»Referendum o legalizaciji konoplje se je sprevrgel v orodje politične manipulacije«

Dušan Nolimal, zdravnik, specialist socialne medicine, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja preučuje področje drog in drugih psihoaktivnih snovi, pri čemer se osredotoča predvsem na etična in družbena vprašanja, povezana z rabo konoplje in morebitno legalizacijo te, za katero se premišljeno zavzema – in to ne zgolj za legalizacijo medicinske rabe. Je nasprotnik tako imenovane vojne proti drogam, saj je prepričan, da ta izhaja iz zmotnih dognanj in predsodkov, ki niso podprti z znanstvenimi dokazi, verjame pa tudi, da je prohibicija neučinkovit mehanizem, ki prinaša več slabega kot dobrega. Prizadeva si za oblikovanje pravičnejše politike do rabe konoplje, saj meni, da »ljudje ne bi smeli biti kaznovani za to, kar vnesejo v svoje telo«. Pred prihajajočim referendumom o legalizaciji konoplje je za Mladino spregovoril o koristih in tveganjih legalizacije, o vzgibih, ki birokrate ženejo pri ohranjanju statusa quo, torej prohibicije, ter o mitih in tabujih, ki meglijo razumevanje pomembnih družbenih vprašanj, povezanih z rabo konoplje in morebitno legalizacijo te.

Kdo so pri nas glavni zagovorniki legalizacije konoplje in kakšne so njihove najpomembnejše utemeljitve za legalizacijo? 

Številni zdravniki ter drugi raziskovalci in strokovnjaki podpiramo legalizacijo zaradi dokazanih medicinskih koristi konoplje pri lajšanju različnih zdravstvenih simptomov in bolezni, kot so denimo kronične bolečine, nespečnost, epilepsija, multipla skleroza, tesnobnost, depresija in nekatere odvisnosti. Zagovorniki utemeljujemo, da legalizacija zmanjšuje škodo, ki jo povzroča črni trg, sočasno pa omogoča nadzor nad kakovostjo in varnostjo izdelkov. Ekonomisti in poslovneži vidijo potencialne gospodarske koristi, kot so nova delovna mesta, davčni prihodki in zmanjšanje stroškov pravosodnega sistema. Socialni aktivisti verjamejo, da legalizacija zmanjšuje kriminalizacijo in stigmatizacijo uporabnikov konoplje ter prispeva k pravičnejši družbi.

Kdo pa so najglasnejši nasprotniki legalizacije? 

Nasprotniki legalizacije so vplivne zdravstvene organizacije in tisti strokovnjaki, ki jih skrbijo potencialni negativni učinki na zdravje, kot so duševne bolezni in odvisnost, zlasti med mladimi. Politični in pravni konservativci verjamejo, da legalizacija vodi v še obsežnejšo rabo in zlorabo drog ter povečano kriminaliteto: nekateri trdijo denimo tudi, da lahko legalizacija poveča tveganje za prometne nesreče. Legalizaciji konoplje pri nas najbolj goreče nasprotujeta Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in ministrstvo za zdravje (MZ).

Že desetletja preučujete konopljo in druge droge. Nekdaj, še v prejšnjem stoletju, ste opozarjali predvsem na tveganja, kasneje pa ste se zavzeli za legalizacijo. Kaj vas je spodbudilo, da ste spremenili mnenje? 

Pred dvema desetletjema sem prišel v stik s številnimi bolniki, ki so s konopljo samozdravili široko paleto bolezni, to pa me je spodbudilo k ponovnemu premisleku o svojih stališčih. Od njih sem se veliko naučil, večinoma iz izkušenj otrok z epilepsijo, ki jim farmacevtska zdravila niso pomagala, ali pa so nanje imela hude neželene učinke – zares jim je pomagala zgolj konoplja. Prav te družine imajo tudi pri nas velike zasluge za spreminjanje pogledov na konopljo kot zdravilo.

