A. G. Cook: Britpop

+ + +

Alexander Guy Cook si je v zadnjem desetletju upravičeno prislužil laskajoče nazive, kot so vizionar, pionir, inovator in superproducent. Z njimi je bil ovenčan predvsem kot stric iz ozadja, bodisi kot založnik in kurator – ustanovil je vplivno, a zdaj že ugaslo založbo PC Music, s katero je lastnoročno sprožil val hyperpopa – bodisi kot producent, ki je v tandemu s pevko Charli XCX sooblikoval zvok popa jutrišnjega dne, saj je vse njene najboljše izdaje podpisal kot izvršni producent in kreativni direktor.

V zadnjih nekaj letih se je dokazal tudi s katalogom avtorske glasbe, ki raste hitreje kot gobe po dežju. Ja, A. G. Cook glasbo resnično kleplje kot po tekočem traku. Čeprav se zdi Britpop, njegov novi trojni album, na katerem najdemo štiriindvajset komadov, precej zajeten zalogaj, gre v primerjavi s ploščo 7G iz leta 2020, sestavljeno iz kar sedmih diskov, le za malo malico, pri čemer moramo dodati, da je ploščo posnel v času, ko se je ukvarjal z novim, težko pričakovanim albumom britanske kraljice hyperpopa Charli XCX.

A tovrstna hiperproduktivnost (pa tudi epski obseg njegovih plošč) je dvorezni meč, saj se zdi, da avtor za svoje velikanske, vselej prenatrpane albume izvozi tako rekoč vse projekte, ki se mu valjajo po prenosniku. In to pogosto ne oziraje se na njihovo kakovost, dodelanost, dolžino ali celo žanr, pri čemer neizogibno žrtvuje celovitost svojih studijskih izdelkov, ki bolj kot prave plošče zvenijo kot kompilacije, sestavljene iz del male vojske glasbenikov. Enako je tudi z novim albumom: je tako eklektičen, da nikoli ne moremo vedeti, kaj nas čaka za naslednjim vogalom, kar je po svoje seveda vznemirljivo, hkrati pa kar malce stresno.

Tokrat se je Cook tej zagati izognil že z zasnovo albuma, tako da ga je razdelil na tri poglavja: preteklost, sedanjost in prihodnost. Uvodni del, čeprav naj bi ponazarjal nekdanjost, zveni izjemno futuristično in se po svoje zdi kot hommage veličastnemu arhivu založbe PC Music, predvsem pa njeni glavni predstavnici, pokojni vizionarki SOPHIE. Tretje poglavje, p ri h o dn o st , j e d o ka j podobno prvemu – spet gre za shizofreno zbirko IDM-a, bubblegum bassa, dekonstruiranih klubskih bangerjev na steroidih in ambientalne glasbe –, najbolj pa izstopa osrednje poglavje, sedanjost, in to po estetiki in po kakovosti.

A. G. Cook namreč poprime za kitaro in mikrofon ter se predstavi kot jamrajoči kantavtor, pri čemer ni vešč niti brenkanja niti petja: še tako ekscesna količina autotuna ne more skriti dejstva, da ni najbolj nadarjen pevec. Celoten osrednji del plošče zveni, kot bi nam prepeval sramežljiv, nesamozavesten robot. Čeprav »sedanjost« deloma rešujejo dodelane synthovske kompozicije, ki občasno podprejo Cookov glas in kitaro, zadeva večidel zveni kot kakšna povprečna indietronica s preloma tisočletja.