Dom strahov?

»Ob številnih priložnostih sem bila deležna nadiranja, neprimernih komentarjev, tudi zelo vulgarnih izrazov, za katere si nisem niti predstavljala, da so lahko izrečeni v hramu slovenske kulture,« pripoveduje oseba, ki je bila zaposlena v kulturno-kongresnem centru Cankarjev dom, naši največji javni kulturni ustanovi. Konkretnih opisov ne želi razkriti javnosti, da se ne bi prepoznala njena identiteta, čeprav v Cankarjevem domu danes ne dela več. »Odšla sem, ker sem dala prednost svojemu zdravju,« pravi. »A nisem bila edina.« Tudi nekateri drugi sodelavci naj bi bili imeli dovolj kričanja, zmerjanja, kletvic, opravljanja. »Danes mi je žal le, da nisem odšla veliko prej, že ob prvi neprimerni komunikaciji.«

Oseba iz uvoda neprimernega ravnanja, ki ga je bila, kot poudarja, deležna od vodstva, nikoli ni prijavila. Tudi njeni sodelavci ne. Kot so nam povedali, je takšno ravnanje težko dokazati, sploh za nazaj. Ključni razlog pa je bil, pravijo, strah pred zamerami, povračilnimi ukrepi, navsezadnje izgubo zaposlitve. Cankarjev dom je ustanova z velikim deležem delavcev, starejših od 50 let, ki so težje zaposljivi.

Tudi z nami so zaposleni iz Cankarjevega doma, potem ko smo se odpravili po sledeh pisnih anonimnih namigov o domnevnem neprimernem ravnanju, spregovorili šele anonimno in po zagotovilu, da tudi opisov, ki bi razkrili identiteto zaposlenih v hiši, ne bomo objavili, da jim s tem ne bi škodovali. Nekateri se niti pod temi pogoji za pogovor niso odločili zlahka. Najbolj jih je skrbelo, da bi vodstvo kljub vsemu zaznalo sledi, da so bili v stiku z nami.

Anonimna pričevanja so dvorezen meč. Vedno obstaja dvom, vprašanje, ali jim lahko zaupamo. Zato smo si, potem ko smo slišali prvo, drugo in tretje, vzeli čas in preverjali naprej. Pogovore smo opravili z desetimi ljudmi, ki so zaposleni v Cankarjevem domu ali so bili v njem zaposleni in so iz njega v zadnjih nekaj letih odšli. Njihova pričevanja so bila zelo podobna.

Kot so povedali, so bili nekateri med njimi sami tarče neprimernega ravnanja. Nekaterim so o tem, da so tarče, pripovedovali sodelavci ali pa so bili nadiranju in poniževanju sodelavcev priča na sestankih, kjer je bilo navzočih več ljudi. Povedali so, da naj ne bi šlo za občasne izbruhe jeze, temveč za ponavljajoče se ravnanje z nekaterimi zaposlenimi. Ozračje v delovnem okolju naj bi bilo za marsikoga postalo moreče. Za to naj bi bila po besedah sogovornikov odgovorna generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, pa tudi nekateri od preostalih vodilnih.

Na ministrstvu za kulturo so prejeli anonimni pismi, ki opisujeta neprimerno ravnanje v odnosu do podrejenih v Cankarjevem domu. Zato so direktorico prosili za pojasnila, prijavi pa odstopili pristojnemu inšpektoratu.

Praviloma naj bi bilo šlo za neprimerno besedno komunikacijo. Več sogovornikov pa nas je opozorilo tudi na primer iz leta 2018. Na dan, ko so odprli Ljubljanski filmski festival Liffe, naj bi bilo iz ene od pisarn slišati močno ropotanje, »kot bi kdo s stolom z vso silo udarjal ob tla«. V pisarni naj bi bili po navedbah prič dve osebi. Generalna direktorica Cankarjevega doma in še ena oseba, ki o tem ne želi govoriti. »Ropotanje smo takrat slišali številni v našem nadstropju in tudi marsikdo v nadstropju nižje. Zaskrbelo nas je,« so povedali takrat prisotni.

V vodstvu javnega zavoda Cankarjev dom incident zanikajo. »Dogodek, ki ga opisujete, se ni zgodil, zato ga ni mogoče komentirati,« pravijo.

