»Evropo lahko reši samo levica«

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen iz Evropske ljudske stranke, v katero sta vključeni tudi slovenski parlamentarni stranki SDS in Nova Slovenija, je na soočenju »spitzenkandidatov« v Maastrichtu nedavno dejala, da bo povezovanje njene politične skupine odvisno od tega, kakšna bodo v evropskem parlamentu razmerja moči po naslednjih volitvah. Resda je izključila sodelovanje s skrajno desno skupino Identiteta in demokracija, v kateri najdemo recimo Alternativo za Nemčijo, ne pa tudi s prav tako skrajno desnimi Evropskimi konservativci in reformisti, skupino, v katero spadajo na primer španska stranka Vox, poljska Zakon in pravičnost ter Bratje Italije. Zatočišče tam bi morda lahko našli tudi evropski poslanci madžarske stranke Fidesz, ki je pred tremi leti zapustila Evropsko ljudsko stranko, naklonjenosti Evropskim konservativcem in reformistom pa ne skrivajo niti v SDS. O tem, kaj bi takšno povezovanje lahko pomenilo za prihodnost Evrope in Evropske unije, smo se pogovarjali z dr. Boštjanom Nedohom, filozofom in znanstvenim sodelavcem Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

So vas besede Ursule von der Leyen, češ da bo sklepanje koalicij po evropskih volitvah odvisno od razmerij moči v evropskem parlamentu, presenetile? 

To ne more biti presenečenje, in sicer iz preprostega razloga, ker si je tudi tako imenovana centristična desnica, ta, ki sama sebe dojema kot sprejemljivo, v nasprotju z domnevno resnično radikalno desnico, že zdavnaj začela, če ne po formi, pa zagotovo po vsebini, prisvajati različne politične agende, za katere navija skrajna desnica. Drugi razlog, zakaj to ne more biti presenečenje, je, da je ta desnica, z Ursulo von der Leyen na čelu, glavna zastopnica kapitala. In kapital, zlasti nemški kapital, bo zmeraj naredil vse, kar je potrebno, da ostane na oblasti in ohrani svojo politično garnituro. Če to pomeni sklepanje zavezništev s skrajno desnico, zakaj ne? V tem smislu nas v prihodnosti ne sme presenetiti niti, če se bo spremenil tudi odnos Evropske ljudske stranke do Alternative za Nemčijo.

Kako to mislite? 

Kar naenkrat se lahko ugotovi, da se je tudi ta stranka že deradikalizirala, da je postala zmernejša in se je očistila spornih kadrov in tako kljub vsemu postala sprejemljiva za sodelovanje.

Ampak kaj pa načela, ali načela v politiki res ne pomenijo prav nič? Gre za politično skupino, ki nasprotuje marsičemu, za kar se je Ursula von der Leyen zavzemala v tem mandatu, na primer nujnosti zelenega prehoda. Dolgo je tudi v evropskem parlamentu veljalo, da se koalicije s skrajno desnico preprosto ne sklepajo. 

Tako bom rekel: načela v politiki »načeloma« nekaj pomenijo. Razen, če živimo v obdobju prevlade nečesa, kar bi sam imenoval patološki politični pragmatizem. Tradicionalno je bil pragmatizem mišljen nekako takole: imamo neka načela, iz katerih izhajajo naši politični cilji, pragmatizem pa je v tem smislu način, kako priti do uresničitve teh načel in političnih ciljev. Patološki politični pragmatizem po drugi strani pa je pragmatizem skrajno oportunistične politike, katere edini politični cilj je oblast sama, za katero je pripravljena prilagoditi tako rekoč vsa svoja načela, da bo dosegla ta cilj. To je bilo značilno tudi za marsikaterega nemškega intelektualca v tridesetih letih prejšnjega stoletja – najbolj tipičen primer je bil nacistični pravnik Carl Schmitt, ki je veljal za skrajnega oportunista in je bil politični realnosti pripravljen prilagajati tudi svoja pravno-filozofska stališča.

Kapital bo zmeraj naredil vse, da ostane na oblasti in ohrani svojo politično garnituro. Če to pomeni sklepanje zavezništev s skrajno desnico, zakaj ne?

Ryszard Legutko, evropski poslanec iz poljske stranke Zakon in pravičnost, predsednik Evropskih konservativcev in reformistov, ki ga je SDS že gostila v Ljubljani, je prepričan, da si je evropski parlament že zdavnaj prisvojila skrajna levica. Liberalno demokracijo primerja s komunizmom, saj so menda danes vsi, ki si drznejo razmišljati »drugače«, takoj označeni za populiste, ksenofobe ali homofobe. Bi se strinjali z njegovo tezo? 