Širše spreminjanje stališč glede regulacije konoplje je plod novih znanstvenih dognanj, praktičnih izkušenj iz držav, kjer je konoplja že legalizirana, in pa seveda tudi rezultat prepoznanja neučinkovitosti prohibicije. Sčasoma se je spremenilo tudi javno mnenje o konoplji, kar je omogočilo bolj odprto in informirano razpravo – o njenih koristih in tudi o tveganjih. Na podlagi raziskav in praktičnih izkušenj iz držav, kjer je konoplja že legalizirana, lahko sklepam, da legalizacija prinese več koristi kot škode, če je ustrezno regulirana.

Govoriva torej o medicinski rabi, a če prav razumem, podpirate tudi legalizacijo rekreativne rabe konoplje? 

Izraz »rekreativna raba« zmanjšuje resnost vprašanja. Bolje je uporabiti izraze, kot je »nemedicinska raba« ali »raba za odrasle«, saj natančneje opisujejo namen rabe brez implicitnega namigovanja, da gre zgolj za prostočasno dejavnost. Čeprav je ključnega pomena najprej urediti dostopnost konoplje v zdravstvene namene, je smiselna tudi podpora legalizacije rabe konoplje za odrasle, predvsem zaradi večje varnosti uporabnikov, zmanjševanja stigmatizacije in več možnosti za raziskovanje. Nisem edini zdravnik, ki podpira tudi legalizacijo rabe konoplje za odrasle. Zavedamo se, da nasprotovanje prepovedi konoplje ne pomeni nujno zagovarjanja rabe za »rekreacijo«.

Pa je tudi pri legalizaciji rabe za odrasle – tako kot pri medicinski rabi – več koristi kot tveganj? 

Vrednotenje prvih legalizacij v Koloradu in Washingtonu od leta 2012 je pokazalo več koristi, ker se je vzpostavil nadzor nad rabo, zmanjšali sta se stopnja kriminala in obremenitev pravosodnega sistema, izboljšal se je nadzor nad kakovostjo konoplje, davčni prihodki pa so se povečali. Vendar je treba sočasno z legalizacijo skrbno upravljati morebitna tveganja, kot so možnost agresivnega trženja in potencialnega vpliva tega na mladostnike.

Uradniki se bojijo sprememb in želijo ohraniti status quo, zato dobronamerne pobude za reforme na področju drog izkoriščajo za razpihovanje strahu, namesto da bi se resnično zavzemali za javno dobro. Pri tem jih ženejo predvsem politični in osebni interesi.

To je v navzkrižju z eno od glavnih utemeljitev nasprotnikov legalizacije konoplje, ki pravi, da se bo z njo povečala verjetnost rabe med mladimi.

Številne raziskave in izkušnje iz držav, kjer je konoplja že legalizirana, te korelacije ne potrjujejo. Regulirani trg omogoča boljši nadzor in učinkovitejše preventivne ukrepe, omogoča strožji nadzor nad prodajo in distribucijo, sočasno pa se seveda vzpostavijo tudi jasni zakonski okviri, ki omejujejo prodajo mladoletnim. Skrb nasprotnikov legalizacije konoplje, da se raba med mladimi po legalizaciji poveča, je torej mit, ki ni podprt z znanstvenimi dokazi. Legalizacija konoplje lahko tudi zmanjša privlačnost prepovedanih drog. Ko je konoplja legalna, se lahko zmanjša radovednost mladih, da bi poskusili tudi bolj tvegane in škodljive droge. Zmanjša se pritisk vrstnikov. Ko je konoplja legalna, ni več »prepovedanega sadu«, to pa zmanjša zanimanje mladih za eksperimentiranje. S strožjo regulacijo se spodbuja odgovornejša raba konoplje med odraslimi in to lahko vpliva na vzorce vedenja mladih.

Zagovarjate pa tudi utemeljitev, da legalizacija konoplje zmanjšuje tveganje, da bi mladi po nepotrebnem postali tarče kazenskega pregona? 

