Delavski razred odhaja v pekel

Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.

Občutek imate, da ste se pripeljali v sanje.

Tu padajo tabuji – žanrski, moralni, socialni. Tu je vsak film skok v neznano. Tu ni nič šokantnejšega od znanega. Tu se grozi vedno zmeša. Nič ni logično – razen ekstremnosti.

Samo roko pomolite skozi okno, pa vas že objame tisti značilni ljutomerski malaise, ki mu je Grossmannov festival fantastičnega filma & vina postavil spomenik.

Tu, v Ljutomeru, se vsako poletje – letos pa že med 11. in 15. junijem – v nekaj dneh zgodijo desetletja in stoletja. Tako kot so se tu v nekaj minutah zgodila desetletja in stoletja, ko je odvetnik Karol Grossmann – guru Fritza Langa – posnel prve slovenske filme, Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu. Oba Grossmanna – Grossmann, ki je posnel prve slovenske filme, in Grossmann, ki vrti grozljivke in ga je ameriška revija MovieMaker uvrstila med »5 Coolest Horror/Sci-Fi Film Festivals in the World«, potemtakem med pet najbolj kul festivalov grozljivke in znanstvene fantastike na svetu (noben drug slovenski filmski festival se ni še nikoli prikazal tako visoko) – se drug drugemu sijajno podata.

Grossmann, ki ponuja vse, kar bi potreboval človek, če bi bila grozljivka država (Vrt mučenja, parade pošasti, tekmovanje za kraljico krika, tematske parke, labirintne fantastične instalacije, televizijo groze v živo, razstave, male delavnice groze in posebnih učinkov ipd.), je pač največji slavilec filmov, ki so za dober okus, humanizem in politično korektnost to, kar so morski psi za kraje, ki živijo od turizma, potemtakem filmov, kakršne je nekoč snemal Karol Grossmann – jasne, razločne, preproste, elegantne, direktne, nizkobudžetne.

»Peklenske reči se odigravajo v nebeških okoljih,« slišimo na začetku Godinovega Umetnega raja, filma o času, ko sta Karol Grossmann in Fritz Lang v Ljutomeru zapečatila prihodnost filma. To, kar je začel Grossmann, se je moralo končati v krvi.

Ko se mimo pripelje mrtvaški avto s truplom umorjene punce, za katero se – na veliko grozo šoferja (Ahmet Rifat Sungar), ki naj bi jo le vozil naokrog, da se nemir, ki ga je povzročila njena »smrt«, malce poleže – izkaže, da še vedno živi, toda na neživ, vampirski način, nagonsko veste, da ste v Ljutomeru, rojstnem kraju slovenskega filma. Šofer in vampirka (Cansu Türedi) pilotirata turški šoker Pogreb, v katerem je sekanje človeškega mesa in človeških kosti nekaj povsem normalnega – punca mora pač jesti.

In šofer, melanholik redkih besed, ji zagotavlja meso, človeško meso, kar pa počne s takšno vnemo, da je policija prepričana, da je na delu serijski morilec. Maščevanje je jed, ki najbolj tekne, če je hladna, to vemo – in vampirka, ki poosebi gibanje #MeToo, se maščuje patriarhatu, ki si domišlja, da lahko ženske, ki ne »ubogajo«, kaznuje, trpinči in ubija, meni nič, tebi nič, v imenu »tradicije«. In v imenu družinske, družbene »časti«.

