Načrt za utopijo

Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.

Tako se odvrti film Možje na soncu. Uganite, kdaj so ga posneli – leta 2022, 2012, 2002, 1992, 1982 ali 1972? Logično: rekli boste – leta 2022! Ne, pač pa leta 1972. V Palestini je bilo takrat tako kot zdaj. Palestinci so vedno bežali. Vedno so bili osamljeni, zapuščeni, amputirani, nemočni – tragični. Kar seveda pomeni, da bi bili Možje na soncu, ki jih je – v Siriji – posnel egiptovski auteur Tewfik Saleh, lahko posneti tudi leta 2022 – in 2012 in 2002 in 1992 in 1982. V resnici bi bili lahko posneti že leta 1962, ko je veliki palestinski pisatelj Ghassan Fayiz Kanafani – eden izmed 700 tisoč Palestincev, ki so jih razselili po nastanku Izraela – napisal istoimenski roman. Kanafani je potem poosebil palestinsko usodo: pridružil se je panarabskemu gibanju, ga – po deziluziji, imenovani »šestdnevna vojna« – zapustil, se oprijel palestinskega revolucionarnega boja, se pridružil Ljudski fronti za osvoboditev Palestine, eni izmed frakcij Palestinske osvobodilne organizacije, postal njen glas in tiskovni predstavnik, ultimativni literat upora, leta 1972, tik pred premiero filma Možje na soncu, pa ga je v Bejrutu razstrelil izraelski Mosad. Jasno, šlo je za maščevanje: Ljudska fronta za osvoboditev Palestine je namreč dober mesec prej prevzela odgovornost za teroristični napad Japonske rdeče armade na telavivsko letališče. Ko boste videli Može na soncu, ko boste torej videli vse tiste Abujeve flešbeke, ki zvenijo kot reimaginacija Zolajevega »Obtožujem!«, vso tisto nemoč, ki ne more računati na mednarodno solidarnost, in tisti šokantni finale, ki vas bo spomnil na finale Romerove Noči živih mrtvecev, boste lažje razumeli, zakaj so Palestinci – z Ljudsko fronto za osvoboditev Palestine in Kanafanijem vred – sklenili, da svojo usodo vzamejo v svoje roke.

Palestinci so vedno bežali. Vedno so bili osamljeni, zapuščeni, amputirani, nemočni – tragični.

Drobne laži

Festival Kino Otok, ki se začenja 5. junija ( jasno, v Izoli), bo zavrtel številne filme, ki jih – vsaj pri nas – lahko vidite le na Kino Otoku. In ker živimo v dobi vojn (po svetu jih divja več kot 50), Možje na soncu ne bodo edini vojni film. Armenski doku 1489, ki spremlja tihi, rjoveči obup družine mladega vojaka, padlega v Gorskem Karabahu, je mučna slika »kolateralne škode« sodobnih večnih vojn (Armenija vs. Azerbajdžan), v ukrajinskem dokuju Vzhodna fronta prostovoljci, ki na fronti napol samomorilsko rešujejo ranjene vojake (oživljanje mrtvih in razstrelitve snemalcev so kvazikirurške kombinacije snuffa in torture porna), mirno ustrelijo psa (»Si videl psa? Ustrašil sem se ga!«), kot da bi hoteli s tem brechtovsko šokirati zahodno publiko in ji sikniti, hej, zakaj ste bolj zgroženi nad pobijanjem psov kot nad pobijanjem ljudi (ta doku vsebuje vse poudarke Coppolovega Botra: družinske obrede, moževanje, krst, veliko nasilja), v srbskem filmu 78 dni, ki mu rob daje found footage, pa tri sestre leta 1999 – med svojimi »vojnimi igrami«, strahovi, da ne bodo dovolj hitro odrasle, in treski prve zatreskanosti – doživljajo Natovo bombardiranje, alias operacijo Zavezniška sila, 78-dnevno poglavje v razpadanju Jugoslavije, ki ga, kot vidimo (Republika Srbska se hoče odcepiti od Bosne in Hercegovine), še vedno ni konec, toda glede na to, da sestram nihče ne pove, zakaj bombardirajo Srbijo (niti oče, ki ga igra hrvaški igralec Goran Bogdan), bi rekli, da hoče film reči, da ni bilo razloga za Natovo bombardiranje Srbije. Kot da kdaj obstaja razlog za bombardiranje otrok.

