Komentar / Domače evrovolitve

Janko Lorenci

17. 5. 2024  |  Mladina 20  |  Kolumna

Na evrovolitvah bo pri nas zmagala SDS, drugo bo Gibanje Svoboda, nekaj strank pa se bo potegovalo za vsaj enega evropskega poslanca. Tako napovedujejo ankete.

A tudi te volitve ostajajo dokaj nepredvidljive. Res množične ne bodo, to najbolj koristi SDS, ki ima največ volivcev, dovolj vnetih, da se jim ljubi odkorakati na volišča, tudi če jih volitve pravzaprav ne zanimajo. Ni pa jasno, koliko ljudi bodo pritegnili trije referendumi, s katerimi skuša oblast povečati volilno udeležbo. Drugi dejavnik negotovosti je teza Andraža Zorka, da levosredinski volivci tokrat ne bodo glasovali taktično, ampak iskreno, torej za tisto stranko, ki jim je najbolj pri srcu. Če se bo to res zgodilo, bo najbolj oskubena Golobova Svoboda, nekaj pa bodo pridobile male levosredinske stranke. Na desnici se to ne bo poznalo.

Tudi vreme lahko primakne svoj lonček k volilni udeležbi, prav tako kak izreden dogodek in še kaj. Malo (ali skoraj nič) pa na naše evrovolitve vpliva dogajanje v sami Uniji. Volivcev praviloma ne zanima, kaj tam počnejo ali bi lahko počeli naši poslanci, ampak se odločajo po svojih (ne)simpatijah do naših strank. Potrdilo se bo, da so evrovolitve v bistvu volitve o domačih zadevah. »Evropa« je daleč in nas – izjema je Evropa kot turistični cilj – v glavnem ne zanima. To velja za politiko in veliko večino volilnega telesa.

To je globoko narobe. Z Unijo bi se morali ukvarjati temeljito in kar naprej. Ker izjemno vpliva na naše življenje in razvoj (z direktivami, z migracijsko in zunanjo politiko, s kohezijskimi sredstvi itd.). Ker nas v marsičem usmerja pozitivno in korigira našo zaostalost, na primer glede zelenega prehoda. Ker nam lahko s svojim ravnanjem tudi škodi (njeni privatizacijski pritiski, zgrešen odnos do ukrajinske in palestinske krize). Ker lahko v njej najdemo zaveznike. Ker lahko zlasti v teh kočljivih časih tudi majhne članice z majhnim številom poslancev postanejo jeziček na tehtnici. Ker v EU mrgoli dobrih praks, od katerih se lahko učijo politika, gospodarstvo, civilna družba … Skratka, Unija je naše osnovno življenjsko okolje, in to nepogrešljivo. Slovenija je prav eksistenčno odvisna od kolikor toliko normalne EU. Če bi ta razpadla, bi bila ogrožena celo naša ozemeljska celovitost. V vsakem primeru pa bi v Evropi brez Unije ali z razdejano Unijo živeli slabše in nevarneje kot v sedanji EU, čeprav ogroženi in polni anomalij.

Skratka, Unijo je treba čim bolje poznati in biti v njej aktiven. To pomeni, da bi morali stranke in volivci izbirati optimalne poslanske kandidate in liste. No, te volje je malo, naš odnos do EU je mešanica brezbrižnosti, nevednosti in fatalizma – majhni smo, na nič ne moremo vplivati. Tako je v marsičem potekalo sestavljanje poslanske evroliste Gibanja Svoboda, ki je svoje poslanske kandidate pred očmi javnosti kar naprej na novo odkrivalo ali »metalo čez ramo«. Najbolj gladko je predvolilne posle opravila SDS, kar še ne pomeni, da v evropskem parlamentu deluje pozitivno, saj je del tiste skrajne desnice, ki jo utegne tako imenovana zmerna desnica pripeljati na oblast (to na Hrvaškem že počne Plenković). Med parlamentarnimi strankami je skoraj brez upanja na vsaj enega poslanca le Levica, kar je svojevrstna krivica, saj je v parlamentu edina res leva, splošni blaginji zavezana stranka. To nekaj pove o njenih napakah, še precej več pa o slabi obveščenosti volivcev in o medijih, ki so jo pomagali spraviti na slab glas. Podobno velja za Vesno, našo edino res zeleno stranko, ki se skuša v evroparlament prebiti z uvozom Prebiliča.

Leva sredina ostaja tudi tokrat tradicionalno razdrobljena. Tudi zato ne more nastati močna levosredinska stranka, ki bi se trajno zasidrala na sceni, ostala res levosredinska, s takim programom in dejanji postopoma oslabila SDS in naposled ukinila vzorec novih obrazov, ki Janši od časa do časa omogoči, da se povzpne na oblast in še malo bolj zdela Slovenijo. Nakar morajo ubogi volivci glasovati za manjše zlo, ki ima v Janši permanentni alibi – tako grozni pa spet nismo.

Ta čas je glavno vprašanje pravzaprav to, kako bodo evrovolitve vplivale na domače volitve. Mnenja so različna. Lisjak Gabrijelčič, pameten predstavnik desnosredinskega komentariata, na primer pravi, da bi dober izid desnice in slab Gibanja Svoboda pahnil Golobovo koalicijo v krizo, od katere si verjetno ne bi opomogla. In začel bi se iskati nov odrešitelj.

To lahko drži ali pa ne. Na volitve čez dve leti ne bo odločilno vplival izid evrovolitev, kakršenkoli že bo. Veliko več bo odvisno od tega, kako uspešna ali neuspešna bo v očeh volivcev Golobova koalicija. Če bo spravila skupaj nekaj pomembnih konkretnih projektov (okrevanje zdravstva, več stanovanj, plačni sistem …) in imela malo afer, bo zlasti Gibanje Svoboda ostalo dovolj močno, da ga bodo volivci v strahu pred Janšo spet dvignili na oblast.

To bi bil podvig in morda konec vzorca vedno novih obrazov. Koalicija pa ga lahko izvede le, če se bo streznila in v preostanku mandata postala v resnici levosredinska, se pravi socialna, zelena, demokratična. Torej otipljivo koristna za večino, ne le zase in za premožne. Zdaj je kar daleč od tega, njena bilanca je izrazito mešana, ponekod še kar v redu, drugod izredno klavrna. Se še lahko spremeni in v svojo in splošno korist izpelje ta podvig?

N’toko, ki pravi, da ne bo volil, v prejšnji Mladini piše nekako tako: Če bo Svoboda na evrovolitvah uspešna, bo to zanjo potuha in nadaljevala bo po starem. Prej se bo zbudila, če bo na volitvah pošteno pogrnila.

Morda ima prav. Volit pa lahko kljub temu gre. In voli iskreno.