Vampirka in šofer postaneta Bonnie in Clyde groze, gorja in gravža – tako kot detektiv (Paul Hamy) in detektivka (Virginie Ledoyen), protagonista okultnega trilerja Jedec duš, v francoskem Ljutomeru napeto preiskujeta izginotje šestih otrok, ki naj bi jih odpeljal »Jedec duš« (Stephen King bi se v Ljutomeru počutil tako dobro kot Twin Peaks in True Detective), ter zverinski umor moškega in ženske, ki naj bi se hkrati divje žgala in ubijala (smrt je orgazem, orgazem je smrt), postaneta Mulder in Scully neizrekljivih podeželskih travm. In tako kot Françoise (Léonie Dahan-Lamort), deviška najstnica iz katoliškega internata, ki je prepričana, da ima le še en dan življenja, in vampir (Maxime Rohart), stoletnik z deškim obrazom, ki ga sreča na karnevalski gozdni orgiji, postaneta Bella in Edward gialla. Ko zaslišite psihedelično zasanjani dekliški la-la, ki je bil nekoč tako značilen za giallo, ko katoliška obsedenost z nedolžnostjo dobi morbidni spin (hej, ljubimec najstnice je star sto let!) in ko začne seks – znak prehoda, zorenja, odraščanja, mutacije – spominjati na posmrtno življenje, veste, da je bil francoski Ugriz ustvarjen za Ljutomer. Vraga – lahko bi se dogajal v Ljutomeru. In če bi se, bi bolj potegnil na Suspirio kot na Somrak.

A ne le fiktivni Roquenoix, v katerem se dogaja Jedec duš – tudi vse ostale odročne, zakotne vukojebine, v katerih se dogajajo Grossmannove grozljivke, bi se lahko imenovale Ljutomer. Ali Lotmerk. In fantje, ki organizirajo Grossmanna, imajo do teh zakotnih, odročnih grozljivk posebno, tako rekoč avtobiografsko afiniteto. Tako sirensko, kot ti kraji privabijo in premamijo tujce, prišleke in turiste, Lotmerk privabi in premami vse tiste fene groze in fantastike. Živo si predstavljam, kako so se fantje muzali, ko so pred leti v katalog – ob španski filmček Ostani – zapisali: »Mlad parček se želi pozabavati sredi gozda. A njuni načrti se bodo kmalu spremenili.« Parček nima pojma, da je v Lotmerku. Nista edina, ki ugotovita, da je kraje, ki jih ni na zemljevidu, najbolje ignorirati. In ja, če kdo kliče na pomoč, ga pustite pri miru!

Ja, res smo v Ljutomeru, pa si tudi rečete, ko se Aitana (Roser Tapias) v španskem psihotrilerju Ti nisi jaz po nekaj letih vrne domov, da bi svoje konservativne starše za božič presenetila s svojo ženo (Yapoena Silva) in posvojenim dojenčkom, a na svojo veliko grozo ugotovi, da so starši v njeno sobo, njeno posteljo, njeno pižamo – v duhu serij Cona somraka in Črno ogledalo – že namestili neko drugo punco (Anna Kurrika), popolno neznanko, »parazitko«, s katero ravnajo tako, kot da je njihova hči. Aitani se zgodi Ljutomer, tem bolj, ker ni izpolnila heteronomnih pričakovanj patriarhalne družbe, zaljubljene v »tradicijo« in družinsko »čast«, in ker vemo, kakšnih folklornih perverzij je sposobna družba, ki slavi plodnost, dom in druge družinske vrednote. Saj ste videli Rosemaryjinega otroka, ne? Film Ti nisi jaz ga je videl.

Zato pričakujte stresen božič v božičnem filmu, ki bi ga lahko naslovili Sama doma, tako pa bi lahko naslovili tudi italijanski Vodnjak, v katerem v podeželsko gotsko vilo, ki bi se odlično podala Ljutomeru (z vsemi odtenki mraka, travm in prekletstva vred), pripotuje Lisa (Lauren LaVera), mlada Američanka, ki poskuša restavrirati srednjeveško sliko in ki se ji kmalu zazdi, da se je pripeljala v sanje – in tedaj še nima pojma, zakaj je film naslovljen Vodnjak. V katakombah, kjer pošastni, masivni, regresivni frik z vsemogočimi priročnimi orodji v ritmu Teksaškega pokola z motorko grizlijevsko razteleša turiste, namreč trčita splatter in torture porn, pikantna, morasta, a zelo priljubljena minižanra, sicer junaka festivala, ki sta Grossmannovo podeželsko idilo (sejem, maša, domači vrt) zaročila z grozo in poročila s peklom, vodnjakom terorja, pred katerim te lahko reši le dobro poznavanje latinščine.

