Igor Cvitkovič: Pravljice iz kozarca

+ + +

Prigode in prividi šankistov

Prvenec Igorja Cvitkoviča (1968), brata filmskega režiserja Jana Cvitkoviča, uvaja in zaključuje pogled na družinske razmere, najprej iz perspektive sosedov iz bloka, ki jih imajo, Cvitkoviče, za zgledne, čeprav je malo sumljivo, da recimo tudi papiga kolne oziroma sploh samo kolne; zbirko dvajsetih različno urezanih in različno dolgih zgodb zašpili in zaključi skoraj izpoved. O tem, da ni bilo vse tako, kot se je zdelo nič hudega slutečim sosedom, da je vzgojni projekt potekal burno in z uporabo batin, tudi kadar ni bilo treba, predvsem pa neuspešno. Med pogledoma na nefunkcionalno družino od zunaj in od znotraj je še ducat in pol zgodb, ki jih večinoma spiše pijanska ali kakšna sorodna zaslepljenost in premaknjena optika.

Tudi kadar protagonisti niso (predvsem) šankisti, neutrudni nalivalci v večnih pogajanjih za zadnjo rundo s takšnih nategovanj veščim strežnim osebjem, jih zaznamujejo različne anomalije ali pretiravanje. Enkrat se recimo iz rasistov zaradi ljubezni spremenijo in postanejo kar nenadoma varnostniki s človeškim obrazom. Drugič so sposobni telefonskega zadovoljevanja partnerkinih zahtev po govorjenju v tujih jezikih, seveda z izdatno pomočjo spletnega prevajalca. Zdi se, da Cvitkovičeve pojave govorijo iz vmesnih stanj, ki jih enkrat povzroča opitost ali celo delirij, v njih mrgoli vsiljivih prividov, ne manjka niti za takšna stanja tradicionalen nabor živalskih vrst, drugič s svojo čudežno in ne vedno neugodno logiko spominjajo na sanjski svet, svet blagih in zabrisanih robov, ki jih uspešno gladi in mehča ravno popito.

Žanrsko so zgodbe raznolike, enkrat prevladuje dramski dialog, tudi telefonski, brez didaskalij ali kakšnih siceršnjih uvodnih pojasnil, drugič so izrazito zgoščen pripovedni tok, ki se lahko razmahne skozi daljše obdobje in z razvojem situacije pridobiva odštekanost in nepredvidljivost; gre za učinek snežne kepe, ki potem nabrekne in povzroči pravi plaz. Cvitkovičeve pripovedne strategije ne razkrivajo namenov pripovedi, čeprav občasno slutimo, da so zgodbe poskus zajetja psihičnih fenomenov, tudi iz bližine vraževerja ali slutenj. Rahla strašljivost je vedno blizu in čaka na priložnost, da udari z vso potrebno in naporno iracionalnostjo.

Zraven je v zgodbah opazen včasih drastičen, na vsak način pa nepričakovan žanrski obrat; ko se nam zdi, da bo poštenjakinjo na drugi strani šanka nategnil tako in tudi drugače prefinjen in nobel gost, človek nenavadno izbrušenih manir in s tem v okolju še kako izstopajoč in sumljiv, se ta pusti zvabiti v razbojniški brlog in karte so v hipu na novo premešane. Cvitkovičeve »pravljice« so tako pričevanje o rutini in trudu tistih z roba, tudi psihičnega in temu primerno nestabilnega, bolj kot literarni premislek je njihovo vodilo izmislek, radikalnemu in odhakljanemu preobratu pogosto žrtvujejo formalni del, natančno izpisanost in poglobljeno – in s tem prepričljivejšo – karakterizacijo.