»Preprosto, Evropska zelena stranka je jasno prepoznala eno samo stranko v Sloveniji kot zeleno, in to je Vesna«

Vladimir Prebilič je dolgoletni župan Kočevja, diplomirani geograf in zgodovinar, doktor obramboslovja, bil je že kandidat za predsednika republike, bivši član SD, ustanovitelj županske stranke Gibanje za Slovenijo in odslej po političnem prepričanju prvi kandidat zelene stranke Vesna za evropskega poslanca. Zakaj bomo v Mladini pred EU-volitvami v intervjujih predstavili le Prebiliča? Stranka Vesna na tokratnih volitvah izstopa. Po javnomnenjskih raziskavah se ji obeta izvolitev vsaj enega od kandidatov. Stranka Vesna je tudi nekaj posebnega, je združenje trmastih ekologov, na čelu z nagrajencem za okoljski aktivizem Urošem Macerlom.

Malce nenavadno je, da ste kot obramboslovec, strokovnjak za taktiko kopenske vojske, najresnejši zeleni kandidat za evroposlanca. Se zavzemate za varčne F16? 

Sem za svet brez F16. Ali kot je napisal Sun Cu v Umetnosti vojne: najboljša vojna je tista, v kateri se ni treba vojskovati. Danes so bistveno nevarnejši nevojaški viri ogrožanja, kot so tveganja na področju prehrane, oskrbe z vodo ali energetska varnost.

Pravite torej, da so najpomembnejši varnostni problemi zelenega izvora? 

Absolutno. Lučka Kajfež Bogataj je nedavno ocenila, da nas s takšnimi trendi okolijskih sprememb, ki smo jim priča, čaka do leta 2050 okoli 250 milijonov podnebnih beguncev. To so večje nevarnosti kot tiste, ki izvirajo iz konvencionalnih vojn.

Kaj je potem za vas zeleni prehod? 

Zeleni prehod je zame vprašanje socialnih neenakosti. Mnogi zeleni prehod napačno razumejo kot nekaj, kar nas bo veliko stalo, a še dražje bo, če zelenih ukrepov ne bomo izvajali. Zgolj naravne katastrofe nas vsako leto stanejo več kot 500 milijard evrov, EU okoli 60 milijard evrov, neizvajanje ukrepov na tem področju pa pomeni, da bo proračun EU »krvavel« zaradi izdatkov za sanacijo posledic, pri čemer razlogov za škode niti ne bomo odpravljali. Si res želimo vedno znova za sanacijo poplav, kot smo jih imeli lani, plačati osem milijard evrov? Še huje, večino bremena bodo v tem primeru nosili socialno šibkejši, ne bogati, ampak tisti na dnu. Neizvajanje ukrepov za zeleni prehod poglablja socialne neenakosti. Približno en odstotek ljudi na svetu ima danes ogljični odtis enak kot dve tretjini na drugi strani.

Takrat sem skupaj z vsemi seveda videl vizijo vodenja države po Janezu Janši, danes pa ne vidim možnosti sodelovanja z njim. Ne glede na to pa zdravo desnico v Sloveniji potrebujemo.

Je pa tudi tveganje, da bodo ukrepi za zeleni prehod – kot je nakup Tesle ali sončne elektrarne – spet koristili bogatejšim. 

Da, in s tem se moramo ukvarjati. Potrebujemo pravičen zeleni prehod, kar pomeni, da bo treba uvesti višje davke in da bodo morali višje davke plačevati tisti, ki najbolj obremenjujejo okolje. Se pravi bogatejši. Če bi 0,5 odstotka najbogatejših obdavčili s povprečno dodatno stopnjo dva odstotka, bi v EU zbrali 225 milijard evrov. Tukaj je torej ta rezerva in to so ti viri, s katerimi bomo zagotovili, da bo imel vsak dostop do sončne elektrarne ali toplotne črpalke. V EU smo tudi že dosegli konsenz glede pravila, da kdor več onesnažuje, mora več prispevati, to moramo zdaj zgolj še prenesti na raven ljudi. Zeleni prehod ni vprašanje okolja, ampak vprašanje dolgožive družbe. Je vprašanje javnih sistemov, ki morajo zagotoviti, da med nami ne bodo nastale še večje razlike, rešiti moramo probleme mladih generacij, torej medgeneracijske odnose. Stanovanjsko vprašanje bi morali iz Slovenije prenesti na raven EU – tako kot imamo skupno kmetijsko politiko, potrebujemo tudi skupno stanovanjsko politiko. Za zdaj imamo v EU 30 tisoč županov, en sam, to je dunajski, je ta problem rešil. Vsi preostali še vedno upajo, da bo vse naredil trg.

