Slava Kurilov: Sam v oceanu 

+ + + + +

Iz Sovjetske zveze je bilo skoraj nemogoče emigrirati, zato so bili pičli uspehi spektakularni. Plesalec Nurejev se je po gostovanju v Parizu na letališču zatekel k francoskim varnostnikom, pisatelj Brodski je po letih v gulagu dobil vizum, ki je bil Nixonov pogoj za obisk pri Brežnjevu v Moskvi, enega najbolj vratolomnih pobegov pa je izpeljal manj znani oceanolog Kurilov.

V Vladivostoku se je leta 1974 s skupino ruskih turistov vkrcal na ladjo, ki je šla na tritedensko križarjenje po Tihem oceanu s posebnim tretmajem, ne da bi kdaj vplula v kakšno luko. Slava je odšel z načrtom, proučil je itinerarij in ugotovil, da se najbolj približa kopnemu pri filipinskem otočju, na deset morskih milj. Da bi njegovega izginotja ne opazili, je izbral noč. Toda kako naj ve sredi oceana, kam naj plava, ko pa ne vidi ne kopnega ne luči na njem? Ponoči se je znal orientirati po zvezdah, a kaj, ko so jih zakrili oblaki. Plava ure v napačno smer, po nekajkrat zamenjani smeri pa mu ni več jasno, kje sploh je in kam naj odplava; očitno je bilo le, da se kapitan ni ravno držal kurza. Dan prinese svetlobo, toda ko ga premetavajo kot gora veliki valovi, njegov horizont ne seže dlje od kraterja valov. Ni počitka, če pade v sen, se bo zadušil v vodi. Bog se zdi, da mu je naklonjen, naposled ugleda otoček, se usmeri proti njemu, a se spet znajde na odprtem morju – odnese ga morski tok. Odpovedo mu noge, sam sredi oceana se nagiba k samomoru, toda praznih rok tudi za to nima kaj prida možnosti … Dramatično napisana knjiga; če jo bralec zaradi česarkoli že odloži, bo komaj čakal trenutek, da se vrne k branju.

P. S.: Kurilov se je utopil 24 let kasneje v Galilejskem jezeru.