Sestre bodo morale le poguglati, pa bodo odkrile vse skrivnosti. Asmae El Moudir, režiserki maroškega dokuja Drobne laži, ki skuša ugotoviti, zakaj obstaja le ena sama njena otroška fotografija (in za nameček še ni povsem gotovo, da je to res njena fotografija, čeravno mama vztraja, da je), guglanje ne pomaga, ampak si mora pri penetriranju v mračne, mučne, zamotane družinske skrivnosti, nacionalne travme in babičino odločno, že kar talibansko izobčenje fotografij – podobno kot Rithy Panh v Sliki, ki je ni – artistično in terapevtsko pomagati z dioramo, »igračkasto« miniaturno repliko nepredstavljivega okolja, v katerem je odraščala (in postala »telo brez spominov«, ki išče »spomine brez telesa«) in v katerem je leta 1981 policija brutalno obračunala s protestniki, ki jih je huda draginja pognala v revolt proti simbolom bogastva, tako da Curtizova Casablanca – holivudska diorama travm II. svetovne vojne – dobi nepričakovano nadaljevanje, ne Amarcord, temveč Antiamarcord, v katerem molk zaboli šele, ko ljudje spregovorijo.

Drobne laži dioramsko – okej, arheološko – izkopavajo deklico, ki je izginila, filipinski inšpektor Hermes Papauran (John Lloyd Cruz) pa v Diazovih Temeljnih resnicah jezera detektivsko izkopava legendarno pevko Esmeraldo, ki je skrivnostno izginila, toda zadošča že, da si ogledate mehiški doku El Eco, pa hitro ugotovite, zakaj ženske tako »skrivnostno« izginjajo – zaradi tradicionalne patriarhalne spolne hierarhije, ki se je moški v zakotni mehiški vasi El Eco tako fanatično oklepajo, kot da gre za vprašanje življenja in smrti. »Posodo pomivajo ženske, ne pa moški!« V neorealistični melodrami Jutri je še en dan, italijanskem megahitu, ki se dogaja takoj po II. svetovni vojni (v »nedolžnem« času, ki ga je tako »humano« slikal Vittorio De Sica), je še huje: Delia (Paola Cortellesi) – mati, žena, gospodinja, prekarka – od svojega proletarskega moža Ivana (Valerio Mastandrea) za dobro jutro dobi klofuto. Ne prvo ne zadnjo. Toda film začne patriarhalno družbo, ki tako slavljene in tako svete »tradicionalne« spolne vloge – poniževanje in podrejenost žensk – ohranja na silo (»Boril sem se v dveh vojnah,« vzklikne Ivano), zlagoma satirizirati in subvertirati, resda groteskno, a obenem nenavadno igrivo, kot v mjuziklu, ki postane žanrska diorama nasilja v družini – in opolnomočenja.

Migranti in britanski proletariat bi morali biti eno – tako kot bi morali biti eno migranti in slovenski proletariat.

V Črnem čaju, ki ga je posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, avtor filmov Bamako in Timbuktu, pa ženska (Nina Mélo) preprosto zbeži, in to v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti: zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred oltarjem reče ne in odfrli v kitajski Guangzhou, kjer je v »Čokoladnem mestu«, afriški diaspori, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi lastnik čajnice (Chang Han), ki je tako osamljen in tako avtsajderski kot romunski delavec Stefan (Stefan Gota), ja, migrant, protagonist belgijskega filma Tukaj, ki med pohajkovanjem po Bruslju spozna – osamljeno, avtsajdersko – ShuXiu (Liyo Gong), briologinjo kitajskega rodu. Mah je njen forte, a imenovati zna vse, kar vidi. Tako kot Stefan. Na Bruselj – in »divjino«, ki ga obdaja – se spoznata bolje kot Belgijci, z evropskimi poslanci SDS vred, kar govori o tem, da migrante nova domovina precej bolj zanima kot domačine. Migranti so večji patrioti od domačinov. Poznajo vse ulice, vse detajle. Smer vam pokažejo bolje kot Google Maps. Ob njih se ne morete izgubiti.

Stari hrast

Če hočete videti odličen found footage (najdene podobe), ki je itak lajtmotiv letošnjega Kino Otoka, si oglejte bodisi Morrisonov Incident, v katerem lahko vidite, kako so nadzorne kamere v Chicagu posnele policijsko likvidacijo mladega črnskega brivca (beli policaj se je »ustrašil za življenje«), ali pa italijanske Meje, kolaž arhivskih posnetkov I. svetovne vojne – ko boste videli vojake, ki sredi najhujše zime na goro vlečejo orjaški top, vas bo zeblo in treslo, ko boste videli civiliste s prtljago, pa si boste rekli: ljudje so vedno bežali! Prav res: doku El Shatt – načrt za utopijo, ki ga je posnel Ivan Ramljak (avtor dokujev Kino Otok in O neki mladosti), pokaže, kako so partizani med II. svetovno vojno – po padcu Italije, tik pred nemško ofenzivo – skoraj 30 tisoč Dalmatincev prek Visa in Barija preselili v puščavski El Shatt, arhipelag begunskih šotorišč na egiptovskem Sinaju, kjer so – v peklenski vročini, prežgani z virusi – anticipirali ne le usodo sodobnih beguncev in migrantov, temveč tudi utopijo, postkapitalistično Jugoslavijo.