Filozof Aljoša Kravanja je že pred nekaj leti ugotavljal, tedaj na primeru politikov, kot je bil avstrijski politik Jörg Haider, pri nas bi vzporednice lahko iskali z Zmagom Jelinčičem in podobnimi, da je tovrstna kritika liberalne demokracije in politične korektnosti lažna in patološka na tej točki, ko samo sebe definira kot zastopnico domnevno potlačenega glasu zatiranih. Kot tistih, ki jih poskuša uradni politični diskurz – pa četudi sami svoj govor podajajo ksenofobno, mizogino, sovražno naravnano – nepravično utišati. Gre pravzaprav za klasičen žrtveni diskurz, v katerem širitev pravic in svoboščin različnih družbenih skupin razumejo in interpretirajo kot napad na njih same. Pri čemer so njihove politike povsem odvisne od reproduciranja tovrstnega diskurza. Če malo karikiram, to so politiki, ki so v »prime time« terminu na najbolj gledanem programu zmožni jamrati, da se jim dogaja cenzura.

Patološki politični pragmatizem, ki ga omenjate, je pravzaprav ključna sestavina populizma. Kako je ta oblikoval politike zadnjih let? 

Desnemu populizmu je uspelo prekršiti tako rekoč vsa nenapisana pravila v politiki. A kdaj se vseeno vprašam, ali nismo v Sloveniji na tem področju vendarle nekakšna avantgarda. Nenapisano pravilo je na primer bilo, da je politik, ki je zakuhal kako afero, tudi če mu niso še ničesar zares dokazali na sodišču, povsem iz higienskih razlogov pač odstopil. Z nastopom desnega populizma je vse drugače: če mediji kakega politika najdejo s prsti v marmeladi, to ne pomeni, da mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja, pač pa pomeni, da se v ozadju tega razkritja zagotovo skriva levičarska zarota. In ko je enkrat vse mogoče označiti za zaroto, lahko politiki počnejo tako rekoč karkoli, pa za to ne odgovarjajo. V Ameriki zdaj na primer potekajo težke razprave o tem, kaj storiti, če bo Donald Trump spoznan za krivega v sodnih procesih, ki potekajo zoper njega, a bo na naslednjih volitvah ponovno izvoljen. V tem smislu smo avantgarda: Janšo smo pred leti na delo v parlament vozili iz zapora. Po svoje smo že takrat narekovali globalne trende.

Ne glede na to, kako populizem deluje, populistom doma in po svetu uspe prepričati volivce. 

To deloma drži, a le v položaju , ko je večina politične izbire zreducirana na izbiro med tehnokratskim centrom in populistično desnico. Skratka, v odsotnosti levice. Populistom v tej konstelaciji uspe sebe prodati kot tiste, ki se ukvarjajo z realnimi potrebami ljudi, v nasprotju z od ljudi odtujenim centrom bruseljskih tehnokratov. Po drugi strani je treba vedeti tudi, da je volilna udeležba na evropskih volitvah zadnjih 20 let praviloma nizka, z nekolikšno izjemo zadnjih volitev. Ljudje očitno zavračajo te politike, zato ne hodijo na volitve. Nekako jim je jasno, da je izbira med globalističnim centrom in suverenistično desnico lažna izbira.

Posledica česa je to, razočaranja nad politiko kot tako? 

Verjetno gre za posledico tega, da ni stranke z agendo, za katero bi se volivci na volitvah lahko postavili. Večina strank se ukvarja s tem, kako motivirati ljudi, da bi se odpravili na volitve. Za skrajno desnico je ta recept razmeroma preprost – straši z migracijami, zelenim prehodom in domnevno izprijenimi liberalci in levičarji. Potem pa je na drugi strani levica, ki svari pred skrajno desnico in se zanaša skorajda izključno na ta antagonizem. Dokler bo to počela, obenem pa svoja bistvena načela, odpravo revščine, izkoriščanja, spoštovanje pravic družbenih manjšin in tako naprej, zagovarjala skorajda z nekakšno slabo vestjo, kot da je dolžna komu ves čas polagati račune, lahko trdimo, da je desničarski diskurz, ki ga poskušajo vpeljati na skrajni desnici, že uspel.