Pa tako lep dan je bil

Ti šokerji – Vodnjak, Jedec duš, Ugriz, Ti nisi jaz in Pogreb – bodo na letošnjem jubilejnem dvajsetem Grossmannu, menda zadnjem, tekmovali za hudega mačka, Grossmannovega oskarja. Grossmann je milosten tako do publike kot žirije – za glavno nagrado vedno tekmuje le pet filmov. Dovolj. Grossmann od vas terja, da zlezete v lik, sili vas v kultizem, fetišizem in kompletizem, biti hoče celostna umetnina, Gesamtkunstwerk, a ne pretirava. Niti ne komplicira. Kompliciranje in pretiravanje prepušča filmom, kakršne je filmska elita vedno prezirala, toda v njihovi banalnosti in v njihovem pretiravanju je nekaj sublimnega in transgresivnega. Zavedajo se svoje cenenosti, svoje neposrednosti, svoje ekscesnosti, svoje absurdnosti, svoje efemernosti, svoje kulturne izrinjenosti, svoje outsiderske pozicije, svoje ironične subkulturnosti, svoje izgubljenosti v afektiranem boju za preživetje. Holokavst kanibalov, italijanski šoker šokerjev, so propagirali s sloganom: »Člane ekipe, ki so posneli ta film, so kanibali žive odrli!« Poznate danes še koga, ki je za umetnost pripravljen umreti?

Grossmann bo letos kompliciranje in pretiravanje prepustil tudi številnim kratkim filmom in šokantnim kvikijem, glasbenim dokujem, na primer o bendih The Birthday Party (Nick Cave), Redd Kross (brez bratov McDonald ne bi bilo beach punka) in Crass (ko boste videli arhivske posnetke povojnega množičnega britja francoskih kolaborantk, boste lažje razumeli štikel Shaved Women), in gozdnim šokerjem, ki bi se lahko dogajali tudi v ljutomerski »divjini«, kot na primer kanadski slasher V nasilni naravi, v katerem po idiličnem gozdu hlača maskirani orjak, novi Usnjeni obraz, novi Leatherface (s pridihom Michaela Myersa), in grizlijevsko ter zelo kreativno pobija mladino. To je njegov gozd. Kriki in streli ga ne zadržijo. Neki punci tako zvije glavo, da prileze ven skozi svoj trebuh – zdi se, kot da je rodila samo sebe. Ne, narava ni nič čistega, še manj lepega – narava je srhljiva, horror show. Mutirala je. Morilski psycho je ekstaza kapitalizma – podjeten, storilen, konkurenčen, fokusiran, neizprosen, vedno optimiziran, neizbežen. Nikoli ne spi. Nenehno je pripravljen. Ne potrebuje noči in teme, da bi bil učinkovit. Tip je nihilistična plenilska mašina – direktor svojega jaza. Okej, direktor brez jaza. Erekcija brezosebnosti. Blagovna znamka.

Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v kanadsko verzijo Teksaškega pokola z motorko – film Pa tako lep dan je bil, ki ga je posnel Perica Rai in ki vneto prikimava Grossmannovi neodvisnosti, je slovenska verzija Teksaškega pokola z motorko. Štiri prijateljice (Katarina Čas, Nina Ivanišin, Tina Vrbnjak in Ula Furlan), ki so bolj ko ne v krizi, najamejo gozdno kočo, v kateri naj bi preživele nekaj časa, a nanje iz vseh strani prežijo toksični lovci (Jure Henigman) in degenerirani patriarhi (Janez Starina), katerim pa se vedno znova izmaknejo – slovenski moški so res slabe pošasti. Slabi »usnjeni obrazi«. Slabi michaeli myersi. Slabi jasoni vorheesi. Ne poznajo žanrskega terena. Ne znajo razmišljati žanrsko. Vsi boste plačali, vpije dobri stari Starina, ki nadomešča oni teksaški kanibalski klan – a potem nihče ne plača.

