Mircea Cărtărescu: Lepe tujke

+ + + +

Vesela druščina na turneji

Romunski pripovednik Mircea Cărtărescu (1956) je o ženskah že pisal, pravzaprav ga v prevodih poznamo po takšnem pisanju, zato se nam zazdi, da naslov treh proznih okruškov pretežno avtobiografskega izvora namiguje na isto, kar smo brali v Zakaj ljubimo ženske, ki je bilo napisano za romunsko izdajo revije Elle; tam gre za lahkotno bralno predigro v ljubavno poletno avanturo. Pa ne, Lepe tujke je uradni naziv dvanajstčlanske romunske literarne druščine (apostolov), ki jo Francozi povabijo na bralno turnejo, in takšne turneje z velikimi egi, ki grejo zraven k povprečnim pisateljem, so seveda dober komedijski komp(l)ot. Tudi ker ga lomijo s pastirstvom, popreproščeno in eksotično etnologijo in šemljenjem v noše; kot recimo delu naše elite na čezmejnih protokolarnih ekshibicijah zadoščajo Modrijani, recimo.

Začne se s potovanjem v italijansko prestolnico najlonk, kjer nagradni sklad pojesta oglaševanje in bivanje, nastopajo v zaporniški psihiatrični ustanovi, za pozornost se pisatelj preriva z nastopov vajeno lady romunske poezije in gunca afne na slemu, v katerem vedno znova zmaguje ekstrovertna punca z dodelano performativnostjo, ki s poezijo nima zveze. Čeprav zaključi s pijansko epizodo v romunskem zakotju, je osrednji del zbirke posvečen francoski turneji, ki jo zvijačno razveji z nekaterimi regionalno zamejenimi anekdotami.

Cărtărescu ne skriva, da je pisateljska srenja opravljiva, tekmovalna, vse pa je skrito pod nasmehi in navidezno prijaznostjo. Nič bolje je ne odnesejo novinarji in medijske hiše, ki kulturo obravnavajo z nesposobneži in nastavljači, in Cărtărescu, sicer letos v ospredju festivala Fabula, opravi s kar nekaj famami. Recimo s tisto, da je pisateljem prijetno in v čast dajati intervjuje ali da to pripomore k slavi. Če beremo Lepe tujke, potem za pisateljevo slavo poskrbijo kar njegovi kolegi in ga po nekem čudežnem in nerazumljivem ritualu, katerega zunanja plast je opravljanje, uvrstijo nekam med tiste, ki jo odnesejo bolje, in tiste čisto na dnu, brez fenov, anekdotičnega zaledja, intervjujev, literarnih turnej in ljubavnih škandalov. Nekaj k slavi pripomorejo tudi zvesti prevajalci, Cărtărescu poleg občudovanja vrednih romunskih deklet, ki pridno obiskujejo literarne večere, da bi dobile avtograme in selfije, omenja še strastne prevajalske dopisovalke na tujem in tujskega legionarja, edinega Romuna v mestu, za katerega so besede, kot je téma ali metamorfoza, nepremagljiv prevajalski izziv.

Lepe tujke nam ponujajo vpogled v ozadje in drobovino pogona literature, razgrnejo pahljačo odštekanih in samovšečnih pisateljskih modelov pa vseh tistih zraven, ki s svojim mehkokonkvistadorskim in pogosto osmešenim entuziastičnim garanjem pri medkulturnih izmenjavah poskrbijo za vesele urice in škrlatna zardevanja od sramu. Pri tem je avtor duhovit, artikuliran, ker je precej literarno zdomsko služil, ima tudi dovolj zabavnega gradiva, in če nasadi včasih še sebe, svojo škrtost in slabo poznavanje konteksta gostiteljev, je za Lepe tujke to še toliko boljše priporočilo.