Na teh volitvah se na strani zelene politike za glasove borijo tri stranke, poleg vas še Zeleni Slovenije in Levica. Zakaj ste vi boljši, bolj avtentični? 

Preprosto, Evropska zelena stranka je jasno prepoznala eno samo stranko v Sloveniji kot zeleno, in to je Vesna.

Katera od list, ki še sodelujejo na evropskih volitvah, pa je na nasprotnem polu vaših vrednot, najdlje od vaših prepričanj? 

Prehod gospoda Klemna Grošlja, ki je bil doslej ves čas izpričan liberalec, v zeleno sfero je nekaj, kar me moti in je zame malce ponesrečen poskus oblikovanja zelene alternative. Nekdo, ki je bil prej v LMŠ, kasneje v Gibanju Svoboda in ves čas član liberalne skupine v EU, ki ni podpirala zelenih politik, se ne more kar naenkrat pobarvati na zeleno.

Ampak v EU-parlamentu liberalci niso bili proti zelenemu prehodu, tem ukrepom so najbolj nasprotovali v Evropski ljudski stranki (EPP). 

Se strinjam. A pri zelo pomembnih vprašanjih, kot so varčevalni ukrepi, obdavčevanje bogatih, obdavčitve velikih dobičkov, so bili liberalci striktno na strani EPP.

Eden od vaših uspešnejših zelenih projektov v Kočevju je povezan z izkoriščanjem lesa. 

Da, mi imamo sistem ogrevanja na lesno biomaso, ki smo ga nadgradili s pametnim gospodarjenjem gozda in lesno proizvodnjo. Sklenili smo nekakšno mini krožno gospodarstvo.

Potem ste se strinjali z NSi kampanjo »drv ne damo«? 

Vlada se je napačno lotila tega vprašanja. Ko smo v Kočevju začeli ločeno zbirati odpadke, nam je sicer ostalo zelo malo odpadkov, ki se odložijo, a je potem nastal drug problem: ko so ljudje plastiko ločili, so jo začeli tudi kuriti, češ, lahko pa si z njo še segrejem vodo. Tega v občini ne moremo prepovedati, ker naše službe ne morejo iz peči jemati odpadkov, zato smo se odločili, da bomo vsakomur, ki zamenja način segrevanja, če si nabavi toplotno črpalko, pomagali še s 1500 evri nagrade, poleg tistega, kar dobi od Eko sklada.

Koliko toplotnih črpalk ste tako subvencionirali? 

Vsako leto razdelimo za ta namen približno 45 tisoč evrov, in ker to traja že nekaj let, smo tako pomagali kakšnim 200 gospodinjstvom. Država se je tega lotila na napačnem koncu, ni vprašanje, ali se bodo ljudje ogrevali na drva ali na toplotne črpalke: les je treba porabiti kar se da najbolje, treba ga je predelati, in šele kar ostane, se lahko zakuri. Tako to počnemo v naši občini.

Imamo gravitacijsko teorijo razumevanja politike: ko nekdo dobi moč, je želi le še več. Ko je v opoziciji, je za pokrajine, ko pride na oblast, pa to pozabi.

Kako predelate les, preden ga skurite, oziroma kaj počnete drugače od podjetja Slovenski gozdovi, ki je tudi na vašem koncu? 

