David Lagercrantz: Obscuritas

+ + + +

Čudaški par

Norveški pisec biografij in kriminalk David Lagercrantz (1962) je nadaljeval delo Stiega Larssona in spisal trilogijo čez njegovo, čez Milenijsko trilogijo, ki je pred desetletjem doživela tudi izjemno dobro sprejete predelave v filme. Obscuritas je prvi del njegovega novega cikla, naslovljenega po preiskovalnem paru Rekke-Vargas. Čuden par, to je očitno že na prvi pogled.

Ona je Čilenka in obstranska policistka, katere oče je v času diktature ob odraščanju treh otrok v nenavadnih okoliščinah naredil samomor, in tudi njeni bratje so čudno in skrivnostno pokroviteljski in sprijeti s kriminalnim podzemljem. Rekke pa je iz norveške plemiške družine, brat visokega svetovalca na zunanjem ministrstvu, nekdanji glasbenik, ki se je ob igranju in zahtevah okolice zlomil, bipolarec, ki zdaj v redkih trenutkih lucidnosti predava zasliševalske metode in njihove pasti. Teoretično, saj so ga med profesuro v Ameriki nanovačili za premislek o vojaškem mučenju in tudi v norveško preiskavo se vmešajo tuje tajne službe. Med drugim zato, ker je s kamenjem potolčeni nogometni sodnik na mladinski lokalni tekmi afganistanskega rodu, menda pribežnik pred talibskim nasiljem, zato tudi poln sledov mučenja v preteklosti. Domnevno z zvezami v mednarodni protiteroristični, protimuslimanski organizaciji.

Lagercrantz ne skriva, da se je navduševal pri klasikih detektivke, nekje Michaelo Vargas poimenujejo Watson, da bi bolj poudarili Rekkejevo pronicljivost in miselne preskoke – čeprav ji ne manjka dobrih zamisli. Pri preiskavi umora nogometnega sodnika je, ker pozna geto in norveška priseljenska predmestja nasploh, tam se je umor zgodil, blizu je tudi prvemu osumljencu, razgrajaču italijanskega rodu in očetu obetavnega nogometaša, ki preveč pije in se potem težko premaguje in robanti. Rekke je po drugi strani briljantni, nemočni um, pomočen v depresijo in negotov vase, narkofil in depresivnež pretežni del časa – po kakšni pesti drog in poživil tudi pronicljiv opazovalec, ki zna preusmeriti pozornost sogovornikov, opaža njihove zazdravljene športne poškodbe, predvsem mojster v driblanju tajnih služb. Te zaradi preteklosti umorjenega, ki vodi v čase sovjetske okupacije Afganistana in talibske naravnanosti proti glasbi in umetnosti vobče, budno spremljajo preiskavo in vplivajo na njen izid, prišepetavajo policijskim šefom in malo tudi odkrito grozijo, to je očitno davek zavezništvom.

Obscuritas je literarno napet sprehod v zgodovino glasbe in znake obrabe udov zaradi glasbil, ob tem kaže razlike med privilegiranim norveškim slojem in tistimi, ki tem služijo, in malce nesamozavestno in socialno okorno Čilenko potem nekajkrat zamenjajo za služkinjo, služabnico, kakorkoli. Hkrati nas avtor mami z ljubezensko zgodbo, ki nastane tako neverjetno in naključno, da se bo očitno razpletala skozi več romanov; na koncu namreč na vrata, kot Rekke pravilno napove, potrka možak, katerega žena je izginila. Nadaljevanje sledi, očitno.