Komentar / Zaupanje

Janko Lorenci

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Kolumna

Tudi ti, Brut, je rekel Shakespearov Cezar, ko ga je, obdanega z zarotniki, zabodel tudi Brut, danes sinonim za zahrbtnega izdajalca. Toda Brut je izdal Cezarjevo zaupanje zato, ker se je bal za rimsko republiko, ki jo je diktator ogrožal.

Posamezniki, skupine, ustanove, ki tako ali drugače izdajajo zaupanje drugih, praviloma niso take tragične figure. Poglejmo nekaj naših današnjih primerov.

Ustavni sodnik Jaklič, mož z videzom plemenitega intelektualca, s svojim drobnim pohlepom in kršenjem predpisov dodatno sesuva že tako pičlo zaupanje v sodstvo. Hočeš nočeš mu pomagajo tisti ustavni sodniki, ki ga ne izločijo iz svojih vrst.

Marsikateri vernik ne zaupa naši cerkvi, ker se je, podobno kot Jaklič, šla poslovneža in ker prikrito podpira janšizem. To je cerkveni prispevek k pešanju vere.

Kako naj zaupamo gospodarski zbornici, ki notorično laže, da je naše gospodarstvo bistveno bolj obremenjeno kot gospodarstva drugje v Uniji.

Kako naj zaupamo Fidesu, ki s stavko v prid zdravniške manjšine hladnokrvno ogroža številne bolnike in slabi njihovo zaupanje v zdravnike – zaupanje v terapevta pa je pomemben del vsake terapije. Fides dela tudi proti večini »navadnih« zdravnikov, saj stavka sesuva javno zdravstvo, v privatiziranem pa se bo mnogim zdravnikom, še bolj pa tistim, ki bodo ostali v obubožanem javnem zdravstvu, godilo slabo. Fides izrablja pasivnost te večine in izdaja njeno zaupanje.

Zaupanje je izmuzljiv pojem. Je prepričanje, domneva, občutek, da bo posameznik, ustanova, država … ravnal predvidljivo, tako kot se od njega pričakuje ali je zahtevano, pa tudi skupnosti ali vsaj tistemu, ki zaupa, v prid. Zaupanje je nepogrešljivo družbeno lepilo; brez vsaj minimalnega zaupanja bi se posamezniki podavili, družba pa bi razpadla. Ključno je zaupanje v nosilce sistema, zlasti v politiko, ki je pooblaščeni kretničar družbe, hkrati pa prvi varuh statusa quo; tega lahko brani celo s prisilo.

Zaupanje v politiko je povsod nizko. Vzrok za to so njene slabosti – razklanost na sprte pole, klientelizem, kratkoročnost, drobni privilegiji … Predvsem pa ji volivci komaj kaj ali pa sploh ne verjamejo, da zastopa njihove interese. Kako naj, na primer, zaupaš politiki, ki dopušča velikansko, bolečo neenakost, najnižje davke (na svetovni ravni v povprečju 0,5 odstotka) pa plačujejo najbogatejši, milijarderji.

Kriza zaupanja je navsezadnje kriza sistema – kapitalizma, ki ga na Zahodu demokracija (demokratična politika) ne obvladuje in usmerja, ampak je s kapitalom prepletena in mu v glavnem streže. Ob kitajskem naglem napredku in relativnem zaostajanju Zahoda se postavlja trdo vprašanje: je od partije nadzorovan in usmerjan kapitalizem učinkovitejša razvojna varianta? Kakorkoli, tudi demokratična politika na Zahodu ima pravico, dolžnost in možnost takega usmerjanja in brzdanja, vendar se ji v glavnem odreka. Čeprav demokracija ni sama sebi namen, nekakšen luksuz in okrasek, ampak naj bi bila vladavina ljudstva v korist ljudstva. A nenadzorovani kapital(izem) seveda streže sebi, ne ljudstvu.

Skratka, v sistem s tako napol invalidno demokracijo je nezaupanje vgrajeno. Za tem tiči neoliberalna ideologija, ki trdi: vsak je svoje sreče kovač, zaupaj le sebi, življenje je tekmovanje, nekaj lahko dobiš le, če drugi izgubi … Tak socialni darvinizem se opira na tradicijo zahodnega individualizma, a ga žene v skrajnost in povzdiguje v vrhovno vrednoto, s tem pa v bistvu zanika skupno, kolektivno, javno, solidarno – temelje varnosti in zaupanja v družbi. Neoliberalizem je nepriznana vladavina egoizma in pohlepa, nasprotje družbene solidarnosti. Politika se lahko ima za demokratično, a če se ravna po neoliberalnih dogmah (sveta privatizacija, deregulacija itd.), neizbežno izgublja zaupanje in odstopa prostor skrajnežem, tem lažnim odrešiteljem. Pod črto: sistem prinaša rast, a tudi bolno neenakost, nenehne krize, zlasti okoljsko, in ostra trenja v posamičnih državah in med njimi. Tako urejen svet je nujno nemiren, manj varen, poln nezaupanja v vse in vsakogar.

Slovenija je delček tega vzorca, v marsičem dekadentnega. Nizko zaupanje ne le v politiko, ampak tudi v sodstvo, cerkev, zdravstvo, šolstvo, medije … vodi v visoko normiranost življenja. A inflacija zapovedi in prepovedi ne more nadomestiti dobrih, povezovalnih učinkov zaupanja. Občutek odgovornosti in pripadnosti zato slabi, zapovedi in prepovedi pa se brez slabe vesti izigravajo. Družba je ujeta v goščavo predpisov in hkrati razpuščena.

Slovenija ima še to smolo, da desnico že dolgo obvladuje Janša in s sejanjem strahu, zmede, sprevračanjem dejstev, kadrovskim spodjedanjem institucij …, vse to v eri nevrotičnih družabnih medijev, sistematično histerizira družbeno ozračje. Ne bi mu uspevalo, če bi drugi pol spravil skupaj močno, trdno zasidrano in res levosredinsko stranko, ki bi družbo umirila in janšizem trajno oslabila. Take stranke žal ni, zato volivci sebe in Slovenijo rešujejo pred janšizmom z vedno novimi obrazi; na volitvah manjšemu zlu podelijo nekakšno izsiljeno zaupanje, ki vedno hitro skopni, Janša pa se od časa do časa vrne na oblast, vsakokrat malo hujši. Zaupanje v politiko kot celoto pa kopni in kopni.

Golobova koalicija, vendarle nekoliko drugačna od prejšnjih, še lahko uide temu klavrnemu vrtenju v krogu, če bo speljala nekaj konkretnih projektov (plačni sistem, zdravstvo, stanovanja, nepremičninski davek, obnovljivi viri in odpoved nuklearki). Tako bi dokazala, da njena večja demokratičnost ni sama sebi namen, ampak koristna za ljudstvo. To je tudi pot do oživljenega zaupanja. Če je predolgo mrtvo, vsaka družba, vsaka država prej ali slej konča kot kaotična anarhija ali trda diktatura. Saj ostane brez najbolj kritične oblike zaupanja – zaupanja v prihodnost.