Ampak če se vrneva k načelom, mar ni smešno, da se desnica obenem vzpostavlja kot branik pred migranti in pred zahtevami zelenega prehoda? Čeprav je zdaj že popolnoma jasno, da bodo dodatne podnebne spremembe pomenile samo še več migracij. Nekaj protislovnega, če ne celo hinavskega se skriva v tej razpravi. 

Ne samo hinavskega, temveč naravnost perverznega. Ampak podobno v resnici počne uradna politika EU, ki govori, da je mogoče orožarsko industrijo napraviti bolj zeleno. To je čista perverzija, podobna tisti, ko se je ameriška vojska pred leti hvalila, da začenja pospešen prehod na goriva, prijazna do okolja. To nam daje jasno vedeti, da so nekatere politične grupacije dejansko izpostave konkretnega kapitala. Eden takšnih primerov je nemška avtomobilska industrija, ki ima obupne težave pri konkuriranju kitajski proizvodnji avtomobilov, zato je edini način, kako lahko podaljša svoje preživetje, da kar se da odlaša z zahtevami zelenega prehoda.

In še nekaj je, sodelovanje s skrajno desnico danes pomeni sodelovanje s Putinom. Čeprav večina liberalnih in konservativnih sil, z Ursulo von der Leyen na čelu, kampanjo gradi na odporu zoper Putina in zoper poskuse ruskega vmešavanja v volitve. 

Žalostno je gledati tudi, kako se evropski center obnaša, kot da bo Rusija kam šla. Rusija je, zgodovinsko gledano, del Evrope oziroma vsaj njena soseda. Veliko bolj, kot je to Amerika. Rusija je zgodovinsko precej bolj povezana z Evropo kot na primer s Kitajsko. V interesu Evrope bi zato moralo biti, da je v čim boljših odnosih z Rusijo. Težava je, da imamo na drugi strani Atlantika Ameriko, ki notranje kot nacija tako rekoč ne obstaja in se kot taka konstituira tako, da izvaža vojne po svetu in svet deli na prijatelje in sovražnike, Evropa pa se prepogosto izkaže za zvesto podpornico njenih zunanjepolitičnih interesov. Da ne bo pomote, nikakršne naklonjenosti ne gojim do Vladimirja Putina. Ampak velja omeniti vsaj, koliko je njegov tip vladavine pravzaprav plod divje privatizacije iz devetdesetih let prejšnjega stoletja v času Borisa Jelcina, svetovanja ameriških neokonservativnih ekonomistov in vmešavanja zahodnih korporacij v privatizacijo, če omeniva samo poskuse privatizacije ruskih naravnih virov. In lahko se strinjamo, da je Rusija tukaj agresor, pa vendar bi morali vsa svoja prizadevanja usmeriti v dosego miru. Če samo ponavljamo, da je Rusija agresor, in se medtem na veliko oborožujemo, Amerika pa Ukrajini po tihem prodaja rakete dolgega dosega, se konflikt lahko samo še zaostri, kratko bosta pa potegnili Evropa in Rusija, ne Amerika. Putin ne bo večno na oblasti, bodo pa odnosi, kakršni se zdaj vzpostavljajo med Evropo in Rusijo, močno vplivali tudi na odnose v prihodnosti. V tem smislu je, če se vrnem k vašemu prvotnemu vprašanju, ruska podpora skrajni desnici – od Mattea Salvinija in Viktorja Orbána do Marine Le Pen – seveda skrajno nevarna, vendar po svoje tudi pričakovana reakcija na direktno konfrontacijo z Evropo. In ne pozabite, Edwardu Snowdnu, ki je razkril zaroto svetovnih razsežnosti – množično vohunjenje ameriške Agencije za nacionalno varnost za ameriškimi in tujimi državljani doma in po svetu – je prošnjo za politični azil pod pritiskom ZDA zavrnilo 22 evropskih držav, preden mu jo je odobril Putin.

Živimo v obdobju patološkega političnega pragmatizma, katerega edini politični cilj je oblast sama.

Lahko se strinjava, da govorimo najmanj o dvojnih merilih Evropske unije. Nekateri evropski politiki so bili takoj pripravljeni obsoditi dejanja Rusije in sprejeti ukrepe zoper njo, še zmeraj pa omahujejo, ko gre za Izrael in genocid, ki se izvaja nad Palestinci. 

