IP. Izmišljeni prijatelj

zadržan

Imaginarni zalezovalci.

John Krasinski, sicer komik (Pisarna), je pred nekaj leti posnel Tiho mesto, postapokaliptično grozljivko, v kateri so Ameriko opustošile srhljive zunajzemeljske pošasti, vredne alienov iz Osmih potnikov. Zdaj, v sentimentalni mladinski dramediji IP, remiksu igranega in animiranega filma, pa ponuja povsem drugačne aliene – imaginarne prijatelje. Grozljivke so jih zadnje čase polne, toda Krasinski jih prelevi v nesrečna bitja, ki so ostala sama, brez prijateljev, saj so otroci, ki so jih nekoč potrebovali, odrasli, tako da jih ne potrebujejo več. Zavrgli so jih. In zdaj – stravmatizirani in osamljeni, zapuščeni in zagrenjeni – čakajo na izginotje. Jasno, reši jih lahko le otrok, ki je še bolj osamljen in še bolj stravmatiziran. Tak otrok je dvanajstletna Bea (Cailey Fleming), ki ji je mama umrla za redko boleznijo, očeta (John Krasinski) pa so hospitalizirali za redko boleznijo, kar jo tako osami in stravmatizira, da – v slogu dečka, ki v Šestem čutu vidi mrtve – vidi opuščene imaginarne prijatelje (ki jih vokalizirajo Steve Carell, Phoebe Waller-Bridge, Louis Gossett Jr., Emily Blunt, Matt Damon, Akwafina, Jon Stewart, George Clooney, Bradley Cooper, Sam Rockwell, Bill Hader, Sebastian Maniscalco, Amy Schumer, Brad Pitt ipd.), zato v družbi svojega soseda (Ryan Reynolds), ki prav tako vidi imaginarne prijatelje, poskrbi za reunion.

IP brezmejno sentimentalizira travme – in travmatizira ljubkost. Brezsramno in direktno. Reči hoče: jočite! To tako rekoč zapoveduje – in z glasbo vam pove, kdaj se morate zlomiti. Otroci, ki bodo gledali to reimaginacijo Sveta igrač, si bodo želeli le eno: da bi jim starši čim prej – magično! – umrli za redkimi boleznimi. Ali pa preprosto izginili – tako kot v komediji Sam doma. Nekaj perverznega je v tej glorifikaciji otroštva in nadolžnosti: kot resnica tega imaginarnega prijateljstva namreč izgleda prizor, v katerem imaginarni prijatelji ponoči obiščejo neko deklico in jo na smrt prestrašijo. Tu se vprašate: kje čisto natanko je ločnica med imaginarnim prijateljem in zalezovalcem? Je IP glorifikacija imaginarnega prijateljstva – ali relativizacija zalezovanja in nadlegovanja? (kino)