Tam, v ljutomerski »divjini«, pa bi se lahko dogajala tudi Jama, sicer že prikazan slovenski ruralni triler preživetja, v katerem se poskušata mala kriminalca, Mia (Lea Cok) in Kevin (Marko Plantan), slovenska Bonnie in Clyde, na vsak način znebiti ženske (Darja Krhin), ki pa noče in noče umreti. Kevin – tipični toksični moški, ves »kastriran« in negotov – se podi za njo, gara, od njega tečeta znoj in kri, a je ne more ubiti, njegova agonija pa se odlično poda agoniji Mie, ki sredi pregona – sredi eminentno žanrske akcije – metafilmsko vzklikne: »Ne morem več!« Žanr te izčrpa, utrudi, zjebe – žanr ni za Slovence. Za Slovence so sprehodi v naravi.

Toda: sprehodi v naravi so resnična zgodba, po kateri so posneti vsi tisti gozdni, ruralni šokerji, ki jih že dvajset let s takšnim brezhibnim užitkom vrti Grossmann. Pomeni, da je Slovenija ustvarjena za grozljivke – za gozdne, ruralne šokerje. Dodajte jim nekaj mračnih, mučnih, morbidnih ekscesov slovenske preteklosti, s katero pa ni šale – ne moreš je zasenčiti. Kakor je tudi ne moreš preleviti v pornič, ker to že je. Tako lepa je, da fuka sama s sabo. Čas je, da jo začnemo tržiti. V vsej njeni mučni, morbidni ekscesnosti. Grossmann, ki je v vseh teh letih povsem jasno – plastično in grafično – poudaril, da lahko vir groze, terorja, gorja, gravža in torture postane vse, tudi najbolj vsakdanje stvari (na primer voda, umivalnik, vrata, ogledalo, bazen, ličinka, ulična razpoka, kovinska škatla, dvigalo, modrc, loterijska srečka, čokolada, večna mladost, sreča in ljubezen), je pokazal pot.

Slovenski grindhouse

Grossmann je že dvajset let slovenski grindhouse, totalno nezdružljiv z družbo, ki slavi čistočo, snažnost, higieno, diskretnost, varnost, horo legalis ter stvari brez barve, vonja in okusa, in absolutno združljiv s filmi, ki iz majhnega budžeta stisnejo fino dozo gotske, pikantne, klinične, mesarske, bombastične agresivnosti. V njihovih žilah utripa entuziastična pošast – sla po senzaciji, detabuizaciji in šokiranju. Ni pomembno, da je bil film zglancan, pomembno je, da šokira. Šok ne potrebuje glamurja. Niti budžeta. Šok je že sam po sebi chic. In selling point.

Grossmann je Ljutomer prelevil v glavno mesto slovenske urbanosti.

»Dobrodošli na temni strani kinematografije,« je zatrobental uvodnik v katalog šestega Grossmannovega festivala fantastičnega filma. Če ima temna stran kinematografije svoj festival, potem je Grossmann njen Netflix, saj vrti filme, ki so »onkraj uradne kinematografije«, onkraj samozadostnosti nacionalnih kinematografij, onkraj inertnosti multipleksov, onkraj varne estetike kulturnih elit, onkraj uglednosti kinotek in onkraj zglednosti art festivalov. Grossmann slavi transgresijo, potemtakem tisto »stran, ki kljubuje moralnim normam, avtoritetam in dominantni politiki ‘dobrega’ okusa«.

In prav uvodniki v kataloge so Grossmanna najbolje definirali: Grossmann je »kraljestvo B-filmov« in »neodvisne žanrske kinematografije«, »spektakel žanrsko odbite in kultne kinematografije« ( ja, »edinstven v tem delu Evrope«, »kultni dogodek«), raj za »ljubitelje nočnih mor«, svetišče tistih, ki se »ne bojijo ekscesov, besne izvirnosti in preseganja tabujev« in ki uživajo v »nelagodju«, pa tudi v »polnokrvni akciji«. In te akcije so res polne krvi. Šele ko vidite te filme (te zdravice apokalipsi skozi oči mrtvih, ki se režijo), dobite predstavo o tem, koliko krvi je v enem človeku. Vampirji – »ljubitelji žlahtne krvne kapljice« – so že vedeli, zakaj so ljudje boljši od mačk ali ličink. Filmi, ki jih gosti Grossmann, so v teh 20 letih lepo pokazali, da ima človek na voljo kopico atraktivnih načinov, kako umreti. Če hočeš, lahko res dobro umreš. Na nivoju. Celo na višjem, kot si živel.