V Starem hrastu, »zadnjem filmu Kena Loacha« (upajmo, da ne!), v zapuščeno, zakotno, degradirano britansko delavsko mesto naselijo sirske begunce, domačini pa jih začnejo takoj šikanirati, demonizirati, poniževati, zavračati. Predsodki, stereotipi in strahovi dobijo krila. Toplo jih sprejme le strpni, samaritanski lastnik puba (Dave Turner), vsi ostali pa besnijo. Rekel bi, da jih prihod beguncev radikalizira, a dejansko so bili radikalizirani že prej – jezni so, ker so jim zaprli rudnik, ker so vse izgubili, ker se nihče ne zmeni zanje, ker cene le rastejo, ker vrednost njihovih nepremičnin pada, ker jih je blaginja zaobšla, ker se ekonomska neenakost le poglablja, ker so razlaščeni, ponižani, razžaljeni. Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo razredno usodo. Oboji so del istega hitro rastočega razreda. In ja, vprašanje je le, ali bodo to še pravi čas ugotovili ter se povezali in vso to jezo – ta svoj sveti revolucionarni potencial, originalni zaklad svoje radikalnosti, zimo svojega nezadovoljstva – angažirali za razredni upor proti finančnim in političnim elitam.

Migranti in britanski proletariat bi morali biti eno – tako kot bi morali biti eno migranti in slovenski proletariat.

In kralj reče, kako fantastičen stroj

Ker je Kino Otok filmski otok, pričakujte filmski zaklad: kolaž fotografij in posnetkov, ki jih je izraelska vojska – radirka palestinskega kolektivnega spomina – leta 1982 zasegla v Palestinskem raziskovalnem središču v Bejrutu (Fidai film), doku o repatriaciji umetnin, ki so jih francoski zavojevalci nakradli v nekdanjem Dahomeju, današnjem Beninu (Dahomej), esej o senegalskem maoistu Omarju Diopu, ki je leta 1967 nastopil v Godardovi Kitajki (Samo en gib), mjuzikl o agoniji zelenortskih priseljencev v lizbonski faveli, »obljubljeni deželi« (Manga d’terra), panteistične meditacije o staranju, odrešilnem potencialu tradicije in »drevesu življenja« (Medtem ko trava raste, Zinzindurrunkarratz), srečanje Fordovih Iskalcev, odprtih žil ameriških staroselcev, gibanja #MeToo in Vigga Mortensena (Eureka), doku o mizerno plačani proizvodnji jute (Zlata nit), doku o otrocih, ki so jih nacisti nakradli v Sloveniji (Zajeti v izviru), bajko o indijskem čarodeju, ki otroke začara v živali, a potem enega pozabi odčarati (Čarodejev ples), reimaginacijo Plavolaskinih ljubezni (Prstan), dekadentni Njen vijolični poljub, ki izgleda kot insert iz Chazellovega Babilona, Vlak, ki ni za epileptike (saj stroboskopsko drvi, nori in utripa, prižiga dvojne ekspozicije, superimpozicije ipd.), Konec poletja, ki bo Majo Weiss spomnilo na Adriana, eksperimente (Poslušaj me), klasike (Kitajko), zlate prvence (Kruh in mleko), retrospektivo Kire Muratove, portrete (Portreti duhov, Mirč, otrok morja), evrovizijske obsesije (Point d’impact), kvikije v slogu found footage, kinobalonske animacije (Dunja in princesa iz Alepa, Široko in Kraljestvo vetrov) in metafilme, kot je Na pokopališču filma ali In kralj reče, kako fantastičen stroj.

Filmski festival:
20. Kino Otok – Isola Cinema
Kje: Letni kino Manzioli, Letni kino Arrigoni, park Svetilnik, Art kino Odeon, Kulturni dom in druga prizorišča, Izola
Kdaj: od 5. do 9. junija 2024*

* Junija, septembra in oktobra bodo kinootoške projekcije tudi v Slovenski kinoteki in Kinodvoru v Ljubljani ter v art kinematografih v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu.