Claire Keegan: Take majhne stvari

+ + + +

Božična zgodba

Take majhne stvari je enostavna zgodba o možaku s petimi hčerami in pridno ženo, ki tako kot ostale delovne irske ženske sanja, da bi bila moški in bi imela prost vsaj en dan v tednu, nedeljo. Billu Furlongu, ki razvaža kurjavo, gre dobro, z vsemi je dober in hvaležen za vse, kar ima, zanj so praznični dnevi delovni. Na predvečer božiča se mu nekaj stvari pokrije; najprej gre na obisk in voščit v hišo svoje protestantske dobrotnice, ki je njegovo mater in njega sprejela, ko so ju domači pognali od doma. Zaradi zunajzakonske nosečnosti. Tam se zdrzne ob opazki, da je podoben oskrbniku hiše, ki je zdaj po pljučnici v domu, in Furlong se spet sprašuje, kdo je njegov oče.

Še bolj ga muči prizor iz samostana; ko je pripeljal drva in so bile sestre magdalenke zatopljene v molitev, je v prostoru za premog našel dekle in ji ni izpolnil želje, da bi povprašal po njenem trimesečnem otroku, ki ga je želela podojiti. Izdal je nekoga, ki je bil v enakem položaju kot njegova mati v nosečnosti, samo da je niso vzgajali in lomili z napornim delom v pralnici. Ne gre mu iz glave, Furlongu, kako hitro zakrožijo svarila po mestecu, naj namreč ne dreza v zadeve cerkve in samostana, da njegove hčere k sreči ne delijo usode padlih in razuzdanih deklin, da sežejo roke in posli samostana daleč in da on nikakor ni v položaju, da bi se šel pravičnika in dobrotnika, vsaj ne na račun ustaljenega reda in delovanja samostana. Furlonga, ki ima prost dan in brezvoljno postopa po zasneženih ulicah in pričuje veselemu praznovanju drugih, tako krivi čisto božična dilema: ali naj ne deluje in s tem zavaruje sebe in svoje, ki jim gre malo bolje od drugih, ali naj se izpostavi in tvega. Kaj bi naredil Kristus, ne nazadnje.

Irska pisateljica Claire Keegan (1968) je ekonomična v svoji pripovedi, združi legende in prekletstva, vraževerje kot vsakdanji kruh, zgodbo namoči v versko prenapeto okolje. Ozračje je božično, obdarovanje in obiskovanje, malo pa tudi kafkovsko tesnobno, kakor se kaže skozi razumevanje samostanskih skrivnosti, ki si jih delijo ženske in so za Furlonga slej ko prej neznane in enigmatične. Prepoznavna je socialna stiska, srečni – in to na glas in čisto iskreno – so tisti, ki lahko jejo, ki se jim ni treba pogajati za odlog plačila energentov, ki se pri maši pojavijo očedeni in popeglani. Tisti, ki se na začetku meseca ne prerivajo v vrstah za otroške dodatke in nadomestila za brezposelnost. Pisateljica ostro zareže v vsakdanjik mesteca, ki živi prikrivajoče življenje in si zatiska oči pred tistim, kar mu je najbliže; vdano v usodo gleda, kako v Jezusovem imenu njegovi najbolj privrženi profesionalni sledilci sprevračajo njegove nauke o odpuščanju.

Claire Keegan noveli pripiše nekaj podatkov: v 18 ustanovah, kakršen je samostan v Takih malih stvareh, je umrlo devet tisoč novorojencev, ustanove je financirala irska vlada, upravljala pa katoliška cerkev. Zadnja pralnica sester magdalenk se je zaprla leta 1996, za njihovo delovanje in trpljenje deklet v teh ustanovah pa se je ministrski predsednik opravičil šele leta 2013.