Kdor prej umre, je dlje mrtev! Smrti nimaš nikoli dovolj.

Grossmann slavi in legitimira slab okus. Okus je le »družbeni konstrukt«, le »iznajdba buržoazije, ki je s tem lažje prepoznavala svoje in izključevala druge«, kar je sčasoma pripeljalo do »protiokusnih gibanj«, ki slab okus doživljajo kot »dejanje opozicije, celo revolucije proti vladajočim vrednotam. V kinematografiji se ta ‘slab okus’ velikokrat povezuje s kultnimi filmi, ki so zato odličen primer takega odpora. Predstavljajo neke vrste osvoboditev od režima uradnega okusa, korak k prosti izbiri, izhod iz sistema. A obenem tudi divjo kreativnost, krvav entuziazem in svež, alternativen pogled na svet.«

Ti filmi niso namenjeni ne tradiciji ne akademiji. In v tem je njihova prednost – in njihova svoboda. Niso obremenjeni s tem, da bi morali kaj prispevati h kulturi. Ali pa k naciji in njenim kulturnim programom. Od nas ne zahtevajo, da smo pridni, pozorni, poslušni, inhibirani, kulturni in spoštljivi. V kinu nas nihče ne gleda. Še celo igralci s platna nas ne vidijo.

V njihovi vitalnosti, njihovi neposrednosti, njihovi antikulturnosti, njihovi neprilagojenosti je nekaj superiornega. Zbegani so, toda uživamo prav v živosti in svežini te njihove zbeganosti. Kot bi rekla legendarna ameriška filmska kritičarka Pauline Kael: »Če ste te filme zavrnili zaradi njihove zbeganosti, potem ste zavrnili najobetavnejše simptome sprememb.«

Mi smo zombiji

Toda grozljivke, ki jih vrti Grossmann, ne padajo z neba – pred vsako bi lahko pisalo: Posneto po resnični zgodbi. Dovolj je že, da pogledate šokerje, ki se bodo zvrstili zunaj tekmovalnega programa. V Zadnjem pepelu, luksemburškem kvazivesternu, se Hélène (Sophie Mousel), alias Oona, besna, tetovirana, prafeministična bojevnica, sredi 19. stoletja maščuje represivnemu, šovinističnemu, toksičnemu, patriarhalnemu klanu, Gileadu pred Gileadom, ki jo je posilil, ki ga brezobzirna patriarhalna ideologija interpelira v posiljevalca in ki v ženskah vidi le stroje za rojevanje otrok. Če hočemo živeti »dostojno«, potem mora vsak odigrati svojo vlogo, jo pouči Graff (Jules Werner), vodja klana, populistični karizmatik. Zadnji pepel ne pušča nobenega dvoma, da je pohlep prekletstvo, ki okuži cele generacije, da so lovski mačizem, verski fanatizem, predsodki, vraže, seksizem, posilstva, demonizacije žensk in izrojenost le poganjki dolge folklorne obsedenosti s »pravo« moškostjo in patriarhalno posesivnostjo in da je patriarhat »naravni« okvir pohlepa in kapitalizma. Bolj ko se Graff nagiba k mizoginiji, seksizmu, posilstvu, bordelski mentaliteti in nasilju, bolje se poda kapitalizmu.

Ja, patriarhat je resnična zgodba. In v Dasturju, kazahstanskem megahitu, se Diana (Nurai Zhetkergen) maščuje moškemu (ime mu ni Borat, temveč Bolat), ki jo je najprej posilil, potem pa se z njo poročil – zakon je posilstvo, hoče reči film, ki izgleda tako, kot bi bil posnet po podatkih, ki kažejo, da največ žensk posilijo prav možje, s katerimi so poročene.