Nedvomno. S tem da imamo v Gazi resnično opravka z vojno tehnološko in vojaško izjemno dobro opremljene države proti skorajda lokom in sulicam. Pogosto se omenja vzporednica med protesti za svobodno Palestino, ki trenutno potekajo po ameriških univerzah – in jih poskušajo s silo na vsak način zatreti –, in protesti v času vietnamske vojne. Vendar obstaja ključna razlika. V vietnamski vojni sta se načeloma borili približno enakovredni strani, južna stran s podporo Američanov, severna pa s podporo Kitajske in Sovjetske zveze. V Palestini v resnici ne moremo govoriti niti o vojni, gre za enostransko izvajanje genocida nad nekim ljudstvom. Izraelska oblast dokazuje, da sploh ne ve, kaj pomeni imeti državo, prepričana je, podobno pogosto velja tudi za našo desnico, da je država v prvi vrsti instrument za izvajanje nasilja. To pa je prepričanje, ki je zelo nevarno. Da evropski parlament tega ni zmožen jasno obsoditi, je velika tragedija, a še bolj žalostno je, da tudi če bi to naredil, se njegova obsodba najverjetneje Izraela ne bi niti malo dotaknila. To je tisto, kar nas pripelje do jedra problema. Po letu 2001 se je z ameriškim vdorom v Afganistan in Irak de facto porušil mednarodni red, zaradi česar je sploh mogoče tovrstne vojne, ne govorim o majhnih vojaških spopadih, pač pa o vojnah svetovnih razsežnosti, voditi mimo Združenih narodov. Malce smešno bi bilo, če bi zdaj Izrael k spoštovanju konvencij Združenih narodov pozivale države, ki jih same ne spoštujejo.

Kje se v vsem tem skriva levica? Socialdemokrate je prizadela afera Qatargate, tukaj so še Zeleni in Evropska levica, ki jim, tako kaže, ne uspe množično nagovoriti volilnega telesa. Evropska levica glede na javnomnenjske raziskave komajda še vztraja na evropskem političnem prizorišču. Kako je to mogoče?

Odpor levice je bil zmeraj odpor za boljšo prihodnost, boljša prihodnost pa mora biti kaj več kot samo preprosta negacija sedanjosti. Težava je v tem, tako se zdi, da levica danes ni več zmožna ustvarjati velikih političnih projektov. Še edini, za katerega menim, da to poskuša res početi ta trenutek, je nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis, ki mu uspe postavljati ključna vprašanja.

Na primer? 

Vprašanje lastnine. Varufakis v zvezi s tehnofevdalizmom, o katerem govori, podvomi o ustreznosti sedanjih oblik lastnine, ki so pripeljale do tega, čemur sam pravi fevdalni monopoli tehnoloških gigantov. Predlaga drugačen tip lastništva delnic, pri katerem z delnicami ne bi bilo mogoče trgovati, ampak bi pripadale vsakemu državljanu že pri rojstvu. Ker jih ne bi bilo mogoče prenašati in z njimi trgovati, bi s tem lahko preprečili koncentracijo kapitala, kakršno imamo danes.

Kljub temu se nekaj zdi narobe. Zakaj levici ne uspe ujeti tega političnega trenutka? Podnebne spremembe so vroča tema, mladi po vsej Evropi se borijo za okolje, življenjski stroški se povečujejo, razlike med ljudmi z njimi, kriza se nalaga na krizo ... Ni to trenutek, ko bi morale napredne politike uspevati? 

Levica je prosperirala po finančni krizi leta 2008, prosperirala je v Grčiji. Problem je bil, da je grška Siriza zgodovinsko priložnost, ko so državljani na referendumu jasno zavrnili varčevalne ukrepe, ki jih je pod diktatom Nemčije državi vsiljevala EU, zapravila. Ključnega pomena takrat je sicer bilo, da je Grčija znotraj EU ostala sama, tako rekoč brez zaveznikov. To je bila posledica ustroja sveta, kot ga poznamo po letu 1990 in padcu Berlinskega zidu. V času neuvrščenih in dekolonizacije – ne razumite me narobe, ne čutim nostalgije po tistih časih, gre predvsem za zgodovinsko primerjavo – je bilo bistveno več zgodovinskih opcij, sklepati je bilo mogoče različna zavezništva. Tudi med državami, ki so si bile po političnem in ekonomskem modelu med seboj različne. Gibanje neuvrščenih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je pomenilo dejansko multipolarni svet. Danes nič od tega ni več zares mogoče. Največja tragedija Sirize je bila, da je, ko je prišla na oblast, začela uvajati najhujše varčevalne ukrepe, takšne, ki jih ne bi uvedle niti desne vlade, da bi se država lahko promovirala kot vestna in zgledna učenka EU. V Sirizi so zatajili zaveze volivcem. S tega vidika je toliko bolj žalostno poslušati, kako se tudi nekateri predstavniki slovenske Levice zdaj sklicujejo na to, da bi bilo treba uravnotežiti proračun, ker tako zahteva EU s svojimi novimi fiskalnimi pravili. Namesto da bi se borili za fiskalno in monetarno avtonomijo in suverenost.