Tudi vsi drugi očitki, kot poudarjajo, ne držijo. »Cankarjev dom ima sprejet tako Pravilnik o mobingu kot Pravilnik o zaščiti žvižgačev, po katerih imajo zaposleni možnost anonimnih prijav. Za obe področji ima Cankarjev dom tudi pooblaščence, ki so člani kolektiva. Oba navedena pravilnika določata postopek, po katerem so anonimne (ali neanonimne) prijave obravnavane mimo vodstva Cankarjevega doma. V zadnjih desetih letih zoper nobenega od članov vodstva ni bila podana nobena prijava. Vodstvo ima nično stopnjo tolerance do nasilja. Generalna direktorica ima vsako sredo ’dan odprtih vrat’, ko lahko vsak zaposleni pride in pove, kar želi. To se je uveljavilo kot kakovosten in učinkovit način dialoga.« Vse to drži, prijav ni. Oziroma – dve sta. Vendar ne v hiši. Na ministrstvu za kulturo so prejeli anonimni pismi, ki opisujeta neprimerno ravnanje v odnosu do podrejenih v Cankarjevem domu. Do kakršnegakoli tovrstnega ravnanja imajo »ničelno toleranco«, zato so direktorico javnega zavoda povabili na sestanek in »jo prosili za pojasnila glede zapisanega«, anonimni prijavi pa so odstopili pristojnemu inšpekcijskemu organu.

Množični odhodi

Uršula Cetinski je vodenje naše v vseh pogledih največje javne kulturne ustanove – po površini, številu dvoran, zasedenosti dvoran in po zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov – prevzela leta 2014, ko je nasledila dolgoletnega generalnega direktorja Mitjo Rotovnika, ki je prvi kulturno-kongresni center na ozemlju nekdanje Jugoslavije vodil več kot tri desetletja, vse od leta 1982. Njeno imenovanje je bilo pospremljeno z visokimi pričakovanji in optimizmom, tudi v sami hiši, kjer je nekoč že delovala kot vodja odrskega programa. Imela je tudi bogate izkušnje, med drugim je soustanovila festival Mesto žensk in vodila Slovensko mladinsko gledališče. Predvsem pa je imela najboljši in najbolj dodelan program.

Cankarjev dom je naslednje desetletje vodila skozi zahtevno obdobje, ki so ga zaznamovale dolgoročne posledice ostrih proračunskih rezov, pandemija z zaprtji in omejitvami ter draginja in visoka inflacija. V javnosti je ves ta čas ohranila sloves močne in  vplivne kulturne menedžerke, ki še vedno predseduje tudi Nacionalnemu svetu za kulturo, kjer se ji mandat prav tako izteka.

A zadnja leta so se kritike na njen račun začele gostiti. Kulturniki so ji denimo očitali, da se Nacionalni svet za kulturo pod njenim vodstvom niti enkrat ni postavil po robu brutalni kulturni politiki tretje Janševe vlade. Očitali so ji, da je v programu Cankarjevega doma cenzurirala kar nekaj glasov, ki bi jih lahko razumeli kot kritične do Janševe vlade, kar so zdaj potrdili tudi naši viri. Sama je to zanikala in pozornost preusmerila k svojim dosežkom.

Uršuli Cetinski se drugi mandat izteče 14. oktobra. Marca je za Mladino povedala, da se bo o potegovanju še za tretji mandat odločila, potem ko bo ministrstvo za kulturo objavilo javni razpis, s katerim sicer konkretno zamuja. Takrat je predstavila tudi nekaj svojih dosežkov v zadnjem desetletju, iz česar je bilo razumeti, da o ponovni kandidaturi razmišlja: »Pripravili smo skoraj 17.000 umetniških in koncertnih prireditev, ustvarili 87,5 milijona evrov prihodkov, obiskalo nas je 3,8 milijona ljudi, s sodelavko sva pridobili 2,5 milijona evrov sponzorstev in donacij za umetniški program, približno 33 odstotkov programa smo namenili nevladnikom in samozaposlenim, rešili smo vsa delovna mesta, ki so bila resno ogrožena med pandemijo, po kateri smo hitro okrevali.« Dodala je še, da so v tem času popravili streho, prenovili dvorano Lili Novy, prenovili 30 garderob za umetnike, največjo, Gallusovo dvorano opremili z novim ozvočenjem, zgradili novo dvorano Alme Karlin, ustanovili baletni festival ... in da se je leta 2023 število obiskovalcev, ki se je vmes zelo zmanjšalo, že skorajda približalo tistemu v predkoronskih časih.

