Komentar / Kupite, poceni smo

Janko Lorenci

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Kolumna

Prodaja Panvite in Celjskih mesnin je dvignila kar nekaj medijskega prahu. Najbolj zato, ker so ju kupili Hrvati, pri nas vedno večji lastniki, menda pa od nas manj razviti.

Politika je bila tiho kot miš, čeprav prehaja slovensko premoženje v tujo last v strašljivem obsegu. Pri tem sta prodaja kmetijskih podjetij in pešajoča prehranska samooskrba samo delček problema, saj smo razprodali celotne panoge, od bank prek trgovine do agroživilstva. V tuje lastništvo prehajajo zasebna podjetja in državno premoženje. Smo nekako tam, kjer je ta čas Afrika ali kjer so bile po razpadu Sovjetske zveze države evropskega vzhoda. Zdaj nekatere že kupujejo naša podjetja – Madžarska s svojimi oligarhi, Hrvaška z močnimi skladi.

Nenehno izgubljanje lastništva nas slabi in dela invalidne. Dobički prodanih bank, trgovcev itd. odtekajo v tujino. Okoli prodanih sistemov nakopičeno znanje, trgi, organiziranost propadejo ali služijo tujim lastnikom. Z močnim tujim kapitalom, ki se lahko kadarkoli umakne, smo bolj izpostavljeni zunanjim pretresom, časi pa so izrazito nestabilni. Država z vitalnimi panogami v tuji lasti težko usmerja razvoj v skladu s svojimi potrebami. Kar prodaš, izgubiš za vedno, razprodanega pa ne nadomeščamo z lastnimi nakupi zunaj.

Pod črto: krčimo se, razvoj je vedno bolj otežen, vedno manj suvereni smo.

Razprodajna blaznost še kar traja. Ustvarjajo jo mnogi – mediji s svojo ravnodušnostjo ali podporo privatizaciji in razprodaji, zunanji pritiski (npr. pri prodaji NLB), velika večina ekonomistov, pa tudi gospodarstvo oziroma tisti lastniki in menedžerji, ki slabo obvladajo posle, zaidejo v težave in se rešujejo s prodajo. Menedžerji podjetij, ki pridejo v tujo last, praviloma postanejo propagatorji nadaljnje privatizacije in razprodaje, najglasnejši tak zvočnik tujih interesov je šef NLB. Gospodarska združenja spremljajo kopnenje slovenskega premoženja mrtvo hladno – nič čudnega, saj na primer Gospodarsko zbornico Slovenije vodi šef podjetja v tuji lasti.

Najbolj kriva za razprodajo je seveda politika vseh barv in pasem. Kak ducat let po osamosvojitvi je sprejela neoliberalne dogme o škodljivosti državne lastnine in odrešilnosti privatizacije, ustvarila je tajkune (zlasti prva Janševa vlada), ti so hitro zašli v težave, temu so se pridružili zunanji pritiski, začela se je razprodaja državnega in zasebnega premoženja. Zdaj smo nekako v zadnjem krogu te žaloigre, politika pa se dela, da se je to ne tiče.

Razumne države pazijo na svojo lastnino. Nemčija na primer ima na nacionalni in deželni ravni na tisoče različnih skladov. Čeprav so zasebni, sodelujejo z državnimi agencijami, kupujejo podjetja in si pri tem pomagajo celo s podatki obveščevalnih služb. Vsi, tudi stranke vseh barv, spoštujejo tihi dogovor o varovanju domačega lastništva. Temu lahko rečemo ekonomski patriotizem ali državotvornost.

Pri nas teče vse lepo po slovensko. Tihega dogovora o varstvu domače lastnine ni, nacionalni interes je postal zmerljivka, vsaka na novo izvoljena oblast nastavi na ključne položaje »naše«, ki mislijo kvečjemu na strankarske interese. Vsaka ima v glavi dogme o svetosti privatizacije, zanima jo samo tekoči mandat, pri razprodaji zasebnih podjetij govori, da ne more nič. Visoki funkcionarji ustanov, ki naj bi pazile na naš razvoj in gospodarstvo kot celoto – Umar, centralna banka, Slovenski državni holding (SDH) itd. – se delajo neumne in slepe ali taki so. Vlade zlahka razprodajajo strateške banke in podjetja, še lahkotneje pa letališče, koncesije za vodo, hotele in podoben drobiž. Pri vsaki taki prodaji ostane nekaj drobtin za posamične lobije in zasebnike; poberejo svoj milijon ali tri in družina je za dve generaciji preskrbljena.

Skratka, pri nas tihega dogovora o varstvu domače lastnine ni, institucije ne sodelujejo, naši pokojninski skladi pa so šibki (desetkrat manjši od hrvaških) in raje, kot da bi kupili kako naše podjetje, dajejo posojila za schellenburge. O državotvornosti, podobni nemški, avstrijski, hrvaški … ni ne duha ne sluha. Miselnost, ki poganja privatizacijo in razprodajo in omogoča tako stanje, neizbežno uničuje tudi javno zdravstvo, šolstvo, znanost … Brez vitalnih javnih služb pa ni uspešne, stabilne, pravične družbe. Tudi gospodarstvo že srednjeročno ne more brez njih.

A vse ostaja po starem. Nobena razprodajna katastrofa nas ne izuči, klofuto za klofuto dobivamo. In se še kar razprodajamo. Bomo res prodali, oddali, zapravili vse? Čez čas tudi nuklearko, ki nam jo te dni vsiljuje vsa politika? Finančni minister je še nedavno motovilil okoli pičlega preostalega državnega premoženja in se umaknil šele, ko je nastal majhen vihar.

Velik vihar je potreben. Kam ste se skrili, kaj boste storili Klemen Boštjančič (finance), Matjaž Han (gospodarstvo), Boštjan Vasle (centralna banka), Žiga Debeljak (SDH), Maja Bednaš (Umar) in seveda Robert Golob (premier)? Ste res tako nevedni, zanorjeni, pišmeuhovski, da se ne zganete in ne postavite na noge vsaj močnih pokojninskih skladov? In naposled rečete: samomorilskega razprodajanja je konec! To ste dolžni storiti. Saj menda niste bolj zarukani, manj odgovorni in manj nacionalno zavedni kot hrvaška, madžarska, poljska, češka … politika.

Razprodajanje je izdaja, norost, sabotaža, treba ga je ustaviti. Čas je, da to glasno zahtevajo sindikati, civilna družba, univerza, SAZU, mediji (zlasti javna RTV), vse ustanove, skupine in posamezniki, ki se zavedajo, za kako pomembno stvar gre. Saj je jasno: če se bo nadaljevalo po starem, je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi večina sedanjega javnega zdravstva postala last tujih koncernov. No, njihova vrata bodo ostala odprta za naše bogataše in premožneže.

Drugi pa bodo potem dokončno vedeli, za kaj in za koga smo se osamosvojili.