Komentar / Enaki pa niso

Janko Lorenci

7. 6. 2024  |  Mladina 23  |  Kolumna

Letošnje volitve v Uniji in ZDA lahko pomembno vplivajo na prihodnost prve in drugih in prihodnost sveta. Evropejci bodo volili pred Američani in to je dobro – če bo v Ameriki zmagal Trump, se bodo mali trumpi v Evropi še bolj razmnožili. Zahod ostaja v marsičem povezan, medsebojni vplivi pa se širijo predvsem iz Amerike v Evropo. Žal.

Obe imata nekaj skupnih težav. Množice izgubljajo občutek varnosti in vero, da bo prihodnost boljša kot sedanjost. Ozračje je polno frustracij, jeze, negotovosti velike večine prebivalstva in nasičeno z leporečnostjo politike, ki jo voli ljudstvo, streže pa premožnežem. To se kaže v velikanskih premoženjskih razlikah, pešajočih javnih službah, zapiranju bogatih v gete. Etablirana politika tega nikjer ne priznava, a tisto, kar dela družbe nemirne in konfliktne, je predvsem mešanica trdega kapitalizma in liberalne demokracije, ki vzdržuje in brani status quo, ta pa generira nenehne krize – ekonomske, socialne, varnostne, okoljske.

Ta nova »normalnost« dela za skrajneže vseh vrst in rine javno razpoloženje v bolj konservativno, manj liberalno lego. To čutita obe, Amerika in Unija.

V Ameriki je tak skrajnež Trump in z njim vsa republikanska stranka. Izid novembrskih volitev je za svet večje tveganje kot izid evrovolitev, pač zato, ker ima Amerika večji vpliv na svetovno dogajanje. Trumpova zmaga bi ogrozila ameriško demokracijo in državo še bolj razklala, navzven pa spodbudila rast avtokratov po svetu in trdo, kar usodno udarila po zelenem prehodu. Amerika se je Trumpa predsednika enkrat že znebila, znova bi se ga bistveno teže, saj bi bil še brezobzirnejši. Že sama možnost zmage takega avtoritarca, klovna in osupljivo praznega nastopača (čeprav nekateri mislijo, da je v njegovi kaotični norosti metoda) kaže, da je družba v hudi krizi. Svoje povedo tudi podatki, da je umrljivost Američanov zaradi drog bistveno višja kot med prebivalstvom Unije ali da se njihova pričakovana življenjska doba krajša. Nekaj pa mora biti z državo globoko narobe tudi, če Trumpa vsaka nova pot pred sodišče še približa volilni zmagi.

Unija je morda v še večjih škripcih. Gospodarsko in socialno stagnira, izgublja inovativnost in zlasti v tem zaostaja za Ameriko in Kitajsko. Hkrati je ujeta v pasti svoje konstrukcije: kot skupnost z zelo samostojnimi članicami je brez pomembnih skupnih politik (socialne, davčne, zunanje …), zato težko dosega razumno enotnost. Je tudi zelo različno razvita in zakovana v neoliberalni kapitalizem, ki nujno rojeva konfliktne družbe (države) in napetosti med njimi. Na takem humusu napreduje evropska skrajna desnica, njeni nacionalizmi in egoizmi, ki skupnost dodatno rahljajo in celo grozijo, da jo bodo razbili. Med skrajneži so razlike, po svoje pa je bolj kot surovine à la Janša nevarna Giorgia Meloni, ki uglajeno po koščkih spodjeda demokracijo in postopoma predeluje družbo in državo.

Za zdaj kaže, da bo skrajna desnica v Uniji po teh volitvah povečala svoj vpliv, a še ostala »pod nadzorom«. Obstaja pa resna nevarnost, da bo zmerna desnica ponekod skušala priti na oblast ali ostati na njej tako, da bo sklenila koalicije s skrajnimi sestrami. V tem pogledu daje slab zgled tudi Ursula von der Leyen, ki je ne moti sodelovanje z Melonijevo. Šefica evropske komisije je nasploh problematična: še vedno govori o zmagi Ukrajine nad Rusijo in enako kot njena Nemčija slepo sledi Ameriki, čeprav bi Unija krvavo potrebovala strateško osamosvojitev – že zato, ker bo novi ameriški predsednik morda Trump, izolacionist in skrajno nepredvidljiv politik.

Tudi zaradi stališč predsednice komisije Unija v škodo svojih članic in celote ne spravi skupaj nobene mirovne pobude v zvezi z ukrajinsko vojno in palestinsko tragedijo. Tako zapravlja potencialni vpliv, saj bi lahko, geopolitično avtonomna, s svojo še vedno nemajhno gospodarsko in politično težo postala prvi svetovni mediator in nekakšen zasilni nadomestek v kot potisnjenih Združenih narodov. Tudi če se bodo ameriške in evropske volitve končale srečno – z zmago Bidna in omejeno močjo evropske skrajne desnice – so trendi nevarni na obeh straneh Atlantika. Status quo je povsod trdoživ, v sebi pa nosi klice slabšanja. Hkrati obe strani skupaj s svetom plavata v eksplozivni godlji velikega geopolitičnega preurejanja, vojne psihoze, podnebne krize in tradicionalnih ekonomsko-socialnih kriz.

Unija se zdi v perspektivi v težjem položaju kot Amerika. Za slednjo si kljub sedanji razklanosti težko predstavljamo, da bi razpadla. Unija je glede tega zaradi napredovanja skrajne desnice in razraščanja nacionalizmov na slabšem. Tudi ne gre pozabiti, da jo je Velika Britanija že zapustila.

Pesimizem zbuja predvsem to, da na vseh koncih nevarno brbota in pogrmeva, resne alternative v politiki pa ni videti. Res leve stranke so povsod šibke, status quo se zdi zacementiran, dela pa za skrajno desnico in zaostrovanje vseh mogočih kriz. Druga, skrajno desna stran – Trump in evropski bratje – je izdelek sistema, sistem divje naskakuje in se razglaša za odrešenico, a ga, če pride na oblast, še dramatično poslabša. Na oblast pa ji z obrambo statusa quo praviloma pomaga tako imenovana zmerna politika.

Njena krivda je jasna in nesporna. Toda to še ne pomeni, da sta Biden in Trump enaka, kot nista enaka niti Macron in Marine Le Pen ali Golob in Janša. Amerika in Unija sta na svojih letošnjih volitvah v osnovi pred podobno, Sloveniji dobro znano izbiro – izbrati večje ali manjše zlo. Za katero stran glasovati, kljub vsem hibam zmernežev ni dileme – status quo je slab, a še omogoča spremembe z volitvami, vladavine trumpov pa to možnost krčijo in čez čas bo mogoče stvari spremeniti le še z nasiljem. Zapoved dneva se torej glasi: voliti zmerno politiko, nato pa nanjo pritiskati.