A kljub temu pričevanj o neprimerni komunikaciji v hiši ne bi smeli kar prezreti. »Pa tudi ne gre le za to,« pravi eden od sogovornikov. »Že kar nekaj časa smo priča množičnim odhodom, kolektiv je sesut, na številnih področjih se je znižala raven strokovnosti. Uršula Cetinski v medijih razlaga, kako je v Cankarjevem domu vse v najlepšem redu in kakšne uspehe dosega, ter si tako gradi pot do še enega mandata. A ni vse v redu. Razmere so pravzaprav zelo skrb zbujajoče.«

Anonimna pričevanja so dvorezen meč. Zato smo, potem ko smo slišali prvo, drugo in tretje, preverjali naprej. Zbrali smo deset pričevanj in vsa so si zelo podobna.

Cankarjev dom je pod vodstvom Uršule Cetinski res doživel močan, rekorden kadrovski osip. V javnem zavodu sicer pravijo, da je bilo število zaposlenih zadnje leto vseskozi približno enako, okrog 160. A v zadnjih 16 mesecih so objavili kar 107 javnih razpisov za prosta delovna mesta, od tega lani 76 in v prvih štirih mesecih letošnjega leta 31.

Samo konec aprila je bilo denimo odprtih 11 razpisov za prosta delovna mesta – za scenskega tehnika vrviščarja, glavnega vzdrževalca, tehnika strojnih inštalacij, tehnika za avtomatiko, dva lučna mojstra in pet snažilk. To jasno kaže, da je največji osip doživel tehnični sektor Cankarjevega doma. Od leta 2022 so, na primer, odšli skoraj vsi lučkarji. Nekatere razpise so morali po večkrat ponoviti, novi kadri pa so precej manj izkušeni, potrebujejo pomoč. A tudi kar nekaj položajev vodij v tem sektorju ostaja praznih; kot pravijo naši viri, trenutno nimajo redno zaposlenega vodje lučkarjev, vodje informacijske tehnologije, elektrovzdrževanja, strojnih sistemov ...

Razlogov za odhode iz tehničnega sektorja je več. Nekaj je bilo upokojitev, nekateri so odšli k delodajalcem, ki ponujajo višje plače in predvsem boljše delovne razmere. V Cankarjevem domu je namreč, kot pravijo v hiši, za te delavce »najbolj neugoden« »neenakomerno razporejen delovni čas«, ki se razpotegne v pozne večerne ure. Največja težava pa je plačni sistem v javnem sektorju, ki za tovrstno delo predvideva zelo nizke izhodiščne plačne razrede, »ki so pod minimalno plačo«.

»A tudi v preteklosti so bile plače nizke in urniki neugodni, pa zaposleni niso množično odhajali,« opozarjajo naši sogovorniki. Tudi k tem odhodom naj bi bilo pravzaprav prispevalo neugodno ozračje, ki se širi od zgoraj navzdol v sektorju, ki ga vodi direktorica Karmen Klučar, in v vsej hiši. »Nekoč so ti delavci imeli izziv, da svoje delo opravijo dobro. Čutili so, da nekaj štejejo, da so ekipa. Zdaj tega ne čutijo več. Izkušeni delavci odhajajo, in ker program ostaja enako obsežen, jih na koncu najemamo po precej višji ceni, da ga lahko izvedemo.«

Drugi sklop odhodov je povezan z zaposlenimi na vodstvenih ali srednjih vodstvenih položajih. Od leta 2021 do 2023 so denimo odšli trije programski vodje od šestih – ključni kadri, na katerih temelji kulturno-umetniški program, ki je primarno poslanstvo Cankarjevega doma, njegova javna služba. Nina Pirnat Spahić, Ingrid Gortan in Bogdan Benigar so bili izkušeni strokovnjaki, obvladali so posebnosti ustanove, ki mora v vsej svoji kompleksnosti delovati kot dobro naoljen mehanizem. O razlogih za odhod ne želijo govoriti. V Cankarjevem domu pravijo, da je ena oseba »odšla zaradi upokojitve«, drugi dve sta pri odpovedi »kot razlog navajali naveličanost z delom po več kot 20 letih na istem delovnem mestu in prenizko plačilo«. A naši sogovorniki vztrajajo, da to nikakor ne drži. Ena oseba je odšla na mah in si šele pozneje iskala novo zaposlitev. Upokojitev je bila predčasna.

