Komentar / Svobodna?

Janko Lorenci

24. 5. 2024  |  Mladina 21  |  Kolumna

Napovedani referendum o jedrski elektrarni je eden večjih in prozornejših blefov te vlade. Oblast nuklearko očitno hoče, trdno računa, da jo bo prebivalstvo podprlo, saj si referenduma sicer ne bi upala privoščiti, ne pove pa nič o tem, od koga jo bomo kupili, koliko bo stala, kako draga bo jedrska elektrika itd. Čeprav gre za velikanski projekt, ki bo zelo vplival na našo ne samo energetsko prihodnost.

Proti takemu referendumu, ki se dela norca iz volivcev, je protestirala tudi predsednica države. Ravnala je prav, toda v isti sapi je rekla, da podpira uporabo jedrske energije. S tem je nuklearko v bistvu podprla, čeprav obstaja o smiselnosti rabe jedrske energije kup dilem. Ne vemo, ali jih predsednica pozna, zdi pa se, da je posredno podporo jedrski elektrarni izrekla, da je ublažila kritiko vlade.

Tudi državnim predsednikom ni vedno lahko. Po svoje je predsedniška funkcija udobna, taka, kot si jo je napravil Pahor. O vsem lahko govoriš ali molčiš, pristojnosti imaš malo, s tem pa tudi malo odgovornosti. A to je videz, vsak predsednik ima potencialno moč in vpliv in s tem odgovornost. Izvoljen je neposredno in ljudstvo naj bi ga zato poslušalo bolj kot posredno izvoljene politike – ljudstvo naredi predsednika, predsednik dela ljudstvo, vsaj malo. Prek javnega mnenja lahko vpliva tudi na oblast. Ta potencialni vpliv, ki hkrati prinaša odgovornost, lahko izrabi ali ne. Predsednica ga izrablja.

Da je tak vpliv dober, je potrebnih več reči: predsednikova avtoriteta (doseže jo laže, če ni izpostava kake stranke, in Nataša Pirc Musar to ni), za javno mnenje kolikor toliko občutljiva oblast in, tretjič, predsednikov času primeren politično-nazorski profil, pogled na svet, po domače. Nekaj avtoritete si je Pirčeva z nastopanjem, izrekanjem o tem in onem in s samim položajem pridobila. Vlada javno mnenje deloma upošteva, razmerje med predsednico in premierom pa je rahlo napeto, ne zaradi ideoloških razlik, ampak predvsem zaradi trka močnih egov.

Glede politično-nazorskega profila smo prepričani, da noben vrhunski politik ne more biti družbeno koristen, če ni preverjeno demokratičen, če nima izrazitega posluha za ekološko problematiko in če je neoliberalno naravnan. Kako je s tem pri NPM?

Predsednica je že pred izvolitvijo dokazala, da je demokratka, potem je premagala Logarja iz nedemokratične SDS in tudi kasneje ni storila nič demokratično spornega. Njena ekološkost pa se zdi bolj modna in pridobljena šele s položajem, s katerega pozorno spremlja utripanje javnega mnenja. Težava je v tretjem elementu, predsedničinem pogledu na svet. V osnovi je značilna liberalka, s tem pa bolj ali manj tudi neoliberalka. Zato težko vzame za svojo eno od pomembnih zahtev časa – potrebo po bistveno večji solidarnosti in enakosti, kot ju premore sedanji sistem.

Neoliberalizem maliči in kvari družbo, zato neoliberalnih politikov ne moremo šteti za res dobre politike. Trdi neoliberalci zagovarjajo socialni darvinizem, so brez empatije in občutka za elementarno družbeno pravičnost. Ne trdimo, da je predsednica trda neoliberalka, res pa je pred izvolitvijo rekla, da podpore Levice, naše edine res leve parlamentarne stranke, ne sprejema. Tudi ne vemo, da bi kdaj protestirala proti brezumni, z neoliberalnimi dogmami navdahnjeni privatizaciji in njeni grdi sestri, razprodaji slovenskega premoženja. Hkrati je bogata ali vsaj premožna. Taka vladi ne zmore reči: obdavčite nas, krepko, saj vidite, koliko revščine je, nam bo ostalo dovolj za dobro življenje. In če je zagovornica nizkih davkov, se tudi ne more do konca resno zavzeti za javne službe. (Mimogrede: na vrhovih politike so se naselili bogati ali vsaj premožni ljudje – predsednica, premier, predsednik državnega sveta, Janša … Bogatost te, če nisi izjema, naredi neobčutljivega za stiske navadnega človeka, svojevrsten tujec v lastni družbi postaneš.)

Veliki voditelji so strahovita redkost. Nastanejo, če so na voljo ustrezna ponudba voditeljskih kandidatov, prosvetljenost politike, medijev in volilnega telesa in pa objektivna prisila. Ta obstaja, saj se svet z nami vred pogreza v trajno megakrizo, prosvetljenosti – jasnega zavedanja o nevarnostih in iskanja drugih možnosti – pa obupno manjka. Naša sedanja predsednica si velikih globalno-slovenskih vprašanj o krizi demokracije in kapitalizma ne postavlja, v toliko je njen domet omejen in v toliko je tipičen politik svojega časa. V osnovi pomaga ohranjati status quo, v njem pa se skrivajo nevarnosti za okolje in demokracijo ter razvojno stopicanje na mestu.

Poldrugo leto po volitvah se zdi, da imamo za dokaj klavrne slovenske razmere kljub vsemu za silo spodobno predsednico, bistveno boljšo od Pahorja, saj vsaj jakličev ne bo nastavljala. Velikih pričakovanj niti ni zbujala, svoje je naredila tudi, ko je premagala predstavnika janšizma. Če bi se izrazito odmikala od prevladujočih vzorcev in ravnanja v politiki, pa najbrž sploh ne bi postala niti kandidatka, še manj predsednica (poglejmo, kako nizko podporo ima naša edina kolikor toliko alternativna stranka, Levica).

Težava je v tem, da bi obupno potrebovali zunajserijske vrhunske politike, take, ki kaj prelomijo. S predsednico je pravzaprav enako kot z novimi obrazi: manjše zlo so, za kratek čas nam prinesejo olajšanje, nato pa sprijaznjenost s tem, da vse ostaja po starem, že videno. Premalo zahtevni smo tu »spodaj«, tisti »zgoraj« pa praviloma ne zmorejo pobegniti iz kletk svojih prepričanj in koristi. A vendar, zakaj ne bi Nataša Pirc Musar vladi rekla: obdavčite nas, krepko, saj vidite, koliko revščine je, nam bo ostalo dovolj za dobro življenje. Predsednica je, lahko bi kaj spremenila, vse lahko reče, neskončno svobodna je. Dovolj svobodna tudi za tak stavek?