Fant proti vsem

za

Tekla bo kri.

Film Fant proti svetu se začne distopično – v duhu Iger lakote. Brez skrbi, k Igram lakote – v mučno, mračno, perverzno, genocidno diktaturo Hilde Van Der Koy (Famke Janssen), žmohtne gostiteljice gladiatorskega resničnostnega šova, bolj ko ne snuffa (studijske eksekucije upornikov, aktivistov, disidentov, saboterjev ipd.) – se še vrne, toda pred tem se nekaj »filmskih« let posveti duhu Karate Kida, saj brezimnega, osirotelega, gluhonemega, totalno stravmatiziranega Fanta (Nicholas Crovetti), okej, Kida, prevzame šamanski mentor (Yayan Ruhian), ki ga izmojstri v mešanih borilnih veščinah, tako da se z leti prelevi v brezhibni, akrobatski, neustrašni, manični morilski stroj z mišicami in obrazom Billa Skarsgårda, ki je kmalu videti kot John Wick v Igrah lakote. Slišimo le njegov divji, srditi, zaripli, maščevalni modernistični off (z dejanskim glasom H. Jona Benjamina), ki v nekem trenutku – sredi prve akcije, ko se mu zatakne brzostrelka – vzklikne: »Ne potrebujem orožja – jaz sem orožje!« In potem pokaže, da je res orožje – John Wick na amfetaminih.

Hilda ima trumo vojakov, ki jim Fant trga roke, noge, glave in jajca, vse je bajno koreografirano, dronizirano in estetizirano, toda vse te akcije – revizije Racije in Mortal Kombata – ne izgledajo le kot kombinacija izraznega plesa, groteske, splatterja, superjunaškega spektakla, parkourja, crème brûlée in body horrorja, temveč tudi kot stand-up, saj Fantovi uboji zlikovcev delujejo komično, kot mali vizualni gegi, kot kinetično satirično režanje, navsezadnje, Fant – satir, ki mu v tem mesarskem klanju na pomoč priskočijo tudi prividi in dva stripovska buddyja, Basho (Andrew Koji) in Benny (Isaiah Mustafa) – je orožje, ki vse prelevi v orožje, ne le kladiva, sekire in kuhinjske pokrove, marveč tudi strgalnik, alias ribežen. Tega še nismo videli. Travme so tako kreativne – in tako inspirativne. Toliko bolj, ko privzamejo ritem videoigrice. (kino)