Treba je vseeno priznati, da bi bila Golobova vlada verjetno zelo drugačna, če v njej ne bi bilo Levice. 

Strinjam se z vami. Brez te stranke bi bil danes položaj na področju sociale in kulture, skratka resorjev, ki jih vodi, še bistveno slabši. Levica je prevzela zelo težke resorje in bo kljub temu očitno med edinimi v vladi, ki bodo v tem mandatu dejansko spravili skozi nekatere reformne ukrepe. Takšna je recimo pokojninska reforma. Ampak stopiva korak nazaj. Nesmrtna zasluga Levice je zagotovo za slovenske razmere skoraj revolucionaren ukrep – zakon o minimalni plači. Brez Levice takšnega zakona ne bi bilo. In Levica takrat ni bila vladna stranka, niti ni čakala na kompromis med sindikati in kapitalom. Težava, ki jo vidim pri pokojninski reformi, je, da minister za delo Luka Mesec deluje kot nekakšen mediator med sindikati in delodajalci. Pri sprejemanju zakona o minimalni plači takšna nenehna usklajevanja niso bila potrebna.

Zakon o minimalni plači je bil sprejet, ko je bila Levica vsaj formalno del opozicije. Ko si enkrat v vladi, ko sediš in odločaš o zadevah na ministrstvih, se stvari spremenijo. Kdaj je treba sklepati tudi kompromise. 

Res je. Ampak zato, ker si v vladi, si kot levica ne bi smel privoščiti, da postaneš samo še ena klasična politična stranka. Želel bi si, da bi Levici poleg vrhunskega vodenja lastnih resorjev uspelo postaviti meje tudi na drugih področjih delovanja vlade.

Bodite konkretnejši, prosim. 

Neskončno zavlačevanje priznanja Palestine. Ne nazadnje bi morala odločneje vztrajati v prizadevanjih za mirovni sporazum in prekinitev vojne v Ukrajini namesto slepega financiranja in zalaganja Ukrajine z vojaško opremo. Da ne govorim o rekordnih izdatkih za obrambo. Del političnega pragmatizma v čisto tradicionalnem pomenu je, da ko si v vladi, ne načneš razprave o izstopu iz zveze NATO. To lahko razumem. Težko pa razumem, da ne poskušaš na vsak način blokirati rekordno visokih izdatkov za obrambo.

Nič nisva omenila SD. Verjamete, da se je tej po zadnjem kongresu, ko je poveljstvo prevzel Matjaž Han, in aferi s sodno stavbo uspelo vrniti k socialdemokratskim koreninam? 

Predvidevam, da je to retorično vprašanje ...

Ko je enkrat vse mogoče označiti za zaroto, lahko politiki počnejo karkoli. Janšo smo na delo v parlament vozili iz zapora. Že takrat smo narekovali globalne trende.

Čisto resno vas sprašujem. Takšne obljube je bilo slišati pred kongresom. 

Jasno, da ne, že zaradi politike, ki jo je Matjaž Han tako ali drugače zagovarjal vso svojo politično kariero. Ko govoriva o Hanu, spet govoriva o političnem pragmatizmu, pri katerem se po naslednjih volitvah lahko zmeraj najde čas, da se »usedemo« in »konstruktivno stopimo skupaj«, da se skratka pozabi na načela in gre morda celo tako daleč, da se sklene koalicija z desnico.

Če bi morali potegniti črto, kako bi ocenili delo Golobove vlade v zadnjih dveh letih? 

Ta vlada je pred dvema letoma nastopila z obljubami velikih reform. Robert Golob je bil verjetno edini premier v zgodovini Slovenije, če ne štejemo zaporednih mandatov Janeza Drnovška, ki je imel dejansko zgodovinsko priložnost sestaviti vlado, ki bo trajala več kot samo en mandat. Moram reči, da je bila zadeva na začetku zastavljena zelo obetavno, vlada je govorila o pomembnih dolgoročnih projektih – o stanovanjskih politikah, zelenem prehodu, težavah pokojninskega sistema in tako naprej. Kako ji je že po enem letu uspelo to priložnost zapraviti, tako kažejo javnomnenjske raziskave o podpori tej vladi, se mi zdi nepojmljivo.