Les Slovenskih gozdov konča v tujini, naš, ki ga je na leto za okoli 16 tisoč kubikov, pa ostane doma. Naše podjetje ima sklenjene sporazume z lokalnimi predelovalci. Imamo lokalno podjetje za sečnjo, za prevoz, imamo žago in nato sami les predelamo. Izdelujemo vse od polizdelkov za vrata, stole in mize do lepljencev. Kar ostane, pa je biomasa za daljinski sistem ogrevanja. SDH, ki upravlja podjetje Slovenski gozdovi, pa sledi maksimizaciji dobička tega podjetja. Naša strategija je drugačna, dobiček za nas so delovna mesta in razvoj občine. Če bi v občini ves posekan les izvozili v Avstrijo, bi imeli 600 tisoč evrov čistega dobička, tako pa nam ostane 100 tisoč evrov, a imamo zato razvoj. Pri nas rastejo nove sušilnice za les, skladišča, predvsem pa razvijamo regijo in tako denar dobivamo nazaj z davki.

Ste precej zagnani. Kandidirali ste za predsednika, ustanovili ste župansko stranko Gibanje za Slovenijo, izvoljeni ste bili za župana. Kaj vas žene na vse te funkcije in zakaj želite volivce po lokalnih volitvah tako hitro pustiti na cedilu? 

Poznate knjigo Zakaj narodi propadajo, ki jo pogosto uporabim tudi na predavanjih? Ljudje mislijo, da gre najbolje državam, ki imajo velika naravna bogastva in druge strateške prednosti, a če si pogledamo posamezne primere, vidimo, da je v 70 odstotkih pomembno dobro upravljanje, le 20 odstotkov prinesejo naravna bogastva in 10 odstotkov geostrateška lega in primerne zgodovinske okoliščine. Trdim, da se Slovenija že 30 let ne upravlja optimalno. Državo upravljamo z izločevanjem in onemogočanjem – to me moti in zato sem šel v politiko. Ko sem leta 2010 postal župan Kočevja, je bilo premoženje občine vredno 23 milijonov evrov, danes je vredno 130 milijonov. Ko sem prišel, je proračun občine znašal 16 milijonov, danes je 32 milijonov, ko sem prišel, je bila brezposelnost 26-odstotna, danes je osemodstotna. In zdelo se mi je, da grem lahko po vseh teh uspehih še naprej. Zakaj v EU-parlament? Ker sem prepričan, da bi lahko bila ta funkcija veliko pomembnejša. Našim občanom pa rečem: Kočevje ne bo izgubilo župana, ampak bo dobilo evropskega poslanca.

Zakaj pa ste se pred leti ločili od SD? Če želite kaj spremeniti, potrebujete v EU-parlamentu močno skupino, ki ji v SD tudi pripadajo. 

Iz SD sem šel leta 2010, preden sem kandidiral za župana, ker v SD nismo imeli enakih pogledov na vodenje stranke. Na začetku sem mislil, da v strankah nagrajujejo ideje, prebojnost, motiviranost, znanje, a sem kmalu ugotovil, da delujejo stranke po rigidnem sistemu. Zato smo se razšli. Kar zadeva članstvo v močni skupini, pa je Vesna članica Evropske zelene stranke, in tudi sam se bom, če bom izvoljen, priključil skupini Zelenih v evropskem parlamentu, ki naš nastop na volitvah močno podpira že od samega začetka.

Leta 2021 niste izključevali sodelovanja z Janšo. Ko ste ustanovili Gibanje za Slovenijo leta 2021, v času množičnih protestov, ste bili za nekakšno veliko koalicijo. 

Želim si, da bi v Sloveniji lahko oblikovali široka zavezništva glede najpomembnejših vprašanj. Ker opozicija vedno onemogoča pomembne reforme, kar je za vse nas slabo. Skupaj z vsemi sem seveda videl vizijo vodenja države po Janezu Janši, danes pa ne vidim možnosti sodelovanja z njim. Ne glede na to pa zdravo desnico v Sloveniji potrebujemo.

Gre vlada Roberta Goloba v pravo smer? 

Ne. Ker ne rešuje najpomembnejših izzivov. Reforme, ki jih je napovedala, podpiram, ne vidim pa, da bi jih uresničevala.

Se ne strinjate z reformo RTV Slovenija in ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? 

Zdi se mi, kot da je na RTV ena politika zamenjala drugo, želel bi si, da tam nobena politika ne bi več vladala.

V svetu RTV po novem sedijo predstavniki civilnodružbenih organizacij in ne poslanci. 