Za predčasno upokojitev sredi mandata se je pred šestimi leti odločila tudi dolgoletna poslovna direktorica Jana Kramberger, ki je tesno sodelovala z vsemi tremi dosedanjimi generalnimi direktorji Cankarjevega doma. Na položaju jo je nasledila Barbara Štukelj, ki so jo zaposleni poznali kot zelo strokovno in prizadevno sodelavko, a jeseni 2022 je sredi mandata dala odpoved.

Nasledila jo je Marjeta Pečarič, ki je na ministrstvu za kulturo pred tem nekaj časa bdela prav nad delovanjem Cankarjevega doma. Čez pol leta je iz ustanove odšla.

Tisti nekdanji poslovni direktorici, s katerima nam je uspelo vzpostaviti stik, o svojem predčasnem odhodu nista želeli govoriti. Naši sogovorniki pa so prepričani, da sta bila zadnja dva povezana z neprimerno komunikacijo generalne direktorice in v enem primeru tudi tehnične direktorice. V Cankarjevem domu trditev zavračajo, češ da sta ob odhodu navedli drugačne razloge.

Vprašljivo poslovanje

Od septembra lani je poslovni direktor Cankarjevega doma Rajko Kotnik. Gre za upokojenega pravobranilca, ki se rad udeležuje prireditev, ni pa povsem jasno, kakšne izkušnje ima, da bi bil primeren za vodenje finančne politike Cankarjevega doma in za načrtovanje, analize in nadzor poslovanja – vse to bi kot poslovni direktor namreč moral obvladati. Podobno so se zaposleni spraševali že o njegovi predhodnici, ki prav tako ni bila strokovnjakinja za finance in poslovanje, a v Cankarjevem domu vztrajajo, da sta ob imenovanju oba izpolnjevala vse razpisne pogoje.

Če je tako, je čudno, da so pri pripravi poslovnega in računovodskega poročila za leto 2023 delo, ki ga je dotlej opravljal poslovni direktor, v precej večjem obsegu kot kadarkoli naložili podrejenim. Prvič doslej pa so za to delo (in prav tako pri finančnem delu programa za leto 2024) najeli tudi zunanjo pomoč. Računovodji Majdi Nahtigal so doslej skupno plačali že 15.250 evrov.

Zakaj so jo najeli? Kot pravijo, ker je »vodja finančno-računovodske službe«, torej Kotnikov podrejeni, pri pripravi računovodskega poročila ugotovil, »da za finančni del poročila oz. programa nima predhodnih izkušenj in se torej ne počuti kompetentnega«. To ne preseneča, saj za to delo še nikoli prej ni bil odgovoren v tolikšnem obsegu. V Cankarjevem domu so še dodali, da »gre za kompleksno delo, ki ga brez predhodnih izkušenj ni mogoče kakovostno opraviti«. To vsekakor drži. Nazorno pa tudi pojasni, zakaj tega dela ni opravil poslovni direktor, katerega plača sicer sodi med najvišje v javnem zavodu. A zakaj potem zaseda ta položaj?

Kot vse kaže, so ena od posledic strokovno vprašljivega kadrovanja na položaju poslovnega direktorja Cankarjevega doma nedoslednosti v poslovnih in računovodskih poročilih za leti 2022 in 2023. Nekatere so prav očitne: podatki v lanskem poslovnem poročilu, ki bi morali biti samo prepisani iz predlanskega, se ne ujemajo. Eden od primerov: na strani 55 je preglednica, kjer je v stolpcu Realizacija 2022 iz predhodnega poročila prepisanih le pet postavk od 16. Enajst jih je bistveno spremenjenih.

Ob odličnih ocenah sveta zavoda in ministrstva je upravičeno vprašanje, zakaj nobeden od njiju ni opazil številnih nelogičnosti in nepojasnjenih sprememb, ki kličejo po revidiranju poslovnih izidov.