Patriarhat je tako resnična zgodba kot pedofilija – v kanadskih Rdečih sobah sodijo moškemu, ki naj bi sadistično pobil tri deklice. Pedofilija je tako resnična zgodba kot obsedenost s psi – v prvi epizodi belgijskega portmanteauja Pasje življenje začne pes terorizirati svojega posvojitelja ( je svojega prvotnega lastnika pognal v samomor?), v drugi epizodi se pes smrtno ponesreči, toda ne sam, temveč skupaj z lastničino asistentko (bo žalovanje za psom preseglo žalovanje za človeškim bitjem?), v tretji pa se mora moški odločiti med punco in psom.

Obsedenost s psi je tako resnična zgodba kot katoliška cerkev – argentinski šoker Deus Irae, v katerem katoliški duhovnik hudiča izganja na vse mogoče in nemogoče brutalne načine, opozarja, da vera predpostavlja veliko nasilja. Še celo Jezus si dobesedno iztrga srce.

In katoliška cerkev je tako resnična zgodba kot socialne manjšine – v kanadski komični grozljivki Mi smo zombiji so zombiji mirna, nenevarna, nenasilna bitja, pridno delajo, pečejo burgerje, čistijo ulice, nikogar ne požrejo, ne ogrožajo živih (no, nekateri imajo občutek, da jim kradejo službe), a finančne elite jih izkoriščajo, družba jih marginalizira, zatira in zlorablja (z njimi lahko počnejo, kar hočejo, ljudem je vseeno zanje), tako da se začne v njih prebujati zombikaliptična razredna zavest. A vsi dobro vemo, da je razredna zavest danes popolna eksotika – imajo jo le še zombiji, brezpravni in brezvoljni konzumenti zime našega nezadovoljstva, alegorije socialne države, ki postaja zombi. Do jutra bo mrtva.

Grossmann že dvajset let dokazuje, da grozljivke niso fake news, da so torej posnete po resničnih dogodkih, po realnih problemih. V španskem Čakanju imate obubožanega andaluzijskega psa (Victor Clavijo), no, lovskega čuvaja, ki je izgubil vse – blaginjo, sina, ženo in um, za nameček pa ga začne terorizirati še neka paranormalna pošast, v kateri lahko vidite neoliberalizem, preveden v mistiko okultne grozljivke, navsezadnje, čuvaj – žrtev razredne diskriminacije – je razlaščen, ponižan, zlorabljen, osamljen, pozabljen.

Kot srbski delavski razred v groteskni satiri Delavski razred odhaja v pekel, ki jo je posnel Mladen Đorđević, avtor kultne transgresije Življenje in smrt porno tolpe, posnete v času Spasojevićevega Srbskega filma. Oba sta tako unikatno ekstremna in tako originalno brezkompromisna, kot da bi ju izrezali iz muzeja detabuiziranih tabujev, oba sta prežeta z zamorjenim postapokaliptičnim laissez-faire, oba sta filma-v-filmu, oba Srbijo prikazujeta kot deželo, v kateri miti in urbane legende prej ali slej postanejo resnica, da ne rečem meso ali kri, oba nimata več nobenih iluzij o srbski družini, vrednosti človeškega življenja, domačijski pravoslavnosti, eksotični nedolžnosti, normalnosti in povojnem idealizmu, oba tisti avdiciji, na katero je obsojena Srbija, pošiljata poljub smrti, oba demonstrirata moč filma in v obeh se prihodnost mladih junakov konča pri snuffu. Šokirala sta vse – celo samega Grossmanna.

Porno tolpa zdaj, v filmu Delavski razred odhaja v pekel, mutira v obupane delavce, ki jim zgori tovarna in ki jih cinični neoliberalni stroj, slavilec privatizacije, častilec neodtujljive pravice do nezasluženega denarja in požigalec tovarn (»Lopovi! Lopovi! Lopovi!«), potem prevara, odpusti, razlasti in odpiše. Od 1. maja, praznika dela, ostanejo le razpadla gesla na stenah hiš. Delavcem ne preostane drugega, kot da se prepustijo karizmatičnemu, satanističnemu, populističnemu demagogu (Leon Lučev), ki njihov razredni resentiment opolnomoči, tako da se – s pomočjo spiritističnih seans – prelevijo v razredne bojevnike (zgrabijo kladivo in srp), saj – ob pogledu na svojo prikrajšanost, na svoje prostituiranje in dekadenco ošabnih elit, ki kar kliče prerazporejanje bogastva – spoznajo, da pekel ni nekaj, kamor lahko greš, ampak nekaj, kar je že tu.

Zato niti ne preseneča, da lahko te delavce – srepe fene resničnostnih šovov – zares odrešijo le resničnostni šovi, v katerih vidijo zgodbe o sebi, zgodbe o izkoriščanju, zgodbe o svojem boju za preživetju. Če hočejo resnico o sebi, si pogledajo resničnostni šov – le tam še vidijo delavski razred. Le tam še lahko zmagajo. Le tam še lahko socialno oživijo. A če ne plačaš elektrike, ti televizijo in resničnostni šov odklopijo.

Kdo neki tam poje

Častni gost letošnjega Grossmanna bo srbski režiser Slobodan Šijan, zato bodo zavrteli tudi njegov megahit Kdo neki tam poje, najboljši jugoslovanski vestern, revizijo Fordove Poštne kočije s pridihom Silversteinove Cat Ballou. Filmi rastejo iz filmov, zato je pred njimi vedno neskončna rast. Prihodnosti je dovolj – za vse filme.

A Kdo neki tam poje velja tudi za najboljšo jugoslovansko komedijo vseh časov. In ta najboljša jugoslovanska komedija vseh časov je nastala natanko v času, ko je umiral Tito! Leta 1980. Tako grotesken, tako obešenjaški, tako mrtvaški smisel za humor in timing imajo le še šokerji, ki jih vrti Grossmann. Vsi tisti potniki, ki z avtobusom podjetja Krstić dan pred nemškim napadom na Jugoslavijo krenejo proti Beogradu (Pavle Vuisić, Aleksander Berček, Dragan Nikolić, Danilo Stojković, Taško Načić, Slavko Štimac, Neda Arnerić itd.), sedijo na sodu smodnika, prav sedenje na bombi pa je najboljša tovarna humorja, kar vedno znova potrjujejo tudi filmi, ki jih vrti Grossmann – hujši ko je teror, bolj je komičen.

Grossmann ceni in ljubi kultno izkušnjo, kultistično doživljanje filma, kultne filme. In če kultni film definirajo replike, ki publiki ne gredo iz glave, potem je komedija Kdo neki tam poje pojem kultnega filma: tu namreč ni replike, ki ne bi prijela. Še več, replike, ki jih izrečejo junaki te pop klasike (»Za Beograd«, »Krstići poručili – pukla guma«, »Ako ti se žuri, idi peške«, »Pa zna se ko ovde krade«, »Moj Miško može da vozi jedan kilometar vezanih očiju«, »Deco-oooo«, »Dozvolite mi, ja sam brži i spretniji«, »Daj pet karata«, »I tata bi sine« itd.), so postale subkultura zase. Še vedno zadenejo in ugriznejo. Vedno bodo. Pred njimi je neskončna rast.

Tako kot je neskončna rast pred Grossmannovimi filmi, ki niso le alternativa Hollywoodu, temveč vsem glavnim tokovom, vsemu mainstreamu, korporativnemu, državnemu, paradržavnemu in nacionalnemu.

Kdor jih ne ceni, ne bo nikoli razumel Bergmana, Lyncha, Jarmuscha, Kaurismäkija, Kiarostamija, Tarkovskega, Lanthimosa, Almodóvarja in Hladnika.

Filmski festival:
20. Grossmannov festival fantastičnega filma & vina
Kje: Kino na prostem Glavni trg in druga prizorišča, Ljutomer
Kdaj: od 11. do 15. junija 2024