To je res, ampak zdi se mi, da je še vedno veliko uravnoteževanja, in to me moti. Ne želim, da po kakršnikoli logiki medije uravnotežujemo ali se uravnotežujejo, naj uredniki delajo program po lastni vesti. Glede ukinitve dopolnilnega zavarovanja podpiram ta prvi korak, a temu bi seveda moral slediti še drugi, to pa je proporcionalno plačevanje dopolnilnega zavarovanja glede na socialni status zavarovancev.

Eno glavnih vprašanj zelenega prehoda v Sloveniji je nova nuklearka, kako boste glasovali na referendumu? 

Glasoval bom proti. Nimam občutka, da smo se res potrudili pred to odločitvijo najti vse mogoče dodatne obnovljive vire. Poleg tega gre pri tem projektu za zavajanje. Vlada je sporočila, da bo zaprla TEŠ 6 do leta 2032, nuklearko pa naj bi dobili čez več kot 20 let. Bomo v tem vmesnem času torej živeli z redukcijami? Le z obnovljivimi viri lahko namreč premostimo ta primanjkljaj. Poleg tega pa še danes ne vemo, kakšna bo cena novega bloka, morda bo 13, morda 18 milijard evrov. Ne vemo tudi, kdo bo ta projekt plačal, Slovenija ga ne bo, ker tega denarja nima, vemo, da ga ne bo EU, ker v to obliko energije EU denarja ne vlaga več, tudi banke ga ne bodo plačale, ker je to zanje neperspektivno. Najti bomo torej morali nekega zasebnega investitorja. Ampak koga in pod kakšnimi pogoji? Objekt bo torej stal v Sloveniji, kapital pa ne bo iz Slovenije?

Nova nuklearka je torej za vas lobistični projekt, nepovezan z interesi ljudstva? 

Absolutno. Bojim se, da bomo čez desetletja ugotovili, da bomo državljani plačevali celotno ceno investicije, da bomo prevzeli stroške odpadkov – na Finskem jih je na primer dodatno odlagališče stalo štiri milijarde evrov in še kaj. Tisti, ki si nuklearko tako želijo, naj jamčijo za ceno elektrike. Na Finskem in v Veliki Britaniji, kjer so nazadnje priključili v omrežje dve nuklearki, jim je namreč na začetku ponudnik zagotavljal ceno elektrike v višini 60 evrov na megavatno uro – danes je cena 120 evrov na megavatno uro. Bomo tudi mi novo nuklearko predčasno zaprli? Da o korupcijskih tveganjih sploh ne govorimo.

Torej boste na Kočevskem vi postavili vetrne elektrarne? 

Ne, žal nimamo dovolj vetra, postavljamo pa sončne elektrarne.

Kaj pa boste storili poleti čez dan, ko bo cena te elektrike negativna?

Shranjevali jo bomo.

Kako? 

Za zdaj je še daleč do tega – presežkov pri nas še ni. V tem trenutku imamo v občini 20 megavatov porabe na leto, pri nameščenih sončnih elektrarnah pa smo sedaj pri petih megavatih. Postavimo lahko torej še trikrat toliko sončnih elektrarn, kot jih imamo sedaj, in šele potem se bomo začeli spraševati, kam s presežki. Kar pa bodo sladke skrbi. Številne tehnologije s tega področja so danes že na voljo. Poleg baterij je to recimo vodik, vanj na Japonskem shranjujejo presežke, Avstrija pa odvečno energijo shranjuje s pomočjo črpalnih elektrarn. Ko so presežki elektrike, se voda črpa na hrib in se nato po potrebi spušča nazaj v dolino. Mislim, da imajo v Avstriji 120 črpalnih elektrarn, veste, koliko jih ima Slovenija? Eno.

Kako boste glasovali na referendumu o legalizaciji konoplje in pri evtanaziji? 

Oboje za. Pri evtanaziji zato, ker menim, da je prav, da človek s svojim življenjem razpolaga tako, kot mu je bilo dano, torej samostojno. Ko ali če se znajdeš v brezizhodni situaciji, je prav, da imaš možnost tudi takšnega končanja. Evtanazija danes sicer v Sloveniji že tako ali tako obstaja, a le za bogate. Če imate denar, lahko greste v Švico in rešite stvar v dveh sekundah. Zakaj le bogati? Zakaj ne vsi? Enako velja po Evropi tudi za splav. Vse pogosteje ga lahko naredijo le bogati. Glede konoplje pa sem tudi za, ker je kaznovalni pristop napačen, ljudi je treba informirati, poučiti. Poleg tega je dekriminalizacija konoplje nujno potrebna še zaradi nadzora in davkov.