Da, legalizacija in posledično regulacija lahko preprečita, da bi mladi pridobili konopljo na črnem trgu, tako pa se izognejo vpletenosti v nezakonite dejavnosti. Stroge politike do drog pogosto povzročijo več škode kot koristi. Vodijo do množičnega zapiranja ljudi, uničenih družin in stigmatizacije uporabnikov drog. Namesto da bi zmanjšale težave, jih poglobijo. Ljudje, ki uporabljajo droge, so lahko izpostavljeni kazenskim sankcijam, to vodi v težave pri šolanju, pri iskanju službe in stanovanja, sočasno pa tudi oteži dostop do zdravstvenih storitev. Z zapiranjem ljudi zaradi rabe drog se hkrati povečujejo stroški za pravosodni sistem, pri vsem tem pa kriminalizacija ne rešuje temeljnih težav, povezanih z zlorabo drog, kot so duševne težave in zasvojenost.

Se v pravnih težavah in sodnih postopkih pogosto znajdejo tudi tisti, ki konopljo uporabljajo za lajšanje bolečin, nespečnosti ali drugih zdravstvenih težav? 

Takšnih primerov je veliko: od oviranja zdravnikov in staršev aktivistov, ki želijo s konopljo pomagati epileptičnim otrokom, prek kazenskega preganjanja štiriinosemdesetletne gospe z revmatoidnim artritisom, ki je na vrtu posadila eno rastlino CBD, do preiskave sedemdesetletnega paliativnega onkološkega bolnika, ki je zaradi grobosti preiskovalcev pripeljala do njegove smrti in živčnega zloma njegove žene, kažejo realno sliko stanja v naši državi. Prav tako smo bili priča primerom, ko so posamezniki zaradi rabe konoplje izgubili službo ali skrbništvo nad otroki. Teh zgodb, ki jasno odražajo, kako mrk je položaj, si enostavno ne morem izbrisati iz glave. Bojim se, da so nekateri elementi vojne proti konoplji še vedno zelo živi in da prihajajoči referendum ne bo spremenil ničesar. Legalizacija konoplje v medicinske namene je pomemben korak, vendar to ni dovolj. Potrebujemo tudi legalizacijo konoplje za odrasle, saj bo ta vsekakor manj škodljiva kot sedanja prohibicija, dejansko pa bo koristila tudi mladim.

Kako? 

Legalizacija zmanjšuje obseg črnega trga, kjer je nadzor nad kakovostjo minimalen. S tem se zmanjšuje tudi dostop mladih do nevarnih in nekakovostnih izdelkov. Legalizacija omogoča boljše izobraževanje in ozaveščanje o tveganjih in varni rabi konoplje. Javne kampanje in šolski programi lahko mladim posredujejo dejanske podatke, namesto da bi bili mladi izpostavljeni napačnim informacijam in mitom. Država lahko z legalizacijo uveljavlja stroge starostne omejitve in preverjanje, s tem pa se zmanjša dostop mladih do konoplje. Zmanjšuje se stigmatizacija rabe konoplje, kar omogoča odkrito razpravo in boljše razumevanje tveganj in koristi. To lahko vodi do odgovornejših odločitev mladih glede rabe. Dohodki od davkov, zbranih pri legalizirani prodaji konoplje, se lahko usmerijo v programe za preprečevanje zlorabe substanc in podporne programe za mlade. Legalizacija konoplje za odrasle torej omogoča boljši nadzor, raziskovanje, izobraževanje in financiranje preventivnih programov, kar lahko posredno koristi tudi mladim.

Kot strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami v javnem zdravju bom sicer podprl obe referendumski vprašanji, a žal ne gojim upanja, da se bo karkoli kmalu spremenilo. Prevečkrat je bilo polno hrupa za prazen nič.

