje se ne da, ves čas ugotavljajo, predvsem nadrejeni, in iščejo simbolno sporočilo umora, od žene umorjenega, ki teče hitreje in se pripravlja za gorski ultramaraton, kar vključuje tri precej oddaljene dvatisočake, pa še precej dolin in prelazov med njimi, do poklicne usmerjenosti žrtve: ukvarjal se je s fotocelicami, ki bi omogočile pot do morja in nazaj, če bi avto ustrezno posončili. Seveda so na vrhu tudi ameriški vojaki, najemniki za krizna žarišča in varovanje imperialnih privilegijev, pa vesela dolenjska druščina, ki gre gor pač zato, ker se tako dela in za Slovenca spodobi.

Seveda so spet pritiski na Tarasa od zgoraj, zaradi načinov dela, zaradi odpora do pisanja poročil o pogovorih, zaradi gnusa do papirizacije poklica. Upravičeno, saj mu dajo delo tudi zato, da bi ga zaposlili, ker vsi, še njegovi najbližji, mislijo, da se bo za poškodbe, pridobljene ob prejšnjem primeru, maščeval. Nato je njegov zoprnik, za katerega so pričakovali, da se bo nad njim znesel, ustreljen, Taras pa brez alibija, vendar očitno nekje v bližini s kolesom. In se začne obnašati res čudno, še za nas, ki vemo, da če ni ubil klošarke v tretji knjigi Leninov park, verjetno tudi ni ubil nekoga, ki se mu obeta, da se bo izognil roki pravice. Golob pač ljubi in gradi na likih, ki so tako ali drugače izločeni in obrobni, v katerih tli bes nad stanjem stvari in ki si želijo zadeve vzeti v svoje roke. Zadeva je pogosto pištola.

Oj, Triglav, moj dom je Golobova vrnitev po Komi, in Taras je spremenjen, čeprav še vedno neprilagojen. Vendar tudi čudaško inerten, zdi se, da se mu malo ne ljubi več, da nima neposrednega odziva, da lažje premolči in potlači. Vendar slutimo vrenje spodaj in čakamo, kaj se bo zakuhalo v nadaljevanjih.