Do nedavnega sem sicer mislil, da bi nas moralo to vse povezovati, a zdaj v tej kampanji vidim, da nekateri, kot sta Zoran Stevanović ali Franc Breznik, dvomijo celo o globalnem segrevanju.

Ste kdaj kadili travo? 

Sem.

Je bila dobra? 

V redu je bilo. Ampak to so bili študentski časi.

Alkohol pijete? 

Ne kadim, ne pijem prekomerno, se pa kdaj poveselimo, a ostajam na stališču, da je vse to nepotrebno. Glede kajenja sem še prepričan, da bi morali ljudi k opustitvi te navade spodbujati z dražjim zdravstvenim zavarovanjem. Zakaj pa ne bi osebe, ki se namensko odločijo, da so verižni kadilci, nekaj več prispevale v zdravstveno zavarovanje?

Verjetno zato, ker potem takšnim idejam ni kraja ne konca. Potem bi morale tudi ženske, ki so zavestno nezaščitene imele spolni odnos, plačevati za splav.

To pa je človekova pravica; ženska mora imeti pravico in možnost sama odločati o svojem telesu. To sta dve različni vprašanji.

Del evropskih zelenih so tudi separatistična gibanja ali pa gibanja za večjo lokalno avtonomijo. Verjamete v odmrtje države in ponovno rojstvo mestnih držav, Ljubljane, Kočevja, ki bosta enakopravni partnerici v EU? 

Ta vizija mi je sicer pri srcu, a mislim, da ni realna. Države bodo, čeprav so v krizi, še naprej obstajale, mi pa si moramo prizadevati, da bodo v prihodnje delovale bolj optimalno. Sam zato verjamem v več regionalizacije, v več decentralizacije, ne bi pa rad šel v skrajnost, češ da bi bilo treba nacionalne države razgraditi in jih nadomestiti z mestnimi državami. Se pa strinjam, da bi bilo treba državam odvzeti nekatere pristojnosti in jih približati ljudem. Glede tega v Sloveniji potrebujemo regionalizacijo. Občine ali regije lahko namreč bistveno bolj racionalno, hitro in učinkovito upravljajo vire, kot to počne center.

Zakaj pa nimamo regij? 

Nimamo jih, ker imamo gravitacijsko teorijo razumevanja politike: ko nekdo dobi moč, je želi le še več. Ko je v opoziciji, je za pokrajine, ko pride na oblast, pa to pozabi. Ne želi odgovornosti prenesti navzdol, ne želi izgubiti vzvodov moči, tako levi kot desni so tukaj enaki. Na koncu pa pride predsednik državnega zbora v Osilnico, k 150 ljudem, odpret bankomat.

Kdo je zaslužnejši, da imate v Kočevju Yaskawo, vi ali bivši gospodarski minister Počivalšek? Lokalna skupnost ali država? 

Oboji, če ne bi tedaj vlada s tedanjim premierom Mirom Cerarjem zmagala na razpisu, kjer smo prepričali Japonsko, da je Slovenija okolje, v katero se splača vlagati, potem tudi jaz ne bi imel dela. Smo pa v občini nato projekt izpeljali v rekordnem času. V Yaskawi so priznali, da jim je v Sloveniji prvič uspelo tovarno vzpostaviti pred skrajnim rokom.

Ste pa morali zaradi te tovarne preseliti Rome, drži? 

Eno romsko družino, drži, skupaj 12 ljudi.

Ali niste imeli do Romov precej »policijskega« odnosa? Se niste v njihovem primeru zavzemali za kriminalizacijo in odvzem socialnih pravic? 

Pri Romih se zavzemam za instrumentalizacijo socialnih pravic. Romom ne želim odvzeti pravic, ampak jih na pravilni način uresničiti. Denar, ki ga namenjamo za Rome, namreč pogosto konča v alkoholu in kriminalu, zato smo predlagali, da jim pravice zagotavljamo neposredno, staršem na primer ne damo denarja, da otrokom kupijo šolsko torbo, ampak otrokom kupimo šolsko torbo. V Sloveniji moramo vsi imeti pravice in dolžnosti, vsak lahko vozi avto, a le če ima vozniški izpit.

