Grega Repovž

10. 5. 2024  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Uvodnik / Spet

Ta teden je družba Panvita, največja domača agroživilska skupina, ki ima v najemu kar 3000 hektarjev državnih kmetijskih zemljišč, večinoma v Prekmurju, dobila novega večinskega lastnika. Čeprav je po vseh razvitih državah v zadnjem desetletju prehranska neodvisnost ne samo ekonomska, ampak celo geostrateška in celo varnostna usmeritev – zaradi naraščajoče svetovne populacije ter tudi izginjanja in spreminjanja kmetijskih zemljišč zaradi podnebnih sprememb –, je novi lastnik 51-odstotnega deleža postal hrvaški sklad Meritus ulaganja. Za njim tudi tokrat stojijo hrvaški pokojninski skladi, torej z drugimi besedami država Hrvaška. Seveda, tudi Hrvaška in njene družbe vedo, da je prehranska neodvisnost ekonomska, geostrateška in varnostna zadeva. In da se cena hrane v prihodnosti lahko samo še vzpenja.

Še preden bi zapadli v jezo nad ravnanjem Slovenije, vlade in državnih naložbenih skladov, je treba pojasniti nekatere stvari. Panvita je družba v zasebni lasti družine Polanič. Ni šlo torej za prodajo državnega deleža. No, na tej točki moramo pojasniti, da je tako od leta 2021, ko je SDH pod vodstvom SDS prodal 26 odstotkov Panvite družini Polanič, ki pa je pred tem že obvladovala večinski delež. Janševa vlada oziroma takrat SDH je četrtinski delež prodala družini Polanič za danes naravnost smešen milijon evrov, če vemo, da je novi večinski lastnik Meritus ulaganja zdaj za 51-odstotni delež odštel 50 milijonov evrov. Še enemu nesporazumu se moramo izogniti: z vidika družine Polanič in družbe Panvita gre pri vsem skupaj za razvojno, dobro potezo. Očitno je, da se Panvita pripravlja na razvojni korak, ki ga morajo danes narediti vse resne kmetijske in agroživilske družbe, od velikih do malih kmetij: pripraviti se morajo na temeljno spremenjene razmere, ki izhajajo iz podnebnih sprememb. Naj se kmetje in njihove organizacije še tako hudujejo zaradi podnebnega prehoda, ki ga izvajata Slovenija in Evropska unija, vsak slovenski kmet že ve, da se podnebje spreminja in da so prilagoditve nujne, če želi ostati na trgu čez deset ali petnajst let. Meritus ulaganja zato ni preprosto kupil deleža v Panviti, ampak je kar 40 milijonov evrov vplačal v obliki svežega kapitala, le 10 milijonov evrov pa plačal Polaničem, ki aktivno ostajajo v družbi.

A vse navedeno ne spremeni dejstva, da je s tem, kar se je zgodilo, z vidika republike Slovenije in njene moči, vse narobe. V preteklosti je v tuje, spet zlasti hrvaške roke, prešel že ogromen del prehranske verige, od Žita, Droge Kolinske, Fructala do Mercatorja, v slovenskih rokah ni niti ene relevantnejše trgovske verige. To so vse izgubljene bitke, na katere seveda lahko vedno znova opozarjamo – a to prav nič ne pomaga. Lahko pa na tej točki zapišemo, da se je vlada veliko teže spopadala že z inflacijo, ki je prizadela predvsem prebivalstvo, preprosto zato, ker ima znotraj prehranske verige odsotne sogovornike. Ti tuji lastniki namreč sledijo svojim poslovnim interesom ter – ko je treba – interesom svojih držav, ne pa slovenske. Ko hrvaški pokojninski skladi kupujejo ali financirajo nakupe slovenskih družb, jih – popolnoma logično – zanima na koncu interes hrvaških upokojencev, ne slovenskih, če to zapišemo zelo grobo. In to je popolnoma prav, ne le logično.

Z vsako novo slovensko vlado znova upamo, da je prišel čas, da bo ta nova ekipa razumela, kako pomembno je za državo, da imajo družbe, ki delujejo v tej državi, če je le mogoče, tudi slovenske lastnike ter da je tudi država vključena v čim več družb, tako kot na primer v Nemčiji, Franciji in – ne nazadnje – na Hrvaškem. Hrvati razumejo, tudi zaradi slabih izkušenj. Ne gre namreč zgolj za plačevanje davkov. Ampak zato, ker je nacionalna lastnina dejanska moč države. Najboljši primer tega je letališče Brnik, danes v lasti družbe Frankfurt Airport. Brnik je postal z novim lastnikom predvsem servisno letališče, Slovenci pa posledično pogosto uporabimo druga letališča, ker potniški leti za nemškega lastnika niso tako relevantni.

V Janševi vladi na to niso bili občutljivi, ne nazadnje so hoteli prodati Madžarom največje turistično podjetje v državi – pa čeprav o slovenstvu in Sloveniji ves čas veliko in pompozno govorijo. A kot smo zapisali na začetku, prehranska neodvisnost in varnost sta še mnogo bolj resni zadevi kot na primer turizem. Zaradi podnebnih sprememb nenadoma postaja – če samo malo pretiravamo – pomembno vsako drevo, vsaka njiva in predvsem vsak kmetijski pridelovalec, do najmanjšega kmeta. V neki točki se lahko prav na področju prehrane in hrane na tem svetu zelo zaplete. Velja se zgolj spomniti začetka ruske ofenzive na Ukrajino, ki je zaradi blokiranega ladijskega prometa z žitom nemudoma povzročila lakoto v delu afriških držav. Velja se spomniti, kako je vročina leta 2022 izsušila italijansko reko Pad in uničila neverjetne količine pridelkov italijanskih kmetov. Hrana je v zadnjih lotih postala izjemno pomembno blago. Nihče se ne šali z njo.

Nobenega dvoma ni, da je slovenska politika vedela, da Panvita išče vlagatelja. Verjetno so se politiki tudi tokrat pogovarjali o tem, koliko bo zaslužila družina Polanič. Žal je to domet teh krajev. V drugih državah tovrstne kapitalske premike spremljajo obveščevalne službe in svet za nacionalno varnost.