Komunistična županja mesta Gradec / »Komunisti v Avstriji smo nekakšni otoki upora«

Ko je v Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu, pred dobrima dvema letoma na lokalnih volitvah zmagala komunistična stranka, se je marsikdo šalil, češ ali ji je Severna Koreja že čestitala, ali pa pripomnil, da pri komunistih vsak izid, nižji od sto odstotkov, dejansko pomeni razočaranje. Nekateri so mesto preimenovali celo v Leningradec. A šalo na stran, v Gradcu res vlada Komunistična stranka Avstrije (KPÖ) z županjo Elke Kahr, ukrepi in politike, ki jih zastopata stranka in županja, pa so komunistični. Komunisti so v zadnjih dveh letih dosegli zmago še v številnih drugih avstrijskih mestih, med drugim v Salzburgu, niso pa se še prebili v parlament. Kako jim to uspeva? Že ob prihodu v županjino pisarno sva bila s fotografom nemalo presenečena: sprejeta sva bila v slovenščini, v pisarni pa so bila igrala za otroke, na katerih se lahko malčki zamotijo, če pridejo njihovi starši k županji reševat svoje težave. »Tudi moj mož je novinar,« je dejala pred začetkom pogovora. »Med drugimi ima zasluge za to, da so avstrijski komunisti preživeli najhujše čase in so zdaj v vzponu, ker so se tedaj zavestno odpovedali marksistični latovščini,« naju je pozdravila.

Pri nas, v Sloveniji, komunisti nastanejo z branjem Marxa ali pa Slavoja Žižka, vas pa komunizem ni navdušil s teorijo, drži? 

Oboje je potrebno, teorija in tudi praksa. Komunistka sem postala, ker so se mi pri 15 ali 17 letih postavljala številna vprašanja, na katera nisem našla odgovorov v prevladujoči miselnosti tistega časa v Avstriji. Videla sem veliko krivic in sem jih želela odpraviti. Z mesta, kjer sem odraščala, sem jasno videla, da obstajajo v družbi eni, ki so ves čas zgoraj, in drugi, ki smo ves čas spodaj. Ko sem bila mlada, sem bila zato jezna in trdno odločena, da bom nekaj spremenila.

Ste živeli v pomanjkanju? Avstrija je vendarle bila in je ena od najbogatejših držav. 

Živela sem v preprostih razmerah, kot tisoči drugih. Tudi pri nas, v Avstriji, so tedaj številni živeli v sobah, ki so bile hkrati kuhinje, brez vode in kopalnice. Pri nas otrocih je bilo tudi jasno, kam kdo sodi: otroci iz delavskih družin so končali srednjo šolo (Hauptschule), otroci iz višjih slojev pa so šli v gimnazije. Ne pozabite, da je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih avstrijska družba zelo konservativna, veliko bolj, kot je bila vaša v Jugoslaviji. Moški v družini je imel še zmeraj vse pravice, oče je recimo moral za otroka podpisovati vse, kar je ta potreboval v šoli, v šoli pa se nismo učili o recimo drugi svetovni vojni, še manj smo vedeli, da smo tudi v Avstriji imeli upornike proti nacizmu in da so to bili naši komunisti. Vse to je bilo neznosno. Zato sem veliko brala in iskala odgovore. Sprva nisem vedela, kaj je komunizem, niti nisem poznala nobenega komunista, sem pa v Gradcu odkrila knjigarno, v kateri sem dobivala odgovore na svoja vprašanja. Šele kasneje sem izvedela, da je bila ta v lasti komunistične stranke. Nato sem tudi spoznala, da so bili v Gradcu predvsem komunisti tisti, ki so s konkretnimi dejanji želeli nekaj spremeniti. Doma smo veliko govorili o politiki, mati in oče sta tedaj volila socialdemokrata Bruna Kreiskega, a zame zgolj razprava ob kavi ni bila dovolj. Komunistka sem torej postala tako rekoč po organski poti.

Komunistični manifest ali Karla Marxa ste tudi brali? 

