Aleksandar Hemon: Tole ni zate

+ + + +

Spomini kot drobci razbitega ogledala

Aleksandar Hemon (1964), v Ameriko preseljeni Sarajevčan, v vseh svojih proznih delih in avtofikcijskih zapisih premišljuje o novonastali situaciji, svojem bivanju, pisanju in opravljanju priložnostnih podplačanih del v novi domovini, ki pa ne more postati čisto dom, ker je pravi dom nekje daleč, porušen, prezidan, vendar tudi nekako idealiziran. Rojstno mesto je zanj mera stvari, a Sarajevo in odraščanje v njem v času socializma in temu primernih družbenih ritualov sta mu vedno bolj nedostopna. Sam pravi, da so spominski zapisi pravzaprav nekaj podobnega rekonstrukciji dinozavra iz ostanka ene same kosti. Da gre za nemogoče početje, ki pa ni brez plemenitega namena in prinaša čisto otipljiv rezultat, pisanje, nas opozarja že uvodni fragment o razbijanju odvrženih krožnikov in keramike na smetišču hotela, kjer so zdaj koščki pokopani pod kasneje odloženimi smetmi.

Hemon se je že v romanu Nowhere man navezoval na množično kulturo, iz katere je zrasel, in zdaj imamo natančne popise seznamov najboljših svetovnih kitaristov, prav urošzupanovsko se potaplja v spomine na fascinacijo nad rokovsko glasbo in na prve plošče, ki jih je kupoval z denarjem, ki ga je našel v materinih žepih ali »prihranil« po nakupih. Piše tudi o svojih pesniških začetkih (v angleščini) in rock operi, ki je ostala bolj pri osnutku, pri dveh znakih za akord. Pa seveda o dišečih in nedostopnih sošolkah, ki so jih zanimali drugi, o neuspešnih poskusih in napadih na njihovo oprsje in iskanje priložnosti za poljubljanje, o vrstniškem nasilju, o bandah pretepačev in tkanju zavezništev z nasprotnimi bandami. Ob tem prav nič plašno in brez zadržkov piše o lastni agresiji, ki so je bile deležne predvsem muhe, prav tako dvoživke in druge žuželke, kratek čas tudi vrstniki in šibkejši.

Hemonovi spomini so pravzaprav generični, v njih je precej tistega, kar je v Jergovićevi Zgodovinski čitanki, hkrati gre za metodo in literarni premislek, soroden tistemu pri Davidu Albahariju, kjer so bila križišča, kjer je krenil po eni od poti, seveda za ceno vseh drugih. Njegovi zapisi so spomin na praznine, ki so nastale z izgubo, z opredelitvijo, z izginjanjem prijateljev, punc, s katerimi se je poljubljal v počitniških kolonijah, z ljudmi, ki so umrli ali se razselili. Ob spominih, spisanih v kratkih fragmentih, dolgih odstavkih ali kvečjemu nekaj strani, je tako vedno tudi premislek o sami naravi spominjanja, pa o tem, ali je zapisani spomin avtentičen in čemu ga sploh obujati; ker vredni so samo tisti spomini, do katerih se je težko dokopati.

Spomine nasloni na nekatere tipične sarajevske fraze in okruške pesmi, ki jih navaja v izvirniku in bralca v angleščini ali kakšnem drugem prevedenem jeziku opozarja, to ni zate. Ker je samo zanj. Hemon je dom izgubil in se zaveda, da bodo vsi drugi samo provizorični, zato je nostalgičen, čeprav ne brez humorja; čas in prostor odraščanja obnovi v pisanju, da se lahko vanj naseli vsaj v času ustvarjalnega spominjanja in zapisovanja.