Barbarian

za

Zadnje dekle.

Airbnb kliče kurjo polt – mar ni srhljivo in morbidno že to, da spiš v stanovanju nekoga drugega, popolnega neznanca, kaj šele to, da prideš v stanovanje, ki si ga najel, pa je v njem že nekdo, ki trdi, da je prav tako najel to stanovanje? To se zgodi Tess (Georgina Campbell), asistentki neke režiserke, ko pripotuje v Detroit, kjer ugotovi, da je v hiši, ki jo je najela, že parkiran Keith (Bill Skarsgård), vsiljivo vljudni šarmer, menda umetnik (in morda Pennywise, morda Norman Bates), ki jo prepriča, da v odsotnosti boljših možnosti prespi kar z njim, toda ne požre ju seks ali GHB, temveč labirintni mrak kleti, v kateri – podobno kot v Marshallovi Jami groze – ždi pošast (»Mati«), očitno alergična na pasivno agresivne, manipulatorske, parazitske, toksične moške.

Potem pa se izkaže, da je ta hiša – privilegirani »otoček« sredi povsem degradirane in gentrificirane soseske – last mladega holivudskega zvezdnika (Justin Long), ki je tako toksičen, da so ga zaradi toksičnosti – zaradi posilstva soigralke – pravkar črtali, zato se vrača v Detroit, da bi prodal svojo nepremičnino in z izplenom plačal odvetnike. Klet s svojo groteskno, srhljivo, grizlijevsko »vsebino«, vredno Teksaškega pokola z motorko, deluje kot svarilo, da moška toksičnost ni nič novega, da so sodobni holivudski nadlegovalci in posiljevalci le nasledniki nekdanjih serijskih morilcev in da je gentrifikacija oblika posilstva. Jasno, klet svojega zvezdnika pričaka z odprtimi rokami. (Netflix)