Vampire Weekend: Only God Was Above Us

+ + + +

Navihani indie pop prvaki newyorške zasedbe Vampire Weekend so bend ustanovili kot študentje univerze Columbia, njihova »Ivy League« privilegiranost pa je močno zaznamovala tudi identiteto zasedbe, kar je ob deškem vokalu Ezre Koeniga bendova najbolj odbijajoča značilnost. Čislana zasedba tudi po slabih dvajsetih letih delovanja premore toliko mladostniškega elana, kot bi še vedno brenkala na elitnem študentskem kampusu, kar pa ne pomeni, da se je zataknila v svojih koreninah – daleč od tega.

Zaradi drznega eklekticizma in igrivega vpeljevanja eksotičnih vplivov iz daljnih krajev bend že od nekdaj izstopa iz sivega povprečja mainstreamovskega indie rocka, predvsem ko govorimo o instrumentalni plati glasbe; na novem albumu, ki je nesporno magnum opus benda, pa je domiselnost instrumentalnih aranžmajev navil do enajstke.

To je njihova peta plošča in druga po odhodu Rostama Batmanglija, ki je zasedbo zapustil zaradi preusmeritve ustvarjalnega fokusa na solistično kariero, kar pa doslej, roko na srce, ni obrodilo še nobenega presežka. Čeprav so mnogi feni trepetali, da bo Batmanglijev odhod za zasedbo »usoden«, so se preostali trije člani leta 2019 dokazali že s ploščo Father of the Bride, na kateri so se hudomušno poigravali s shizofrenim skakljanjem iz žanra v žanr, je pa res, da so pri tem do neke mere žrtvovali enotnost in celovitost zvoka, a (odločno prenatrpan) album je vseeno vključeval več svetlih točk kot spodrsljajev.

Zdaj trojec po petletnem zatišju navdušuje s kratkim in jedrnatim albumom, ki združuje najbolje iz obeh svetov: po eni strani ga zaznamujejo avanturistični, baročni in na trenutke skorajda malce kaotični aranžmaji, ki znotraj posamičnih komadov presenetijo na vsakem drugem koraku, po drugi strani pa je to lepo povezana plošča z zares premišljeno dramaturgijo in koherentno sporočilnostjo, ki je sicer (v njihovem značilnem slogu) natrpana z akademskimi referencami, intelektualističnimi krilaticami in občasnim moraliziranjem – o brezsramni pretencioznosti zgovorno priča že sam naslov plošče –, kljub temu pa se zdi, da je imel Koenig pri pisanju besedil srce na pravem mestu.

Z lahkoto lahko trdimo, da je peta plošča kulminacija opusa, destiliran skupek najprepričljivejših kvalitet prejšnjih albumov, pa čeprav izdelek zaznamuje očitna odsotnost nalezljivo spevnih refrenov, ki so zasedbo sprva potisnili na vrh ameriške indie pop scene. V tem kontekstu novi album močno spominja na prelomno ploščo Modern Vampires of the City (2013), s katero je bend prepričal marsikaterega skeptika in dokazal, da ni le trendovska muha enodnevnica. Gre pa v tej točki še enkrat poudariti, da si hvalospeve zasluži predvsem instrumentalna plat novega albuma, medtem ko so vokali precej monotoni, rahlo osladni in na trenutke celo nekoliko nadležni.