Odpor levice je bil zmeraj odpor za boljšo prihodnost, boljša prihodnost pa mora biti kaj več kot samo preprosta negacija sedanjosti.

Težko je ostati priljubljen, ko si enkrat v vladi. Tudi nenehno govorjenje o reformah je nekaj, česar ljudje praviloma ne marajo. 

Ampak pri tej vladi je šlo za čisto bizarnost, niti ne za vsebinske politike, ki bi zmotile ljudi. Znotraj Gibanja Svoboda se je po odstopu Tatjane Bobnar in drugih zdrahah pokazala nestabilnost. Kar je samo pokazalo, da je Gibanje Svoboda, podobno kot je bila stranka Mira Cerarja, samo še ena umetno ustvarjena stranka, nastala ad hoc pred volitvami, brez resne kadrovske mreže. To se je pokazalo tudi zdaj pred evropskimi volitvami, ko so sprva za nosilca liste postavili Aleksandra Merla. Odločitev je bila povsem neodgovorna in nepremišljena. Zdaj so za nosilko liste postavili Ireno Jovevo, ki že ima izkušnje evropske poslanke, a ravno zaradi te neodločnosti deluje kot druga izbira. Kako boš prepričal volivce s kandidatko, v katero očitno še sam ne verjameš? Ne razumite me narobe, res je ne želim vsebinsko presojati, ampak dejstvo je, da to na levi sredini kaže predvsem na pomanjkanje ljudi, ki bi bili sposobni vstopiti v politiko in bi imeli vsaj nekaj karizme ali avtoritete.

Težava je tudi v tem, da se ljudje danes ne želijo več vključevati v uradno politiko, ta se jim pogosto zdi nekaj »umazanega«. 

Politika bi se morala biti sposobna spremeniti tako, da stranke in politiki ne bi prispevali k temu, da ljudje razumejo politiko kot nekaj odvratnega, pač pa kot nekaj, s čimer se lahko identificirajo. Morda imam še zmeraj nekoliko romantično predstavo o tem, kaj naj bi politika bila, priznam, ampak res verjamem, da se v politiki kot taki skriva nekaj herojskega. Pa ne v smislu žrtvovanja, mislim predvsem v smislu tega, da bi morala znati animirati ljudi, jih navdušiti nad velikimi stvarmi in idejami, jih motivirati za skupne cilje emancipacije. Ko je Immanuel Kant pisal o francoski revoluciji, je pisal ravno o tem – revolucija ni toliko v samih revolucionarnih dejanjih, temveč v entuziazmu množic, ki so se navduševale nad temi dejanji. Prav entuziazem je bil za Kanta zgodovinski znak, da človeštvo napreduje proti nečemu boljšemu. A je, žal, politika danes večinoma zreducirana samo na pragmatično, menedžersko upravljanje posameznih resorjev. Predvsem levica bi zato morala iskati drugačne načine politične organizacije. In inovacije – nove načine kolektivnosti, povezovanja. Predvsem pa se odpirati svetu, delovati bolj mednarodno. Skoraj ironično je bil položaj še do nedavnega obraten, za konservativce je veljalo, da se raje ukvarjajo samo z nacionalnimi vprašanji, za levico pa, da je internacionalna. Kar opazujemo zdaj, je v resnici nekakšna globalna koalicija desnih populistov, proti katerim pa je levica, če se ne povezuje, nemočna.

Evropske volitve bodo čez slab mesec. Je Evropo in Evropsko unijo v tako kratkem času še mogoče rešiti pred prevlado populističnih sil?

Če pride do tega, da se Evropa spet »reši« v zadnjem mesecu, bo to dejansko pomenilo, da se ni rešila. Na obzorju ta trenutek namreč ni ničesar, kar bi jo lahko rešilo. Reši jo lahko samo čisto prava levica. Levica, ki bi se morala ukvarjati s tem, kako uveljavljati progresivne politike in zanje pridobiti čim večjo podporo, levica, ki se ne bo spustila na raven golega pragmatizma in bo pripravljena tudi kdaj kaj tvegati. Prepričan sem namreč, da bo več ljudi volilo levico, če bo bolj ne samo načelna v tem čisto abstraktnem smislu, ampak resnično radikalna v svojih politikah. Predvsem pa, če bo znala graditi »mrežo po terenu«. To pa je projekt, ki ga ni mogoče uresničiti v 30 dneh, to ni vprašanje samo enih volitev.