Že zdaj, ko je konoplja še nezakonita, pa naj bi Slovenija močno izstopala po deležu mladih, ki kadijo travo. Kaj menite o ugotovitvah NIJZ, ki je lani izdal publikacijo Konoplja in mladostniki, v kateri je zapisano, da slovenski mladostniki pri rabi konoplje presegajo povprečje vrstnikov iz drugih držav Evropske unije? 

To je tolmačenje črnogledih avtorjev, s katerim stroka zavrača vsa prizadevanja za legalizacijo. Pravzaprav pa lahko to, da naj bi v Sloveniji tako velik delež mladostnikov uporabljal konopljo, pomeni, da je prohibicija neučinkovita. Pri tem gre dodati tudi, da ta analiza ni bila narejena sistematično, torej tako, da bi združevala izsledke posameznih, med seboj neodvisnih raziskav. Tudi slog pojasnjevanja, ki so ga uporabili avtorji publikacije, je neuravnotežen, enostranski in premalo jasen. Zaznamuje ga vsesplošna naklonjenost prepovedi konoplje. Avtorji so zamolčali tudi razne druge raziskave in kazalce rabe konoplje, denimo podatke o iskanju zdravljenja zaradi težav s konopljo, po katerih ima Slovenija v vsej Evropski uniji daleč najmanj mladih odvisnikov od konoplje, ki iščejo strokovno pomoč. Skratka, ne glede na to, ali je zamolčanje teh informacij namerno ali nenamerno, poročanje NIJZ ne ponuja prepričljivih dokazov o razširjenosti in rabi konoplje med mladostniki, tako kot ne ponuja dokazov o potencialnih vplivih legalizacije konoplje na njihovo zdravje.

Kateri pa so drugi prevladujoči miti in predsodki, ki v javnosti meglijo razumevanje pomembnih družbenih vprašanj, povezanih z rabo konoplje in morebitno legalizacijo? 

Mitov, ki konopljo navajajo kot vzrok za nasilje, duševne bolezni in celo smrt, je k sreči vse manj. Nadomeščajo pa jih razne informacije, ki poudarjajo, da je uživanje konoplje veliko bolj škodljivo, kot je splošno priznano. Raba konoplje sicer resnično prinaša nekatera tveganja, zlasti če jo uporabljajo mladi in ranljivi posamezniki, vendar navajanje, da konoplja prinaša velika tveganja za zdravje, povzroča nepotreben strah in zmedo. Nekatere izpostavljene posledice zauživanja konoplje, kot so denimo tesnobnost, panika in preganjavica, so pravzaprav redki in atipični učinki, ki se običajno pojavijo pri ranljivih posameznikih, neizkušenih uporabnikih, lahko pa so tudi učinek prevelikega odmerka.

A tudi ti učinki so večinoma prehodni? 

Res je. Uporabnik se običajno lahko umiri s spodbudnim prigovarjanjem, v teh primerih ni potrebe po zdravniški oskrbi. Ponavljam, da je konoplja lahko škodljiva v razvojnem obdobju, škodljiva je lahko tudi pogosta raba konoplje z visoko vsebnostjo spojine, imenovane THC, a tovrstnih izjem ne bi smeli posploševati na celotno populacijo, saj dobršen del odraslih, ki konopljo uporabljajo zmerno, takšnih posledic ne doživlja. Pretiravanje in strašenje nista konstruktivna, ker lahko povzročita več škode kot koristi.

Zakaj je po vašem mnenju pitje alkohola pri nas tako normalizirano, včasih celo romantizirano, raba manj škodljivih substanc, kot je konoplja, pa pogosto demonizirana? 