Lahko trdite, da se je v času vašega mandata položaj Romov izboljšal? In če se je – kako? 

Se je. Uredili smo vprašanje pitne vode, vsak ima dostop do pitne vode. Uredili smo najemne pogodbe z Romi, ki so to želeli. Veliko romskih družin na Trati je podpisalo najemne pogodbe, na podlagi katerih je občina zagotovila komunalno opremo, oni pa so si nato sami zgradili bivališča. Na področju opolnomočenja deklet smo izpeljali kar nekaj projektov zaradi prezgodnjih nosečnosti. Nosečnost pri 12 letih zame ni kulturna posebnost, ampak je to jemanje prihodnosti človeku in kriminalno dejanje. Podpiramo romska društva, za Rome sedaj iščemo možnosti nakupa stanovanj ali zemljišč – tako kot za vse preostale občane.

Zeleni prehod ni samo okoljski, temveč je tudi gospodarski in varnostni dogovor, pravite. Ste za pošiljanje orožja v Ukrajino? 

Sem za to, da Ukrajini pomagamo, z orožjem vred, hkrati pa bi si želel, da bi tudi Ursula von der Leyen, namesto da poziva k vojni in dodatnemu oboroževanju, vložila nekaj napora v iskanje pogovorov med Ukrajino in Rusijo. Tudi ta vojna se bo namreč končala za pogajalsko mizo in mi smo izgubili kar nekaj priložnosti, da bi Zelenskega spodbudili k iskanju najnižjega skupnega imenovalca z Rusijo. EU ni bila ustanovljena zaradi oboroževanja in pretirane naložbe v orožje se navadno tudi slabo končajo. Poleg tega gradnja nekakšnega vojaškega industrijskega kompleksa Sloveniji ne bo koristila. Naši alternativi morata biti večja gospodarska moč in pametna zunanja politika. To je tudi politika, ki ne dela razlik med ljudmi, med Ukrajinci in Palestinci na primer.

Ste potem tudi za to, da se zaradi ekoloških razlogov preneha uporabljati poligon Poček? 

Vojska mora imeti možnosti za usposabljanje, a pod pogoji, da je okoljskega obremenjevanja čim manj. Vem, da vojska te obremenitve zmanjšuje, a je prostora za izboljšave še kar nekaj. Vedno več imamo tudi kabinetnega, virtualnega usposabljanja, to so na primer laserska strelišča. Usposabljanju v realnosti se sicer ne moremo odpovedati, a če bomo šli po poti militarizacije, bomo potrebovali še več Počkov.

Z evropskimi zelenimi ste stik navezali prek županskih povezav. V tej vaši skupini je še kar nekaj zelenih županov, mar ne? 

Tine Radinja iz Škofje Loke na primer sedi v EU-odboru regij, tudi v skupini zelenih. Kar nekaj županov v Sloveniji podobno razmišlja. Zeleni prehod se lahko namreč najhitreje udejanji prav na lokalni ravni – gre za ravnanje s smetmi, daljinsko segrevanje, spodbujanje skupnostnih sončnih elektrarn. Župan Hrastnika Marko Funkl je tukaj naredil velik preboj, ki mu bomo mi sledili. Zato vedno znova govorim: če bi nam država dala več odgovornosti in več sredstev, bi naš ogljični odtis hitreje zmanjšali.

Podpirate gradnjo treh sežigalnic v Sloveniji – Ljubljani, Celju, Mariboru? 

Sežigalnica mora biti zadnji ukrep. Mi moramo zmanjšati količino nastalih odpadkov.

Kam pa vi sedaj vozite odpadke? 

Podjetje Kostak nam jih odpelje v sežigalnico. Strinjam se, da v Sloveniji takšne objekte potrebujemo, se pa bojim, da bi se ta dejavnost skomercializirala in bi se motivacija po recikliranju zmanjšala. Takšni objekti zato ne smejo biti preveliki in morajo delovati neprofitno.