Zakaj so jih kar spremenili, in to celo brez pojasnil? V Cankarjevem domu odgovarjajo, da so ugotovili, »da struktura odhodkov za leto 2022 v nekaterih postavkah ne ustreza dejanskemu stanju, zato je bila v poslovnem poročilu za leto 2023 struktura popravljena. Ker sprememba strukture stroškov na končni izid poslovanja ni imela nobenega vpliva, tega nismo posebej pojasnjevali.«

Pa vendar so takšni popravki brez pojasnil po besedah strokovnjakov nedopustni. Tudi če niso vplivali na končni izid poslovanja, so lahko, denimo, bistveno spremenili rezultat za vsako od dveh ključnih dejavnosti Cankarjevega doma – to sta javna služba (kulturno-umetniški program, ki ga v večini financira ministrstvo za kulturo, sofinancira se z nejavnimi prihodki javne službe, predvsem pa s prodajo vstopnic in sponzorskimi sredstvi) in tržna dejavnost (financira se z organizacijo kongresov in komercialnih prireditev). Cankarjev dom je bil prva kulturna ustanova v Jugoslaviji z dvojnim virom financiranja in razmerje med obema viroma so vseskozi izjemno skrbno ohranjali (70 : 30 v korist javne službe) in tudi poslovanje za vsako dejavnost vodili ločeno. Poslovni model Cankarjevega doma je bil zato od nekdaj zgled transparentnosti.

Iz računovodskega in poslovnega poročila za leti 2022 in 2023 pa ni mogoče jasno razbrati, ali so namenili dovolj prihodkov iz tržne dejavnosti za kritje posrednih stroškov (splošnih stroškov Cankarjevega doma, plač), ki bi jih morali po veljavnem pravilniku o računovodstvu glede na zasedenost dvoran med javno službo in tržno dejavnost deliti izjemno natančno in pregledno. Podatka v računovodskem poročilu (19 odstotkov) in poslovnem poročilu (do dobrih 29 odstotkov) se zelo razlikujeta.

V zadnjih dveh letih je tržna dejavnost, nad katero bdi direktorica kongresno-komercialnega sektorja Breda Pečovnik, zelo narasla, a je imela poleg prihodkov tudi precej višje stroške. Lani so pripravili precej več ne le kongresnih, temveč tudi komercialnih kulturnih prireditev. Stroški kulturnih prireditev, sploh v največji, Gallusovi dvorani, pa so precej višji od stroškov kongresov. Naši viri po pregledu vseh razpoložljivih podatkov ocenjujejo, da bi imela ob korektnih izračunih in ob nespremenjenem izidu za zavod kot celoto tržna dejavnost Cankarjevega doma lani pravzaprav negativen poslovni izid, javna služba pa presežek prihodkov. Ob tem se postavljajo številna vprašanja. Kako je bil ta primanjkljaj pokrit? Ali je mogoče, da je bil pokrit z javnimi sredstvi, kar bi bilo sporno? Ali je bilo podobno že leto prej?

Ko smo v Cankarjevem domu povprašali, zakaj so v računovodskih in poslovnih poročilih podatki različni in kateri so pravi, na vprašanje niso odgovorili. So pa povedali, da sta poročili za leto 2022 potrdila svet zavoda in ustanovitelj, poročili za leto 2023 pa sta še v fazi sprejemanja. »Ob tem velja dodati, da je vodstvo Cankarjevega doma v sodelovanju s kolektivom v zadnjih devetih letih preseglo vse programske in poslovne cilje zavoda ter vzpostavilo stabilno in nadpovprečno uspešno poslovanje. Tudi Svet Cankarjevega doma je v zadnjih devetih letih delo zavoda in delo vodstva po vseh kazalnikih ministrstva za kulturo ocenjeval z oceno odlično,« so dodali.

Trditev o nadpovprečno uspešnem lanskem poslovanju in celo rekordnih celotnih prihodkih, s katerimi se je nedavno pohvalila Uršula Cetinski, je treba jemati z rezervo, saj ne drži, če upoštevamo absolutne številke (celotni prihodek je bil leta 2008 višji), niti če upoštevamo rast življenjskih stroškov in inflacijo ter celotne prihodke revaloriziramo (v zadnjih 20 letih je Cankarjev dom boljši rezultat od lanskega dosegel kar 14-krat).