Tako je zaradi zapletene zgodovine, kulturnih vplivov in zakonodaje. Alkohol je že tisočletja del človeške kulture in je globoko zakoreninjen v družbenih običajih, ritualih in praznovanju. Ob tem je tudi zakonito dostopen in široko oglaševan, kar prispeva k njegovi normalizaciji in sprejemanju v družbi. Po drugi strani je raba konoplje že dolgo stigmatizirana in kazensko preganjana – prav tako zaradi zgodovinskih, političnih in kulturnih razlogov. Kljub naraščajočemu poznavanju potencialnih zdravilnih lastnosti ter manj škodljivih učinkov v primerjavi z alkoholom je še vedno povezana z negativnimi stereotipi in tabuji, o katerih sva govorila maloprej. Seveda k demonizaciji in ohranjanju negativnih predsodkov prispevajo tudi strogi zakoni, ki omejujejo ali prepovedujejo rabo.

So ti stereotipi in tabuji prisotni predvsem pri laičnem prebivalstvu ali se jih oklepa tudi stroka, denimo odločevalci, ki dejavno hromijo vaša prizadevanja za legalizacijo? 

Zmote in predsodki temeljijo na zastarelih informacijah ali ideoloških prepričanjih, ki ne upoštevajo sodobnih znanstvenih raziskav. Vpliv predsodkov ne sega le v končno razlago zbranih ugotovitev, temveč je prisoten že pri zbiranju dejstev. Kljub številnim raziskavam, ki dokazujejo terapevtske koristi konoplje, nekateri še vedno verjamejo, da ta nima medicinske vrednosti. Zanemarjajo znanstvene dokaze in izkušnje bolnikov. Strokovnjaki moramo upoštevati celostne in najboljše dokaze ter z izobraževanjem in prek sredstev javnega obveščanja odpravljati zavajajoče informacije, ki ovirajo razumen pristop k rabi in regulaciji.

Če vas prav razumem, je ravno nasprotno: namesto da bi strokovnjaki odpravljali zavajajoče informacije, jih pravzaprav dejavno širijo? 

Poznam kar nekaj posamezniko v na MZ, NIJZ in v zdravniških organizacijah, ki imajo tako globoko zakoreninjene moralne in ideološke predpostavke o drogah, da se sploh niso pripravljeni ozreti na znanstvene dokaze, temveč vztrajno poudarjajo le negativne posledice rabe konoplje. Sočasno napadajo, diskreditirajo in trpinčijo drugače misleče ter jih skušajo aktivno utišati. Tako kot večina zahodnih družb je namreč tudi naša desetletja gojila kaznovalni odnos do rabe konoplje. To je povzročilo znatne družbene, politične in gospodarske posledice, denimo oviranje potencialno dragocenih raziskav, oviranje rabe konoplje v zdravstvu in erozijo javnega zaupanja v vladne institucije. Vse to je bilo škodljivo, neučinkovito in nepotrebno, na kar ves čas opozarjamo, s čimer pa pogosto stopimo na žulj tistim, ki se zavzemajo za radikalno prepoved.

Kaj pravzaprav žene birokrate (iz ustanov, kot so NIJZ, MZ in JAZMP) pri zagovarjanju statusa quo prohibicije? 

Ustanoviteljica NIJZ, kjer sem delal skoraj štirideset let, je država, ki jo zastopa vlada. V njenem imenu ustanoviteljske pravice izvaja ministrstvo za zdravje, to pa že dolga leta predvsem spodbuja vojno proti konoplji. Uradniki se bojijo sprememb in želijo ohraniti status quo, zato dobronamerne pobude za reforme na področju drog izkoriščajo za razpihovanje strahu in negotovosti med prebivalci, namesto da bi se resnično zavzemali za javno dobro. Pri tem jih ženejo predvsem politični in osebni interesi. Gre za povezave z mednarodno prohibicijsko birokracijo, ki ima željo po ohranjanju moči, privilegijev in vpliva v svojih političnih krogih. Zelo verjetno so tudi povezani z industrijami, ki nasprotujejo legalizaciji, kot sta na primer alkoholni lobi in farmacija, ki bi jim konoplja speljala nezanemarljiv del potrošnikov. Zaradi tega poročajo le o negativnih vidikih rabe konoplje, to pa povzroča neravnovesje v obveščenosti javnosti.