Sem, Komunistični manifest je odlično čtivo, še danes je aktualen, čeprav je v nemščini napisan v starinskem jeziku. Je pa izražal tisto, kar sem tudi sama čutila. Ampak veste, komunizem niso parole, ni zapletena teorija in hudo globoka ideologija: pravi komunisti bi morali razumeti, da je namen tega gibanja lajšanje konkretnih tegob, ki pestijo ljudi. V Avstriji smo se zavestno oddaljili od pogosto nerazumljivih teoretičnih sporočil.

Razlog za to ni, da se volivec raje kot za FPÖ odloči za komuniste, razlog je v tem, da v krajih, kjer smo močni komunisti, ni toliko strahu in nestrpnosti.

V Sloveniji smo nekoč tudi bili vneti komunisti, a danes nismo več. Kako razumete uspeh komunistične stranke sprva v Gradcu, kasneje pa tudi v drugih mestih v Avstriji, kot so Innsbruck, Salzburg in Linz? Je razlog v tem, da ljudje v Avstriji s komunizmom nimajo slabih izkušenj ali je vaš uspeh posledica volilne udeležbe? 

Nič od tega. Tudi v Avstriji je bil antikomunizem zelo ali še posebej močan. V osemdesetih letih, ko smo komunisti imeli zborovanja ali akcije, je veliko ljudi šlo na drugo stran ceste, da nas le ne bi srečali. Številni naši simpatizerji niso upali javno izražati podpore, ker jih je bilo strah za službo. Socialdemokrati so se recimo tedaj javno zavezali, da ne bodo z nami, komunisti, nikoli sodelovali – to zavezo je stranka SPÖ preklicala šele sredi devetdesetih let.

Ampak zakaj? Verjetno zato, ker so tedaj komunisti v nasprotju s socialdemokrati zagovarjali revolucijo in nasilne spremembe? 

Avstrijska KPÖ je ena najstarejših komunističnih strank na svetu, ustanovljena je bila leta 1918: v Zahodni Evropi je morda kakšno leto starejša od naše le še finska komunistična stranka. Je torej stranka z dolgo tradicijo. Ena naših največjih, zgodovinskih napak je bila, da smo bili predolgo tiho ob dejanjih komunističnih strank v Vzhodni Evropi in Rusiji, predvsem ob Stalinovih čistkah in vdoru ruskih tankov na Češkoslovaško ali Madžarsko. Stalina sicer nismo nikoli malikovali, pri nas njegove slike niso visele po stenah, kljub temu se od njega nismo pravočasno distancirali in nismo jasno rekli, da to ni način, kako mi razumemo demokracijo.

Zakaj tedaj niste dvignili glasu? 

Verjetno zato, ker je bilo veliko avstrijskih komunistov med drugo svetovno vojno zaprtih in tega časa ne bi mogli prestati brez misli, da nekje na svetu obstaja dejanska alternativa oziroma Stalin kot rešitelj. Drugi razlog je, da zaradi nenehnih napadov nase dobiš tršo kožo: avstrijska televizija ORF se nam je šele v devetdesetih letih opravičila, ker je desetletja širila neresnice, češ da je naša stranka v petdesetih letih hotela izpeljati vojaški udar. Neumnost. A ne glede na to: ravnali smo napak, ker nismo obsodili Stalina, italijanski komunisti so recimo ravnali veliko pravilneje.

Zakaj je torej zdaj v Avstriji ideja komunizma vse bolj priljubljena oziroma zakaj ima vaša stranka zadnja leta takšne uspehe? 

