Janko Lorenci

10. 5. 2024  |  Mladina 19  |  Kolumna

Komentar / Napaka v konstrukciji

Unija v težavah

Naša Evropa lahko umre, je nedavno rekel francoski predsednik Macron. Dramatične besede je izrekel za notranjepolitično rabo in za to, da je francoske jedrske sile ponudil za skupno evropsko obrambo. To bi koristilo tudi pešajoči francoski jedrski industriji. Hkrati pa ima Macron prav: Unija je res v hudih težavah.

Take in drugačne krize so sicer njena stalnica. Samo po letu 2000 so jo stresli huda finančna kriza, begunski val in epidemija. Vsaka kriza jo je nekoliko zdelala in oslabila. Glavni problem pa je v tem, da je hkrati s pretresi od zunaj ogrožena tudi navznoter.

V širšem okolju jo mučijo veliki geopolitični premiki, izraženi tudi z ukrajinsko vojno in morijo v Palestini. Obe ji škodita gospodarsko, politično in psihološko. Obe razdvajata njene članice in jo kot skupnost slabita, hkrati pa pehata v osamljenost v razmerju do svetovnega juga. Unija se na obe krizi odziva zgrešeno; slepo sledi utrujenemu svetovnemu hegemonu (Ameriki), namesto da bi poskušala v Ukrajini in Palestini doseči začetek pogajanj in mir. Svet spreminja tudi podnebna kriza, EU pa v tem prelamljanju ostaja brez avtonomne politike, odvisna od velikega brata onstran Atlantika. Pri tem ne ve, kaj bo z nesrečnim sorodnikom, če bo na volitvah zmagal Trump, ki je že rekel, da Evrope ne bo branil, če bo jedrsko napadena. Zato si Bruselj prvič nekoliko resneje govori, da bi morala EU postati strateško avtonomna. V praksi se ta negotovost kaže samo kot pospešeno oboroževanje vrste članic, pri čemer pa Unija od Rusije vojaško ni resno ogrožena že zato, ker je, z izjemo jedrske oborožitve, od nje prej močnejša kot šibkejša.

A hujše od zunanjih groženj Unije se zdijo njene notranje težave.

EU je dokaj ohlapno povezana skupnost, daleč od klasične države; skupaj jo držita predvsem gospodarska prepletenost in ureditev, ki ji še naprej daje pečat neoliberalni kapitalizem. Nekoč trdno soglasje o liberalni demokraciji pa popušča. Jasno znamenje tega je naglo napredovanje skrajne desnice po vsej Uniji. To ni naključje; družbe so povsod ostro razslojene, zdelane od pritiskov zaporednih kriz, v strahu pred negotovo prihodnostjo. Ureditev čutijo (velja tudi za srednji sloj) kot nestabilno, manj varno, krivično, zato izgubljajo zaupanje v zmerno in liberalno politiko, ki je večinoma še na oblasti in vzdržuje stanje, kakršno je. Jedro težav Unije je torej v njeni osnovni političnoekonomski ureditvi, značilni za vse članice. Tudi komisija in svet Evrope, odločilni instituciji skupnosti, o njej nimata dvomov.

Tako stanje je hvaležen teren za skrajno desnico in njena orožja: nacionalizem, obljubljanje preprostih rešitev, hlinjeno skrb za malega človeka, verbalno nasilnost, sovražnost do migrantov in »onih zgoraj« (zmerne politike). Skrajneži pa uspevajo tudi zato, ker liberalne in progresivne ideje in politike – emancipacija žensk, uzakonjena strpnost do manjšin, enakost ras… – kršijo »naravni red stvari«. Skratka, jahajo na nostalgiji po dobrih starih časih, ki so bili v resnici v marsičem slabi, vsekakor pa so neponovljivi.

Godlja pesimizma, negotovosti, nakopičene jeze je doma tudi v najrazvitejših delih Unije. Nemčija, najmočnejša članica in dolgo sinonim močne, stabilne, demokratične države, gospodarsko stagnira, zaostaja v digitalizaciji, pretresajo jo stavke, hkrati pa se krepi njena skrajna desnica, AfD. Nekoč idealizirana podoba Nemčije se spreminja v svoje nasprotje in ponekod zbuja bojazni tudi zato, ker se država pospešeno oborožuje. Nekateri že vidijo nevarnost nekakšne ponovitve Hitlerjevega vzpona na oblast, drugi se bojijo »zgolj« melonizacije ali orbanizacije dežele.

Velike nevarnosti, da bi skrajna desnica sama zavladala Nemčiji ali kaki drugi veliki članici Unije kljub slabim trendom, za zdaj ni. Resnejša pa je možnost, da bi z njo sklenile zavezništvo te ali one konservativne desne stranke in jo tako zrinile v oblastno sfero. To bi bila svojevrstna izdaja demokracije. Posledice bi bile daljnosežne: v Uniji bi se še bolj uveljavila nacionalizem in protekcionizem, trd neoliberalizem bi se nadaljeval, zeleni prehod pa izjemno upočasnil. Tekmovanje med članicami bi se okrepilo, sodelovanje pa zrahljalo, socialna slika bi se poslabšala, družbena tolerantnost bi drastično upadla, družbe pa bi postale še nemirnejše. Pod črto: Unija z močnejšo skrajno desnico bi bila navznoter in navzven še bolj neenotna, šibka in neavtonomna.

Že če bi skrajna desnica s pomočjo zmernih sester prišla na oblast v eni sami veliki članici, denimo v Franciji ali Nemčiji, bi se slabi procesi še pospešili in zaživeli bi v drugačni, nevarnejši Uniji. Tudi če takega prodora skrajne politike ne bo, bo družbena scena povsod ostala nemirna in konfliktna, Unija pa v tradicionalnih težavah. Osnovni vzrok za to je, kot rečeno, ureditev, sistem. Težave se bodo povečale, če bo Unija v teh časih nizke rasti s ponovno uvedbo fiskalnega pravila zategnila finančne uzde. Še naprej bodo pritiskali tudi zunanji dražljaji – Ukrajina, Palestina, geopolitični premiki, podnebna kriza ...

Unije vse to ne bo kar razneslo, ogrožena pa bo čedalje bolj. Ta čas je odločilno, da zmerna desnica ne sklene pakta s skrajneži, vsa zmerna politika pa resno razmisli o strateški avtonomiji, naredi kaj za mir v Ukrajini in Palestini in ostane zelena. Prej ali slej pa si bo morala zastaviti tudi vprašanje, kako ukrotiti kapitalizem. Nastanek EU je bil genialna stvaritev velikih politikov – s konstrukcijsko napako, ki jo je čas sčasoma razgalil, zdaj pa je skrajni čas, da se popravi ali odpravi. Saj postaja očitno, da Unija ne more ostati demokratična ali pa sploh preživeti z nenadzorovanim kapitalizmom, ki dela družbe brutalne in kaotične, proizvaja skrajno desno politiko, zmerno pa ima pod komando.