Ravno to, da naj bi v Sloveniji tako velik delež mladostnikov uporabljal konopljo, pomeni, da je prohibicija neučinkovita.

So pristranske in zavajajoče tudi informacije o vsebini referendumskih vprašanj? Kakšne so v tem kontekstu glavne pasti za javnost? 

Referendumi o legalizaciji konoplje so lahko učinkovito orodje za demokratizacijo odločanja o rabi drog, a bojim se, da se je ta referendum pri nas sprevrgel v orodje politične manipulacije. Politični akterji, ki se bojijo sprememb, izkoriščajo referendume za širjenje strahu in negotovosti med volivci, namesto da bi se resnično zavzemali za javno dobro. Predlagatelji referenduma so odločanje o pomembnih in kompleksnih strokovnih vprašanjih preložili na prebivalce, in to brez predhodnega ustreznega obveščanja. Bojim se, da politični akterji predvsem izrabljajo ta referendumska vprašanja za mobilizacijo svojih volilnih baz, ne da bi resnično želeli spremeniti škodljive politike, povezane s konopljo. Ne glede na to, ali bomo volivci glasovali za ali proti legalizaciji, bodo lahko naše odločitve razveljavljene. Bojim se nadaljevanja političnih iger in manipulacij s konopljo: dejanske potrebe in želje prebivalstva se ignorirajo v prid političnim interesom.

Ali torej sploh polagate kakršnekoli upe v prihajajoči referendum o pridelavi, predelavi konoplje in prometu z njo v medicinske namene? 

Položaj, kar zadeva legalizacijo konoplje v medicinske namene, je izjemno paradoksalen. To referendumsko vprašanje je nepotrebno in zgolj zavlačuje nujne ukrepe, ki bi morali biti že zdavnaj sprejeti. V volilnem programu stranke Svoboda je bila obljubljena uzakonitev medicinske rabe konoplje, vključena je tudi v program za delo koalicije med letoma 2022 in 2026. Kje je torej težava? Zakaj sploh referendum o rabi konoplje v medicinske namene? Kdo ni opravil svojega dela? Kdo je odgovoren? Ali so politični programi zgolj mrtva črka na papirju za nabiranje političnih točk? Kot strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami v javnem zdravju bom sicer podprl obe referendumski vprašanji, a žal ne gojim upanja, da se bo karkoli kmalu spremenilo. Prevečkrat je bilo polno hrupa za prazen nič.

Kaj pa menite o nedavni izjavi Slovenskega zdravniškega društva (SZD), ki nasprotuje legalizaciji konoplje in med drugim trdi, da imajo lahko preparati iz nje tudi usodne neželene učinke, kot je miokardni infarkt? 

Čeprav so nekatere njihove trditve podprte z raziskavami, ne vključujejo celotne slike in potencialnih koristi legalizacije. Trditev o hitrem porastu rabe konoplje po liberalizaciji zakonodaje temelji na nepopolnih informacijah, saj imajo ameriške države bistveno drugačen zgodovinski, kulturni in pravni kontekst kot Slovenija in Evropska unija. V izjavi posebej omenjajo starostno skupino ljudi, starih od 15 do 34 let, kar je lahko zavajajoče, saj prezre specifične trende znotraj te skupine. Nekateri podatki iz ZDA kažejo, da se je raba konoplje med mladoletnimi po legalizaciji celo zmanjšala ali ostala stabilna, povečala pa se je med odraslimi. Smrti zaradi miokardnega infarkta, povezanega z zaužitjem konoplje, so izjemno redke, podobno kot so redki smrtni primeri zaradi miokardnega infarkta po cepljenju proti covid-19. Kompetentni zdravniki bi morali znati javnosti predstaviti sliko, ki vključuje tveganja in koristi regulacije konoplje, in uravnotežiti svoje izjave.