Ko ste naštevali zelene župane, niste omenili Zorana Jankovića z Ljubljano kot zeleno prestolnico. Kaj menite o Ljubljani? 

Največja težava Ljubljane je na področju javnega prometa. Tudi sicer je transport odgovoren za 70 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida, proti čemur se v Ljubljani mestne oblasti ne borijo najbolje. Ljubljana bi morala najti učinkovitejšo obliko javnega prevoza, če to ni podzemna železnica, je to verjetno tramvaj. Strasbourg, ki je primerljiv z Ljubljano, to rešuje na ta način. Razvoj zelenih površin v Ljubljani je spodbuden, pri prometu pa je storjenega premalo: P + R ni zaživel, ker šepa javni prevoz, seveda pa je tudi preveč vstopanja z vozili v mesto.

Od leta 2021 v Kočevje spet vozi vlak. Kakšen je učinek? 

Da, po petdesetih letih smo spet odprli železnico in po novem se v Ljubljano z avtomobili vozi 30 odstotkov manj ljudi. Je premik, težava pa je ponovno v Ljubljani. Marsikdo mi reče, da se še zmeraj vozi iz Kočevja v Ljubljano z avtomobilom, ker potovanje od železniške postaje do biotehniške fakultete vzame skoraj toliko časa kot pot od Kočevja do fakultete. Za povrh vsega pa imamo v Sloveniji še sistem plačevanja prevoza na delo, ki je za mnoge dodatek k plači, zaradi česar se raje sami vozijo v službo.

Se pa bojim, da vsi tisti, ki nosijo slovenske zastave, glede plačevanja davkov ne razmišljajo domoljubno, ampak nacionalistično in izključevalno.

V zeleni politiki ste še malce nepopisan list, je pa na vaši listi Uroš Macerl, ki se je že afirmiral, kot bi rekel neki politik, v ekofundamentalista in ekoterorista. Kako ste začeli sodelovati? 

Sodelovati smo začeli pri zapiranju smetišča, Vesna me je nato podprla med predsedniškimi volitvami, na splošno pa se strinjamo glede vizije dolgotrajne in dolgožive družbe. Do nedavnega sem sicer mislil, da bi nas moralo to vse povezovati, a zdaj v tej kampanji vidim, da nekateri, kot sta Zoran Stevanović ali Franc Breznik, dvomijo celo o globalnem segrevanju. Kakorkoli, z Macerlom smo sodelovali še pri projektu ločevanja odpadkov, pri daljinskem sistemu segrevanja, pri gospodarjenju z gozdom, kjer smo dobili nagrado zavoda za gozdove. Občina Kočevje je lastnik 3700 hektarjev gozdov in z njimi gospodarimo sonaravno, s čimer ustvarjamo dodano vrednost in delovna mesta.

Je bil kiks, ko ste v času kampanje za predsednika države dejali, da ste bili svetovalec predsednika države Danila Türka, ker ste nekoč v skupini dvajsetih sodelovali pri posvetu o domoljubju? 

Ne, glede domoljubja so bile na podlagi tega projekta izdane tri monografije, katerih urednik sem bil. Ker smo želeli te vidike vnesti v šolski sistem, smo naredili delovno telo, v okviru katerega sem imel 30 delavnic za učitelje zgodovine po Sloveniji, dela je bilo ogromno in naredil sem ga brez plačila.

Pravi slovenski domoljubi iz SDS imajo na obleki značko slovenske zastave. Zakaj imate vi grb Kočevja? 

Ker se zame domoljubje začne v Kočevju. Domovina in država sta ločeni zadevi. Tudi nacionalizem in domoljubje nista enaka koncepta. Najbolj domoljubno dejanje, ki ga lahko danes človek stori, je, da pošteno plača davke. Tako vsej skupnosti omogoča javne storitve. Tukaj se vse začne in vse pade. Se pa bojim, da vsi tisti, ki nosijo slovenske zastave, glede plačevanja davkov ne razmišljajo domoljubno, ampak nacionalistično in izključevalno. Nacionalizem je negativno čustvo, je izključujoče in prehaja v ksenofobijo in tekmo med nacijami. Želel bi si, da bi bili vsi domoljubi in ne nacionalisti.