Gotovo ne zaradi nekakšne nizke volilne udeležbe. Če ne bi bilo KPÖ, bi bila volilna udeležba še nižja, saj gre marsikdo na volitve samo zaradi nas. Za razočaranje nad avstrijsko politiko sta krivi obe veliki stranki, to so krščanski demokrati (ÖVP) in socialdemokrati (SPÖ), ki so s svojimi velikimi koalicijami zgolj ohranjali dosedanje stanje in niso pripomogli k nobenim korenitejšim spremembam. Mi smo drugačni. Naša stranka raste že več let, počasi in vztrajno. Sama sem prepričana, da razlog za to ni trenuten ali naključen, ampak da nam je uspelo pridobiti zaupanje ljudi. Komunisti smo imeli v Gradcu nekaj desetletij enega svetnika, pred 30 leti smo dobili dva, leta 1993 smo imeli tri, nato smo leta 1998 na volitvah že dobili osemodstotno podporo in pet svetnikov. Ker se v Gradcu posamezni resorji delijo po proporcionalnem ključu, smo že, ko smo bili opozicijska stranka, uspešno vodili stanovanjsko politiko, leta 2003 pa smo že dobili župana, to je bil Ernest Kaltenegger. Naša stranka je tedaj dobila 20 odstotkov glasov. Prišli smo tudi v deželni zbor Štajerske.

Uvedli smo dodatek k tržnim najemninam: nihče v Gradcu za najemnino s stanovanjskimi stroški vred ne odšteje več kot tretjine svojih prihodkov.

Kako natančno se torej Komunistična stranka Avstrije razlikuje od drugih sorodnih strank pri vas, torej od Socialdemokratske stranke Avstrije ali Zelenih? 

Najpomembnejša razlika je, da smo osredotočeni na javno dobro, na krepitev javne lastnine. Naša temeljna politika je, da mora biti vse, kar človek nujno potrebuje, v javni lasti. To pomeni, da mora občina ali pa država skrbeti za javna stanovanja, za šole, elektrika mora biti po našem prepričanju pod javnim nadzorom, upravljanje vode, vrtci tudi, vsak mora imeti toplotno energijo in tako naprej, nič, kar človek nujno potrebuje, ne sme biti prepuščeno zasebni iniciativi, ampak mora biti vse pod javnim nadzorom. To je največja razlika med nami in drugimi strankami, še posebej v razmerju do Zelenih, ki s privatizacijo javnih storitev nimajo tolikšnih težav. Zeleni so v Avstriji že prevečkrat popustili ÖVP, ki zagovarja privatizacijo, podobno tudi SPÖ. Naša druga točka pa je, da mora biti vsak posameznik s svojimi dolžnostmi in pravicami brez vsakršne diskriminacije član politične družine. V Gradcu živijo ljudje več kot 160 različnih nacionalnosti – slovenska družba je v primerjavi s tem veliko bolj homogena – vsak naš ukrep je zato zelo premišljeno naravnan tako, da ne delamo razlik med različnimi kulturami ali verstvi.

Verjetno je to povezano z vašo življenjsko zgodbo. Po očetu ste Iranka? 

Pri štirih letih so me posvojili starši iz Avstrije, moja prava mama je iz Zgornje Avstrije, oče pa je Iranec. V šestdesetih in sedemdesetih letih so v Avstrijo prihajali številni študenti z Bližnjega vzhoda. Oče je sicer priznal očetovstvo, a je odšel nazaj v Iran. V resnici sem še večja mešanica: po očetovi strani, mislim očeta, ki me je posvojil, imam dejansko madžarske korenine, po materini strani, torej po materi, ki me je posvojila, pa češke. To je pač Avstrija. Moji vnuki bodo morda kdaj v prihodnosti povezani z Libanonom. Gradec je bil nekoč zelo konservativno mesto, a nam ga je uspelo preleviti v mlado, ustvarjalno, univerzitetno in odprto mesto.

Kaj konkretno ste na položaju županje naredili v tej smeri, ste recimo kaj podržavili? Kako ste okrepili javne storitve? 

Že v času, ko smo bili v opoziciji, smo dosegli, da je dobil Gradec močno javno stanovanjsko politiko. Zaradi nas se mesto ni odločilo za razprodajo javnega najemniškega fonda stanovanj, kot sta to želeli ÖVP in SPÖ, ampak za gradnjo javnih stanovanj. Leta 2005 smo zato pripravili referendum o tem vprašanju in na njem je kar 96 odstotkov ljudi glasovalo za ta naš predlog. Še več pa smo za krepitev javnega storili, ko smo prevzeli vodenje mesta. Uvedli smo recimo dodatek k tržnim najemninam: nihče v Gradcu za najemnino s stanovanjskimi stroški vred ne odšteje več kot tretjine svojih prihodkov. V teh primerih lahko občani pridejo k nam na stanovanjski urad in jim plačamo razliko. Ta sistem imamo v Avstriji le mi. Leta 2012 smo uvedli tudi tako imenovane socialne vozovnice; če si upokojenec, brezposeln, če imaš nizke dohodke, lahko ves javni prevoz uporabljaš po zelo znižani ceni. Dobiš tudi denar za šolo, dobiš dodatek pri porabi energije, ni ti treba plačevati članarine za različna združenja, brezplačno lahko uporabljaš kopališča in tako naprej. Tak status ima v Gradcu, kjer živi okoli 300 tisoč ljudi, približno 15 tisoč občanov. Poleg tega po novem pospešeno še naprej gradimo javna najemniška stanovanja.

V Wikipediji piše, da je vaša stranka skrajno leva. Kaj je pri teh ukrepih skrajno levega? 

Gospod Mekina, kaj piše v Wikipediji ali kaj o nas pravijo druge stranke, nas ne zanima. Očitek, da smo skrajno levi, razširjajo tisti, morda premožnejši meščani, ki so ugotovili, da nas ni mogoče kupiti, ker smo konsekventni, ker z nami ni mogoče sklepati dogovorov ali poslov. Za nas je vseeno, ali sedi za mizo sindikalist ali član kakšnega gospodarskega združenja, zapornik ali upokojenec, nihče ni manjvreden, vsak človek potrebuje svojo politično domovino in pogled od spodaj navzgor, ki ga zastopamo, bo vedno obstajal. To se zdaj seveda sliši kot navadna floskula, ampak ta imidž ali to zaupanje smo si zgradili z načelnim in več deset let trajajočim delom.

Največji samooklicani slovenski komunist Žižek pravi, da je dejansko danes največ socializma na razvitem Zahodu, v kakšni Rusiji ali v komunistični Kitajski pa je doma najokrutnejši kapitalizem. Bo torej komunizem počasi, kot je napovedal Marx, res zaživel v najrazvitejših državah, kakršna je Avstrija? 

V Indiji in Nepalu imate tudi močni komunistični stranki. V Nepalu je predsednik vlade komunist, na Japonskem je komunistična stranka druga najmočnejša stranka v vladi. V Belgiji ima komunistična stranka veliko županov in mestnih svetnikov in na prihajajočih volitvah se jim nasmiha še boljši izid. Na drugi strani pa imate bogato Švedsko, kjer je prišlo do regresije: v času Olofa Palmeja, v osemdesetih letih, je bila Švedska sinonim socialne države blaginje, danes je drugačna država. V njej je veliko revščine, migrante in reveže so getoizirali, zdaj tam živijo otroci, ki nimajo prihodnosti. Švedska je primer napačnega razvoja, seveda tudi Velika Britanija, ampak v Veliki Britaniji to ni presenečenje. Zakaj vedno znova gori v Parizu? Francija je tudi bogata država. Skratka, mislim, da ni pravila. Na Zahodu imamo socialne pravice, za katere pa se je treba vedno znova boriti. Marsikje tudi razvite države nazadujejo.

Doslej sem darovala že več kot 1,1 milijona evrov. To nadaljujem tudi na županskem položaju. Imam 9400 evrov plače, od tega obdržim 2000 evrov, vse drugo doniram.

Kako priljubljena je komunistična stranka v Avstriji, kaj vse ste že dosegli in kako vam kažejo javnomnenjske ankete v prihodnosti? Letos boste v Avstriji imeli tudi parlamentarne volitve. 

V Innsbrucku smo letos po dolgih desetletjih ponovno dobili mesto v občinskem svetu, v Linzu imamo dva svetnika, na Dunaju imamo svetnike v nekaterih okrožjih, v Salzburgu smo postali druga najmočnejša stranka v mestu in še v dveh drugih občinah. Ne smete niti pozabiti, da so naši svetniki in namestniki županov po vsej avstrijski Štajerski, kjer imamo od 10- do 18-odstotno podporo.

Poleg vas, komunistov, je presenetljivo v Avstriji zelo močna tudi skrajno desna svobodnjaška stranka FPÖ. Gradec je približno 20 let vodila koalicija med FPÖ in ljudsko stranko (ÖVP). Je volivec, ki voli FPÖ, nato tudi volivec,ki voli komuniste? 

Kjerkoli v Avstriji, kjer smo močni mi, komunisti, FPÖ ni močna. Ampak razlog za to ni, ker se isti volivec včasih raje kot za FPÖ odloči za komuniste, razlog je v tem, da v teh krajih, kjer smo močni komunisti, ni toliko strahu in nestrpnosti. Navadno analitiki rečejo, da FPÖ volijo neizobraženi ljudje, ki so dovzetnejši za populistično propagando. A če pogledate natančneje, vidite, da FPÖ volijo tudi skupine premožnejših, ki jim ali ne gre več tako dobro kot prej ali pa se čutijo ogrožene. Podražitve danes zadevajo vse ljudi, tudi vojna v Ukrajini prizadene vse ali zbuja strah pri vseh. Proti temu se borimo z vključevanjem ljudi v skupnost, tako razblinjamo strahove in stereotipe. Sama recimo nikoli nikogar ne vprašam, koga je volil, trudim se, da ljudi ne bi delila na bele in črne, nanje ne gledam od zgoraj, ampak jih jemljem resno in jim poskušam prisluhniti ne glede na politično barvo. Šele če tako ravnaš, pridobiš zaupanje in se lahko potem z ljudmi pogovarjaš in rešuješ najtežja vprašanja.

Znani ste tudi po dobrodelnosti, doslej ste darovali že več kot milijon evrov. 

Drži, doslej sem darovala že več kot 1,1 milijona evrov. To nadaljujem tudi na županskem položaju. Imam 9400 evrov plače, od tega obdržim 2000 evrov, vse drugo doniram.

Ampak ali ni to tudi neke vrste populizem? Socialne probleme bi morale reševati socialne službe in ne županja z donacijami. 

To ni populizem, ker socialne službe zaradi zakonskih omejitev marsikomu ne morejo pomagati, poleg tega so socialne stiske pogosto ogromne ali pa zelo specifične. Vzemimo za primer avstrijski šolski sistem, ki je v katastrofalnem stanju: številne družine ne zmorejo več, veliko je skrbi, veliko otrok ima duševne motnje, ne znajo jih niti naučiti prav pisati ali brati – vse to je osredotočeno na nekaj šolah v Gradcu – kar je bila desetletja izobraževalna politika ÖVP ne le pri nas, ampak po vsej državi. To izobraževalno getoizacijo poskušamo zdaj razbiti, velik del mestnega proračuna porabimo, da lahko nekateri otroci gredo na skupne izlete, da malce razbremenimo učitelje. Če šola reče, da potrebuje denar in da dobi za te namene premalo sredstev od države ali občine, je moja dolžnost, da ji pomagam.

To ni populizem. V komunistično partijo nisem šla, da bi obogatela. Če lahko, potem pomagam. K meni recimo pride upokojenka, ki si ne more priskrbeti zobne proteze, saj ta stane 6000 evrov. Polovico ji bo plačala zavarovalnica, kakšnih 1500 evrov je privarčevala sama, 1500 pa ji bom seveda plačala jaz, in to neposredno zobozdravniku. Podobno velja za nekoga, ki ne more plačevati najemnine: neki mlad fant, ki je bil pri štirih letih odstranjen iz svoje nasilne družine v mladinski dom. Zdaj so ga odpustili iz doma, občina mu je sicer uredila stanovanje, a če pravočasno ne plača vseh stroškov, bo stanovanje izgubil. Takšnim primerom pomagam. Če si redno zaposlen in imaš 2500 evrov neto plače, še ne pomeni, da ne moreš priti v stisko, toda v takšnih primerih ti država ne pomaga.

Očitek, da smo skrajno levi, razširjajo tisti, morda premožnejši meščani, ki so ugotovili, da nas ni mogoče kupiti, ker smo konsekventni, ker z nami ni mogoče sklepati dogovorov ali poslov.

Komunisti ste v Gradcu znani predvsem po ukrepih v stanovanjski politiki. V Sloveniji zdaj tudi gradimo javna stanovanja, vlada za zdaj v ta namen daje 25 milijonov evrov na leto. Koliko za stanovanja namenjate v Gradcu in koliko stanovanj ste že zgradili? 

To je težko reči, v zadnjih dveh letih smo zgradili 310 stanovanj in kupili še dve zemljišči, na katerih bomo zgradili dodatnih 300 stanovanj, v enem mandatu lahko torej v Gradcu zgradimo od 500 do 600 kakovostnih in lepih stanovanj. Teh ne gradimo koncentrirano v nekem delu mesta, ampak jih razporejamo po vsem mestu. Koliko za to namenjamo na leto? Za nakup dveh zadnjih zemljišč smo plačali 8,6 milijona evrov, v enem od primerov nas bo novogradnja 45 stanovanj stala 18 milijonov evrov in tako naprej. Težko je oceniti, koliko dajemo na leto, ker so to projekti, ki trajajo več let. Vsekakor pa je pomembno, da se v gradnjo javnega stanovanjskega fonda neprestano vlaga, saj je povratna doba takšnih naložb lahko tudi do 50 let.

Je Dunaj tudi vaš ideal? 

Stanovanjska politika avstrijskih socialdemokratov med obema vojnama in po drugi svetovni vojni je bila svetovni unikum, vsi so govorili o rdečem Dunaju. S tem so na Dunaju dokazali, da je mogoče v gospodarsko najtežjih časih graditi lepa in dostopna stanovanja za vse. Zadnja leta sicer po mojem mnenju Dunaj malce zaostaja, veliko projektov prenaša na zasebnike ali gradi v povezavi z njimi, zaradi česar nato nima več takšnega vpliva na upravljanje stanovanj in na višino najemnin. A Dunaj je bil socialdemokratsko mesto, Gradec, drugo največje avstrijsko mesto, pa je bil ves čas pod nadzorom meščanskih strank, zato so naši izzivi večji. Ni tako nepomembno, kdo vodi politiko. Če mestu desetletja vlada en tip politike, je tak Titanik nemogoče hitro obrniti.

Kako še – poleg javne stanovanjske gradnje – v Gradcu krepite javne storitve? 

Stanovanjska gradnja je le del, del teh politik je tudi energetska sanacija stavb, torej izolacija. Eden naših najpomembnejših projektov pa je gradnja mestne elektrarne. Gre dejansko za gradnjo sežigalnice odpadkov, iz katere bomo za mesto dobili toplotno energijo in elektriko. Danes odpadke izvažamo na Češko, da jih tam sežgejo, kar je z vseh mogočih vidikov iracionalno. Poleg tega – morda ste videli na poti sem – gradimo nove tramvajske proge, kolesarske poti, igrala za otroke, v socialnem varstvu in oskrbi smo zvišali plače vzgojiteljicam in podobno. Naš model dolgotrajne oskrbe recimo prevzemajo tudi druga mesta na avstrijskem Štajerskem. V skladu s tem modelom ni treba nobenemu starejšemu, ki potrebuje oskrbo, oditi v dom za ostarele, ampak lahko ostane doma in tam zanj skrbijo socialne službe. Izračunali smo namreč, in o tem prepričali tudi ÖVP, da je javni strošek podoben, če starostnike oskrbujemo na domu. Če se kateri od starejših ljudi odloči, da potrebuje oskrbo na domu, za to plača zgolj znesek, ki je višji od minimalne pokojnine, v vsakem primeru mu torej ostane približno 1500 evrov.

