Dežela, utrujena od moških

Zaton moških, ki izgubljajo privilegije, pomembnost, avtoriteto, moč in oblast 

za +

Bilo je nekoč v Anatoliji. Suhe trave (Kuru otlar üstüne, 2023, Nuri Bilge Ceylan).

Sevim (Ece Bagci), dekle iz Icesuja, zakotne anatolske vasi (postojanke na periferiji imperija), zaradi »neprimernega« obnašanja prijavi Sameta (Deniz Celiloglu), najpriljubljenejšega učitelja, »učitelja učiteljev« (hard-boiled verzijo »inspirativnega« mehiškega učitelja iz Radikala). Ne, ne gre za kako spolno nadlegovanje – ali pač? Samet ji ni hotel vrniti ljubezenskega pisma, ki je padlo iz njenega skrivnega dnevnika, obenem pa ji ves čas dopoveduje, da ni nič narobe, če je njegova najljubša učenka, če jo včasih »nedolžno« obdaruje in če je sam njen najljubši učitelj. Še več: prepričuje jo, da je zaljubljenost v učitelja nekaj normalnega. Ni čistejših čustev, pravi, kot bi skušal citirati pesem When I Kissed the Teacher (via ABBA). Moški svoje nasilje sproti pozabijo. Kot da ni nič posebnega. Kot da je nekaj vsakdanjega, normalnega, naravnega, tako rekoč konsenzualnega. A zdaj je vse drugače – ničesar ni več mogoče kar pozabiti. Gibanje #MeToo in kultura črtanja sta začrtala fronto. Zato tudi ni nobenega dvoma, da je Sametovo pokroviteljsko poigravanje s Seviminimi čustvi produkt njegovega detroniziranega, deprivilegiranega ega, frustrirane, razvrednotene, padle moškosti.

Ta prijava ga – v spregi z občutkom, da je zapostavljen, neuslišan, ponižan (v prestižni Istanbul, kamor bi itak odnesel vse probleme, svojo osamljenost, svojo odtujenost, svoj notranji teater krutosti, svojo detroniziranost, ga nočejo in nočejo premestiti, aktivistično, levičarsko, invalidno ravnateljico, ki jo igra Merve Dizdar, bolj kot on priteguje Kenan, njegov kolega in tekmec, ki ga igra Musab Ekici) – destabilizira, zamaje in prelevi v jeznega, toksičnega, tiranskega mizantropa, cinika, fatalista, nihilista, celo apokaliptika. To je zima njegovega nezadovoljstva. »Mora biti res vsakdo junak,« sprašuje. In pokrajina – hladna, zimska, prerijska, počasna, ostra, ekspresivna – mu odkimava. Upanje je obrabljeno.

Suhe trave, ki jih je posnel Nuri Bilge Ceylan, turški auteur št. 1 (Bilo je nekoč v Anatoliji, Zimsko spanje, Tri opice ipd.), so polemični, fluidni 197-minutni cineroman, mehiški stand-off, platonski dialog, novovalovska vivisekcija nacije, kvazibrechtovska lekcija o sušenju in izginjanju moških, o moških, ki izginjajo, o zatonu moških, o moških, ki izgubljajo privilegije, pomembnost, avtoriteto, moč in oblast, o zimi moških, o moških, ki nenadoma ugotovijo, da so za časom in da nimajo več predpravice do »neprimernosti«, o moških, ki jih je narcizem tako zanesel, da jih odnese vsaka šolarka, o moških, ki ne morejo več biti učitelji, o moških, ki se morajo soočiti s svetom, v katerem je zanje manj prostora, kot ga je bilo – o deželi, utrujeni od moških. Tudi sami moški, s Sametom in Kenanom vred, so utrujeni – utrujeni od tega, da so moški, od imperativa, da so moški. V resnici so tako utrujeni, da je vprašanje, če lahko začnejo znova in če lahko svetu sploh še kaj prispevajo, kot namigne aktivistka, ki je nogo izgubila v teroristični eksploziji. Vojna je. (Kinodvor + art kino mreža + VOD)

n0LJ1lXEzi8