Ob odličnih ocenah sveta zavoda in ministrstva pa je upravičeno vprašanje, zakaj nobeden od njiju ni opazil številnih nelogičnosti in nepojasnjenih sprememb, ki kličejo po revidiranju poslovnih izidov. Na ministrstvu pravijo, da se ob dvomih o točnosti letnih poročil še vedno lahko odzovejo. Uporabijo lahko »svojo notranjo revizijsko službo«, opravijo pa lahko tudi »nadzor nad izvrševanjem obveznosti« javnega zavoda.

Politična bitka?

Cankarjev dom je v zadnjih mesecih že pritegnil pozornost nekaterih nadzornih organov, ki naj bi bili prejeli anonimna pisma o vrsti domnevnih nepravilnostih, od kršenja delovne zakonodaje do netransparentne rabe javnih sredstev. Na generalni policijski upravi so potrdili, da v zvezi s Cankarjevim domom vodijo predkazenski postopek, niso pa razkrili, na kaj se ta nanaša. Komisija za preprečevanje korupcije je postopek nedavno že končala. Kršitev iz lastnih pristojnosti ni potrdila, zato je postopek ustavila. Ugotovila pa je, »da zadeva vsebuje znake kršitev predpisov ali druge relevantne informacije iz pristojnosti drugih organov«, zato jo je »odstopila Inšpektoratu RS za delo in Računskemu sodišču RS«.

Na generalni policijski upravi so potrdili, da v zvezi s Cankarjevim domom vodijo predkazenski postopek, niso pa razkrili, na kaj se nanaša.

V Cankarjevem domu pravijo, da s temi preiskavami niso seznanjeni. A verjetno se tudi v njih skriva odgovor na vprašanje, zakaj javni razpis za generalnega direktorja Cankarjevega doma tokrat tako izrazito zamuja. Nedavno je bila imenovana le nova sestava sveta zavoda, ki se bo na prvi seji sestala junija. V njej edini iz prejšnje zasedbe ostaja predstavnik Mestne občine Ljubljana, ljubljanski podžupan Aleš Čerin, ki je dolgoletni in s tem dosedanji predsednik sveta zavoda. Zanimivo pa je, da je Cankarjev dom pravzaprav tesno povezan s kar dvema ljubljanskima podžupanoma, poleg Čerina je to še Samo Logar, podžupan iz mestne koalicijske partnerice Svobode, ki s kulturno ustanovo od leta 2022 sodeluje prek Odvetniške družbe Klešnik & Logar.

Ali vpetost dveh ljubljanskih podžupanov v redno delo Cankarjevega doma lahko razumemo kot podporo ljubljanskega župana in največje vladne stranke sedanjemu vodstvu te ustanove? Ne smemo pozabiti niti, da je Uršula Cetinski pred leti veljala za eno od morebitnih kandidatk stranke SD za ministrico za kulturo. Danes ta položaj, na katerem je pristojna za izbiro novega vodstva Cankarjevega doma, zaseda koordinatorka Levice Asta Vrečko. Odločanje o novem vodstvu je tako teritorij, na katerem bi moči lahko merile vse tri vladne stranke. Prvič doslej pa skušajo, sicer anonimno, nanj vplivati tudi zaposleni.

Na ministrstvu za kulturo pravijo, da bo javni razpis, s katerim bodo iskali novo vodstvo Cankarjevega doma, objavljen v kratkem. Kakorkoli že se bo izšlo, pa prihodnje vodstvo čaka precej dela. Ne le naloge v smislu nadaljnjih posodobitev poslopja ali sanacije prehoda do vladne stavbe, zgrajenega v času tretje Janševe vlade, ki že vseskozi zamaka, temveč tudi v smislu večje programske osvežitve. Cankarjev dom je bil v devetdesetih letih eno najdrznejših kulturnih prizorišč, zakaj ne bi torej spet gostil tudi bolj izzivalnih, avantgardnih kulturno-umetniških projektov? In navsezadnje, zakaj ne bi kljub ujetosti v podzemlje zares zaživel kot kulturni center, kot vsakodnevno srečevališče množice ljudi?