Ampak kritiki vam očitajo, da ima Gradec že 2,5 milijarde evrov dolgov. 

Dolgov imamo 1,8 milijarde in ni mesta v Evropi, ki nima dolgov, vprašanje je le, kako mesto ta javni denar potroši. Prepričani smo, da se naložbe v javne storitve najbolj splačajo. Namesto na gradnjo gradov ali muzejev smo se osredotočili na krepitev vzgoje, gradnjo javnih stanovanj, na drugi strani pa pri tako imenovanem luksuzu varčujemo. Vse koalicijske politične stranke, poleg nas so to še Socialdemokratska stranka Avstrije in Zeleni, smo se odločile, da bomo vsako leto za deset odstotkov zmanjšale transferje političnim strankam.

Če bo KPÖ kdaj pomembna stranka na ravni države, se boste morali ukvarjati tudi z največjimi vprašanji. 

Saj se. V stranki smo ponosni, da smo v zadnjih letih dobili številne nove člane, ki imajo zelo široke kompetence, in to po vsej državi. Komunisti v Avstriji smo nekakšni otočki upora v širokem nacionalnem morju, na nacionalno raven želimo vstopiti od spodaj, s krepitvijo stranke v skupnostih, mestih, občinah in podjetjih.

Kakšno je stališče stranke do vojne v Ukrajini? 

Vsaka država ima pravico do samoobrambe, Putin in njegovi privrženci nimajo z nami nič, smo pa strogo proti vstopu Avstrije v kakršnekoli vojaške zveze. Ponosni smo na avstrijsko nevtralnost in ta za nas ne pomeni, da smo lahko indiferentni. Zelo jasno Putina označujemo za agresorja, hkrati pa se zavzemamo za mir, nasprotujemo vojni in oboroževanju. Kar zdaj vidimo v Evropi, kjer gre velik del proračunov za oboroževanje, je nekaj, kar je za nas povsem nesprejemljivo.

Mirovniki v Sloveniji znajo reči, da je danes mirovniška pozicija tudi, če podpiraš pošiljanje orožja v Ukrajino. 

S tem se ne strinjam. V tem primeru bi se Avstrija vključila v vojno, temu pa nasprotujemo. V Gradcu smo sicer pomagali veliko Ukrajincem, od nas dobijo vso mogočo podporo, mesto je tudi sklenilo partnerstva z dvema ukrajinskima mestoma in zdaj jima pomagamo. Naše stališče, kdo je kriv za to agresijo, je jasno, nikoli pa ne bomo tega spopada podžigali. Pri vas je morda lažje zavzeti drugačno stališče. Vaša država ni napadla nobene druge države, vas so napadli fašisti in vi ste se branili. Pri Avstriji je bilo to malce drugače, zaradi česar je tudi velika večina Avstrijcev glede teh vprašanj zadržana. Raje dvakrat premislimo, ko gre za vojaške odločitve.

Letos jeseni bodo v Avstriji parlamentarne volitve. Se vam bo uspelo prebiti na nacionalno raven? 

V parlamentu za zdaj nimamo še nobenega poslanca, na prejšnjih parlamentarnih volitvah se nam je izid izboljšal z 0,7 odstotka na odstotek. Zdaj nam ankete kažejo približno štiriodstotno podporo, če bo podpora res takšna, bomo prišli v parlament. Sama sicer glede tega nimam nobenega občutka, v Gradcu znam oceniti, kakšen bo izid volitev, ker srečujem ljudi, na ravni države pa ne. Dvomim, da nam bo uspelo, je pa po drugi strani res, da naše politike ali rešitve posnema marsikdo v Avstriji, to pa je tudi svojevrsten uspeh.